Jedro

Upravna enota ob izdaji gradbenega dovoljenja ni ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi uradniške službe, čeprav ni uporabila standarda SIST ISO 9836. Ni namreč postopala samovoljno ali neutemeljeno odstopila od tedaj uveljavljene prakse, ko je pri presojanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 sledila strokovni rešitvi v PGD in na podlagi te preverila, ali je pozidanost ustrezna glede na zahteve prostorskega akta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje VII Pg 823/2017-204 z dne 2. 7. 2019 v zvezi s sodbo in sklepom višjega sodišča I Cpg 648/2019 z dne 21. 1. 2020 v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 272.742,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, v V. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh (poleg že prisojenih 56.734,79 EUR) povrniti še 11.026,11 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, svoje stroške postopka pa nosi sama.

II. Tožeča stranka je v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.052,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "I. Postopek se ustavi za 1.603.324,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.

II. Sprememba tožbe z dne 3. 12. 2014 se dopusti.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.522.929,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska navadne škode v višini 1.575.984,00 EUR od dneva izdaje sodbe dalje do plačila in od izgubljenega dobička v višini 946.945,00 EUR od 16. 10. 2015 dalje do plačila.

IV. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati njene pravdne stroške v znesku 77.867,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila".

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi I. in II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, spremeni III. točko izreka, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter spremeni V. točko izreka, tako da tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je z izpodbijano sodbo sodišče razsodilo v novem sojenju,1 izpodbijana sodba pa je že bila predmet presoje višjega sodišča. Zoper I., II., III. in V. točko izreka je namreč tožena stranka vložila pritožbo, o kateri je višje sodišče odločilo s sodbo in sklepom I Cpg 648/2019 z dne 21. 1. 2020 in v bistvenem (kar je III. točka izreka) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 272.742,22 EUR z obrestmi, v preostalem delu (glede 2.250.186,78 EUR z obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper odločitev v delu, v katerem višje sodišče ni ugodilo pritožbi tožene stranke (torej glede plačila 272.742,22 EUR), je vrhovno sodišče dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanja, ali je upravnemu organu v okoliščinah konkretnega primera mogoče očitati hudo malomarnost. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 43/2020 z dne 18. 5. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 30. 9. 2021 sodbo višjega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

6. V tem pritožbenem postopku zato višje sodišče ponovno odloča o pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem tožena stranka s pritožbo ni uspela (in mora tožeči stranki plačati 272.742,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila).

7. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje škodo, ki ji je nastala kot investitorju zaradi protipravnega ravnanja Ministrstva za okolje in prostor RS, ki je na prvi stopnji v okviru upravnega postopka Upravne enote Ljubljana, odločalo o vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Pravna podlaga zahtevka tožeče stranke je v 26. členu Ustave RS o odškodninski odgovornosti države, po katerem država neposredno odgovarja za škodo, ki jo povzroči državni organ (oziroma fizične osebe, ki ga predstavljajo), če so izpolnjene splošne predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza, škoda in krivda). V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani kriteriji za presojo protipravnosti ravnanja organa države: zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali drugačne razlage pravnega predpisa organu še ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če je njegova razlaga v okviru pooblastil, ki jih ima za svoje odločanje.2 Kot protipravno se torej ne šteje vsako ravnanje, ki je privedlo do razveljavitve, spremembe ali odprave odločbe v postopkih s pravnimi sredstvi, ampak le kvalificirane oblike napačnosti, ki so zavestne, namerne in očitne, kot tudi druga ravnanja, ki odstopajo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.3 Odgovornost za odločanje v upravnem postopku se presoja po enakih izhodiščih, kot jih je sodna praksa razvila v primerih odškodninske odgovornosti za ravnanje sodnika.4 Protipravnost ravnanja mora biti jasna in očitna, oseba, ki je zaposlena v okviru upravnega organa, pa se mora v dani situaciji pregrešiti zoper profesionalne standarde svoje službe. Kadar je za abstraktno merilo določen standard vedenja človeka, je to merilo ne le za presojo krivde, ampak tudi za presojo protipravnosti.5

8. Ker sodišče ob odločanju v tovrstnih odškodninskih sporih ni funkcionalno nadrejeno upravnim organom, njegova naloga (tudi zato) ni podrobna analiza posameznih ravnanj ali opustitev ter vrednotenje razčlenjenega postopka, pač pa presoja, ali je postopanje organa, upoštevaje vse okoliščine primera (gledano kot celote) zadostilo zahtevanim standardom.6

9. Stališče sklepa vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 92/99 z dne 21. 9. 2000, na katerega se v tožbi sklicuje tožeča stranka, ko trdi, da se po sodni praksi šteje, da predstavlja neupoštevanje pravil postopka, kadar ima za posledico tudi vsebinsko napačno odločitev, zaradi katere nekomu nastane škoda, protipravnost ravnanja, je bilo, kot razloženo zgoraj, preseženo; standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake, ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti in podobno.7 Ravnanje v nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti torej ne pomeni avtomatsko kršitve službe, za kar se tožeča stranka sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča II Ips 519/2001 z dne 18. 4. 2002. 10. Upoštevaje sklep vrhovnega sodišča v tej zadevi je višje sodišče v tem pritožbenem postopku najprej ponovno presojalo pritožbene trditve tožene stranke v zvezi z nastankom škode kot posledice uporabe predpisa, ki je bil v nasprotju z ustavo. Pri tem višje sodišče vztraja pri predhodno izraženem stališču (ki ga zato v tej odločbi ne bo obširneje ponavljalo) o utemeljenosti pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločitev o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljilo na dejstvu, ki ga tožeča stranka ni navajala. Da tožeča stranka toženi v postopku nikdar ni očitala uporabe neustavnega predpisa ali t.i. zakonodajne protipravnosti, ni sporno niti za tožečo stranko, ki to priznava v odgovoru na pritožbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje obstoj predpostavke protipravnosti ravnanja tožene stranke oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni navajala, je torej zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s tem, ko očitek uporabe neustavnega predpisa ni bil predmet postopka na prvi stopnji, toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem ter tako kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka.

11. Vrhovno sodišče se je izreklo, da upravnemu organu ni mogoče očitati hude malomarnosti samo zaradi neuporabe standarda SIST ISO 9836 pri preverjanju faktorja zazidanosti zemljišča in je višje sodišče v ponovljenem sojenju napotilo na upoštevanje vseh dejstev, potrebnih za presojo, ali je ravnanje tožene stranke v smislu dosedanje sodne prakse doseglo stopnjo kvalificirane protipravnosti (prim. 25. točko sklepa vrhovnega sodišča). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja protipravno ravnal upravni organ prve stopnje – upravna enota, ki je 5. 11. 2004 izdala gradbeno dovoljenje. Po trditvah tožeče stranke ta naj ne bi preverila skladnosti projekta z veljavnim urbanističnim aktom, ampak se je v celoti zanesla na pravilnost projektne dokumentacije in je ni preverjala.

12. Izhodišče sodišča prve stopnje za presojo tega vprašanja je stališče, podano v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da (naj) upravni organi v primeru presoje skladnosti projekta s prostorskim aktom v praksi ne sledijo izključno navedbam projektanta, da je projekt v skladu s prostorskim aktom, temveč (naj) opravijo ustrezno preveritev samega projekta. Temu se višje sodišče pridružuje, a dodaja, da je ta preveritev odvisna od okoliščin posameznega primera (o čemer bo več povedano v nadaljevanju).

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijane sodbe izhaja, da je taka preveritev bila opravljena. Sodišče prve stopnje je (glej 29. točko obrazložitve) po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da upravna enota v konkretnem primeru določbe 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 ni kršila, saj je skladnost projekta s prostorskimi akti, kar se tiče faktorja pozidanosti, preverila in ji je po stališču sodišča prve stopnje mogoče očitati kvečjemu, da ni dovolj obrazložila, kako je prišla do ugotovitve, da faktor pozidanosti znaša dovoljenih 40%, saj površin zazidanega in nezazidanega zemljišča ni navedla, temveč se je sklicevala na podatke urbanističnega dela projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz obrazložitve obeh upravnih odločb, tako gradbenega dovoljenja (z dne 5. 11. 2004) kot tiste, izdane v obnovljenem postopku (z dne 9. 3. 2006) izhaja, da je upravni organ štel, da so za izračun faktorja pozidanosti relevantni tisti vhodni podatki, ki jih je upoštevala projektantka. Na podlagi teh faktor pozidanosti znaša dovoljenih 40%.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi ravnala skrajno neskrbno in nestrokovno, ko je pri opredelitvi pojma pozidanega stavbišča povzela razlago projektantke, niti, da bi očitno kršila materialni predpis pri izdaji gradbenega dovoljenja (1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Glede na lastne trditve tožeče stranke, da je bila v času priprave projektne dokumentacije in izdaje gradbenega dovoljenja praksa enotna, da se je kot pozidano površino štelo stavbišče, tako pri vprašanju, ali je bilo ravnanje upravne enote v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 5. 11. 2004 kakorkoli še protipravno, ostaja odprto le, ali je bil tudi način preverjanja skladnosti projekta s prostorskim aktom v skladu z obstoječo prakso. Bistven razlog, ki tak zaključek sodišča prve stopnje potrjuje, je po stališču višjega sodišča naslednji:

15. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se začne na zahtevo investitorja,8 zato je pri tem bistvenega pomena vsebina zahtevka. Ta se nanaša na pridobitev upravnopravnega upravičenja do gradnje, kot je opredeljena s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD). Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja se torej nanaša na PGD, ki mora biti zahtevi priložen9 (in je tudi sestavni del gradbenega dovoljenja). Temeljna zahteva projektiranja pa je, da mora biti s PGD dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskim aktom.10 Upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zato skladnost projekta s prostorskimi akti presoja le glede na dokumentacijo, ki jo prejme, torej glede na PGD, ki vsebuje opis usklajenosti s prostorskim aktom. Prostorski akt pa ne predpisuje načina, na katerega je treba v PGD izkazati izpolnjenost pogoja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-111. Kako bo v posameznem primeru izkazana izpolnjenost tega pogoja, je torej glede na okoliščine konkretnega primera prepuščeno investitorju oziroma projektantu. Skladno z ustaljeno sodno prakso se pri preizkusu izpolnjenosti pogojev upravni organ ni dolžan spuščati v presojo predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, temveč mora preveriti, ali ima PGD vse sestavine in ali so te skladne s prostorskim aktom.12

16. Način prikaza rešitev v projektu, s katerim se dokazuje, da ta izpolnjuje predpisane bistvene zahteve in da je v skladu s prostorskim aktom, je torej prepuščen investitorju oziroma projektantu. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je projektantka izračun pozidanosti zemljišča obrazložila na način, ki se je zdel organu prve stopnje zadovoljiv. Glede na način, na katerega je pozidanost v projektu računala, ta res znaša 40% in je (formalno) skladna s prostorskimi zahtevami.

17. Tožena stranka ves čas postopka, tudi še v pritožbi, trdi, da je v tej zadevi vzročna zveza pretrgana z ravnanjem projektanta, ki da je odgovoren za načrt, ki ga je izdelal in podpisal,13 ter da je projektantsko podjetje pri določitvi faktorja pozidanosti upoštevalo razmerje med pozidano površino in površino celotne gradbene parcele, pri tem pa kot pozidano površino štelo stavbišče. V zvezi z ugovori tožene stranke glede strokovnih rešitev projektne dokumentacije (in prikazom vplivnega območja v njej) iz dejanskih zaključkov izpodbijane sodbe v 39. in 40. točki obrazložitve izhaja, da če bi bili stranski udeleženci vključeni že v redni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, ne bi prišlo do obnove postopka v času, ko se je objekt že gradil, temveč bi se vsi njihovi ugovori presojali že v rednem postopku in tako škoda ne bi nastala.

18. Ob tem iz prvega odstavka 65. člena ZGO-1 izhaja, da mora stranka, ki nameravani gradnji (v postopku izdaje gradbenega dovoljenja – opombo dodalo višje sodišče) nasprotuje, za svoje trditve predložiti dokaze. Iz sodne prakse izhaja, da morajo biti ti strokovno podkrepljeni.14 Če pa se predlaga obnova postopka iz razloga, ker oseba, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku kot stranskemu udeležencu, meni, da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom (kot je to v tej zadevi), pa je treba predlogu za obnovo postopka predložiti (celo – dodalo višje sodišče) ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je predvidena gradnja v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. Takšno mnenje lahko izdela pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za prostorskega načrtovalca (četrti odstavek 70. člena ZGO-1). To pomeni, da so bodisi stranski udeleženci bodisi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa niso bile (kot je to v tej zadevi), tiste, ki vzbudijo dvom v rešitve, predstavljene v PGD, in to s predložitvijo strokovno podkrepljenih dokazov.15 Do presoje rešitev predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev zato torej lahko pride šele, če stranka, ki tem rešitvam nasprotuje oziroma nasprotuje gradnji (in ki ima pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), za to predloži strokovne dokaze. To potrjuje obširna sodna praksa.16

19. Ob ugotovitvi, da pozidanost v PGD znaša zahtevanih 40 %, je po stališču višjega sodišča prav zgoraj opisano razlog, da upravna enota v prvotnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja standarda za izračunavanje površin in prostornin objektov SIST ISO 9836 ni uporabila in hkrati tudi razlog, da ji ni mogoče očitati, da je skladnost projekta s prostorskimi akti preverjala, ne da bi pri tem uporabila tedaj že veljaven standard:17 kot izhaja iz 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se je namreč šele v zahtevi za obnovo postopka eden od ugovorov stranskih udeležencev nanašal na stopnjo pozidanosti. Šele ko je bil torej upravni organ v obnovljenem postopku soočen s strankami, ki so za svoje nasprotovanje gradnji predložile drugačne, strokovno podkrepljene dokaze, so ti zbudili dvom v projektno (strokovno) rešitev, predstavljeno v PGD. Tudi iz ponovne odločitve upravne enote (odločbe z dne 9. 3. 2006, priloga A11 spisa) izhaja, da so stranski udeleženci v obnovljenem postopku trdili, da znaša pozidanost zemljišča 56%. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi s tem dejanskim stanjem (prim. 39. točko obrazložitve) sicer napačno izhajalo iz tega, da standard SIST ISO 9836 še ni stopil v veljavo (zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo), a je po stališču višjega sodišča kljub temu pravilen zaključek, da izdano gradbeno dovoljenje ne bi nikoli postalo pravnomočno. Višje sodišče namreč ugotavlja, da sta prav zaradi konkretnih trditev stranskih udeležencev glede tolmačenja izračuna izrabe zemljišča in njihovega sklicevanja na ugotovitev ZAPS,18 da znaša faktor pozidanosti več kot 50%, v obnovljenem postopku najprej ministrstvo (z odločbo z dne 26. 6. 2006, priloga A13 spisa) in posledično upravno sodišče (z odločbo z dne 5. 4. 2007, priloga A16 spisa) z uporabo standarda SIST ISO 9836 in torej drugačno definicijo zazidanega zemljišča (z navpično projekcijo zunanjih obodnih sten na zemljišče, kot predvideva standard) izpeljala zaključek, da je faktor pozidanosti presežen.

20. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno sklicuje tudi na ugotovitev sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je v izvedenskem mnenju z dne 15. 4. 2014 (pri vprašanjih pod točko 24 in 25) potrdil, da je odgovornost za pravilnost projektne dokumentacije na projektantu, stopnja pozidanosti pa je eden bistvenih elementov, na osnovi katerega projektant umesti projektirani objekt v prostor. Ponoviti gre namreč, kar je poudarilo Vrhovno sodišče, da je ZGO-1 k uporabi standarda SIST ISO 9836 najprej zavezoval projektanta. Po četrtem odstavku 48. člena ZGO-1 je treba veljavni standard v Republiki Sloveniji, ki ureja način (poudarilo višje sodišče) izračunavanja površin in prostornin objektov (tega določa standard SIST ISO 9836), uporabljati pri izračunu površin in prostornin objekta, torej pri projektiranju.19 Način izdelave projektne dokumentacije torej določajo pravila stroke.20 V zvezi s tem v 2. pripravljalni vlogi tožeča stranka (ker je zoper odgovornega projektanta pred Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije – ZAPS tekel disciplinski postopek, ker ta naj ne bi pravilno upošteval stopnje pozidanosti zemljišča) sama trdi, da gre za vprašanje, glede katerega se ni mogla zediniti niti stroka. Sodna praksa, da upravni organ ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev, pa je enotna.21 Glede na okoliščine tega primera (prim. uvodno v 12. točki te obrazložitve) je zato ugovor tožene stranke, da upravni organi v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja niso dolžni preverjati strokovnih rešitev v projektni dokumentaciji, utemeljen.

21. Po stališču višjega sodišča zato upravna enota ob izdaji gradbenega dovoljenja (z dne 5. 11. 2004) ni ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi uradniške službe,22 čeprav ni uporabila standarda SIST ISO 983623. Ni namreč postopala samovoljno ali neutemeljeno odstopila od tedaj uveljavljene prakse, ko je pri presojanju pogojev iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 sledila strokovni rešitvi v PGD in na podlagi te preverila, ali je pozidanost ustrezna glede na zahteve prostorskega akt24 Na tem mestu gre dodati (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 31. točki obrazložitve), da je tožeča stranka sama v tožbi trdila, da je bila v času priprave projektne dokumentacije in izdaje gradbenega dovoljenja praksa enotna, da se je za pozidano površino štelo stavbišče in je projektantka z večjim številom podobnih primerov dokazala, da je pri izračunu procenta pozidanosti zemljišča tudi v tem primeru upoštevala navodilo MOL, ki govori o stavbišču in funkcionalnem zemljišču, za termin stavbišče pa ji je služila terminologija geodetske stroke (prim. tožbo na list. št. 10 spisa)25. Protipravnost ravnanja upravnega organa zato ni podana.

22. Pritožba torej utemeljeno trdi, da je bila v tej zadevi vzročna zveza pretrgana z ravnanjem tretje osebe – projektanta. V tej zadevi so namreč vprašanje načina izračunavanja pozidanosti zemljišča v PGD odprli šele stranski udeleženci, ki v prvotni postopek izdaje gradbenega dovoljenja zaradi napačno prikazanega vplivnega območja projektanta niso bili vključeni. O tem je izpovedala tudi zaslišana A. A. (ki je izdelala odločbo drugostopenjskega organa in odpravila gradbeno dovoljenje, prim. list. št. 213 spisa). V postopek izdaje gradbenega dovoljenja pa niso bili vključeni zaradi napačno prikazanega vplivnega območja v projektu, torej zaradi ravnanja, ki je v sferi projektanta (prim. 45. točka izpodbijane sodbe). Zaključek sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da odprava gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem nastala škoda ni v vzročni zvezi z opustitvijo tožene stranke, je tudi iz na novo ugotovljenih razlogov pravilen.

23. Višje sodišče zgolj dodaja (saj tega tožeča stranka niti ni trdila), da bi bilo kot samovoljno, namerno ali očitno napačno mogoče kvečjemu šteti ponovno odločanje upravne enote v obnovljenem postopku (prim. odločbo z dne 9. 3. 2006, priloga A11 spisa). Kljub ugovoru stranskih udeležencev, da faktor pozidanosti znaša 56%, namreč na to ni odgovorila, temveč je sledila investitorju oziroma projektantu in (ponovno) pavšalno obrazložila, da je iz dokumentacije razvidno, da pozidanost znaša 40% ter tako ohranila izdano gradbeno dovoljenje v veljavi. A je bila ta (protipravna) odločitev sanirana v postopku s pravnimi sredstvi.26 Kot izhaja iz tožbenih trditev, je bila tožba tožeče stranke zoper odločbo z dne 4. 1. 2008, v kateri ministrstvo ponovno ugotavlja, da upravni organ prve stopnje ni ravnal skladno s prvim odstavkom 66. člena ZGO-1, saj ni ugotovil, da projekt, ki ga je predložila tožeča stranka, ni skladen z določili PUP27 in lokacijsko informacijo, je bila zavrnjena 26. 6. 2008, s tem pa je bil postopek ugotavljanja zakonitosti gradbenega dovoljenja pravnomočno končan. Kot že pojasnjeno, pa druga odločitev upravne enote ni več v vzročni zvezi s škodo, ki jo v postopku uveljavlja tožeča stranka. Po njenih trditvah ji je namreč škoda nastala zato, ker je upravna enota izdala gradbeno dovoljenje, ki ga ne bi smela – povedano drugače, dovolila je nedovoljeno gradnjo. To pa se je zgodilo z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 5. 11. 2004. Kot je višje sodišče obrazložilo že ob predhodnem odločanju, je bilo z odpravo odločbe, s katero je bila gradnja dovoljena, in zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja (torej z odločbo upravne enote z dne 26. 6. 2006) le odpravljeno nezakonito stanje. Tako gre zaključiti, da je tožeča stranka v škodo privolila sama – ni namreč poskrbela za to, da bi se dejanski lastniki sosednjih nepremičnin28 vključili v postopek že pred nameravano gradnjo. V tem primeru namreč do obnove postopka, ki je gradnjo ustavila, ne bi prišlo.

24. Po odpravi kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (6. alineja 358. člena ZPP, glej 10. točko obrazložitve) in dopolnitvi postopka (zaradi zmotne uporabe 207. člena ZGO-1 je bilo dejansko stanje glede dolžne uporabe standarda SIST ISO 9836 nepopolno ugotovljeno, prim. prvi odstavek 355. člena ZPP) višje sodišče ugotavlja, da predpostavke odškodninske odgovornosti v tej zadevi niso izpolnjene. Zato je pritožba tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe (v delu, v katerem je bilo z izpodbijano sodbo zahtevku ugodeno – torej za 272.742,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila), utemeljena. Ker je odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju izključena, se višje sodišče do pritožbenih trditev tožene stranke glede višine škode ni več opredeljevalo. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

25. K odločitvi o pravdnih stroških: sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki priznalo 67.760,90 EUR stroškov pravdnega postopka. Višje sodišče je z odločbo I Cpg 648/2019 z dne 21. 1. 2020 glede na 94,70 % uspeh tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tudi glede stroškov pravdnega postopka in jih toženi stranki priznalo v višini 56.734,79 EUR in je odločitev pravnomočna. Ker je tožena stranka v novem pritožbenem sojenju uspela tudi glede preostanka terjatve tožeče stranke (272.742,22 EUR) in je torej v postopku v celoti uspela, ji gre tudi preostanek stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Skupno (po obeh odločitvah višjega sodišča) je torej tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 67.760,90 EUR. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi tako (kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki (poleg že prisojenih 56.734,79 EUR) povrniti še 11.026,11 EUR stroškov pravdnega postopka, tožeča stranka pa svoje stroške pravdnega postopka nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

26. V predhodnem pritožbenem postopku je višje sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 9.720,00 EUR in 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj torej 9.740,00 EUR. Njen uspeh v pritožbenem postopku je bil 89,19% (od 2.522.929,00 EUR, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno na prvi stopnji, ji je ostalo prisojenih še 272.742,22 EUR), zaradi česar je bila (ker jih je višje sodišče pobotalo s pravdnimi stroški tožeče stranke) upravičena do povrnitve 8.687,11 EUR stroškov pritožbenega postopka.

27. V ponovljenem pritožbenem postopku je tožena stranka uspela še glede preostalega zahtevka, zato ji pripada še preostanek pritožbenih stroškov, to je 1.052,89 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati v 15 dneh. Zakonske zamudne obresti začnejo teči od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V prvem sojenju je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki škodo v višini 3.619.666,00 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, kar zahteva tožeča stranka več, pa je zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi presežka je postala pravnomočna (in je vrednost spornega predmeta le še 3.619.666,00 EUR). 2 VSRS sklep II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016. 3 Sklep VSRS 220/2017 z dne 17. 1. 2019. 4 Erik Kerševan v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV založba, 2015, str. 157 in sodba VSRS II Ips 201/2011 z dne 24. 4. 2014. 5 S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 599 v: VSRS sodba III Ips 74/2014 z dne 2. 9. 2014. 6 VSRS sodba III Ips 74/2014 z dne 2. 9. 2014, v kateri se vrhovno sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014. 7 VS RS II Ips 200/2010 z dne 09. 1. 2014. Prim. tudi VSRS Sodba VIII Ips 76/2017 z dne 19. 9. 2017. 8 Prvi odstavek 54. člena ZGO-1. 9 1. točka drugega odstavka 54. člena ZGO-1. 10 48. člen ZGO-1. Slednje opredeljuje tudi 4. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08), izdan na podlagi pooblastila iz 40. člena ZGO-1: vodilna mapa projektov v projektni dokumentaciji med drugim obsega tudi dokumente s podatki, ki so v odločanju v upravnem postopku pomembni za ugotavljanje skladnosti projektnih rešitev s prostorskimi akti. 11 Na kar opozarja tudi vrhovno sodišče v 21. točki obrazložitve svojega revizijskega sklepa v tej zadevi: Ni pa mogel ZGO-1 vplivati na že sprejete urbanistične akte in določiti, kako je treba razumeti v njih določeno stopnjo pozidanosti. 12 Prim. sodba VS RS I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009, sodba I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012, sodba I U 1566/2011 z dne 23. 8. 2012, sodba I U 1397/2017-11 z dne 21. 3. 2019. 13 Prim. 47. člen ZGO-1: (1) Odgovorni projektant mora vsako zaključeno sestavino načrta, ki ga je izdelal, potrditi s svojim podpisom in identifikacijsko številko, s čimer jamči, da je načrt, ki ga je izdelal, v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi ter pogoji pristojnih soglasodajalcev.(2) Odgovorni vodja projekta mora vsako zaključeno sestavino projekta potrditi s svojo identifikacijsko številko in podpisom, s čimer jamči za kakovost obdelave celotnega projekta in za medsebojno usklajenost načrtov, ki sestavljajo projekt. 14 Prim. sodba I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012, sodba I U 626/2013 z dne 6. 6. 2013, sodba I U 405/2013 z dne 30. 5. 2013 in I U 175/2014 z dne 19. 6. 2014. 15 Prim. tudi sodba vrhovnega sodišča X Ips 146/2006 z dne 14. 4.2010. 16 Prim. sodba I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012, sodba II U 203/2009 z dne 20.10.2010, sodba I U 167/2009 z dne 14.10.2010, sodba III U 97/2009 z dne 11. 6. 2010. 17 Že v svoji predhodni odločitvi (v 20. točki obrazložitve) je višje sodišče ugotovilo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je standard SIST ISO 9836 začel veljati šele z Uredbo prostorskem redu RS. Uporaba tega standarda je bila zapovedana že od začetka veljave ZGO-1 (Uradni list , št. 110/2002) saj je ta v 207. členu določal, da je z dnem uveljavitve tega zakona – torej od 1.1.2003 – standard za izračunavanje površin in prostornin objektov iz četrtega odstavka 48. člena tega zakona standard SIST ISO 9836. Uporaba standarda je bila torej določena že od začetka veljave ZGO-1, to je od 1. 1. 2003, kar je več kot leto in pol pred izdajo gradbenega dovoljenja v konkretnem primeru. 18 Nanjo sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki; tudi po lastnih trditvah tožeče stranke je disciplinska komisija v postopku pred ZAPS odločila, da naj bi bil projektant odgovoren, da ni pravilno upošteval odstotka pozidanosti zemljišča, a do dokončne odločitve v disciplinskem postopku ni prišlo zaradi zastaranja. 19 Tako tudi sodba UPRS I U 618/2015 z dne 26. 11. 2015 v 22. točki obrazložitve: Ker je standard predpisan za izdelavo projekta, ga je izključno na njegovi podlagi mogoče tudi interpretirati. 20 Pravila stroke pripravlja ZAPS skupaj z Inženirsko zbornico Slovenije in mednje sodijo tudi standardi – to so zapisani sporazumi, ki temeljijo na priznanih rezultatih znanosti, tehnike in izkušenj. V njih lahko najdemo tehnične specifikacije in druga natančna merila, ki se pogosto uporabljajo kot pravila, navodila, preskusni postopki ali definicije posameznih značilnosti (https://www.zaps.si/index.php?m_id=strokovna_standardi). 21 Tako sodba I U 860/2012 z dne 29. 11. 2012 in Sodba I Up 928/2006 z dne 26. 9. 2009; prim. tudi sodba I U 1566/2011 z dne 23. 8. 2012, UPRS sodba I U 175/2014 z dne 19. 6. 2014 in UPRS Sodba I U 1397/2017-11 z dne 21. 3. 2019. Če usklajenosti PGD s prostorskim aktom ni mogoče ugotoviti zgolj z branjem besedila, ampak (morda) šele z razlago po pravilih stroke, gre namreč za strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). UPRS Sodba I U 2255/2018-43, 11.04.2019 22 Profesionalni standardi uradniške službe kot element protipravnosti, prim. VSRS sodba II Ips 172/2015 z dne 22. 12. 2016. 23 Na tak način je bila pozidanost zemljišča preverjena npr. v sodbi I Up 356/2004 z dne 15. 3. 2006, torej kot stavbišče: pozidano je tisto zemljišče, na katerem stoji (oziroma bo stal) objekt, za katerega gradnjo je potrebno gradbeno dovoljenje. 24 Tožeča stranka je sicer hudo malomarnost v postopku utemeljevala zgolj z zmotno uporabo tega člena. 25 Tako tudi sodba I Up 356/2004 z dne 15. 3. 2006. 26 Kot že uvodoma pojasnjeno, je osnovni in primarni način za odpravo škode vgrajen v pravni sistem v obliki predvidenih in ustavno zagotovljenih pravnih sredstev. Ravnanje upravnega organa ni protipravno že (samo) zato, ker je izdal odločbo, ki je bila v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zaradi nepravilnosti ali nezakonitosti razveljavljena ali spremenjena. 27 Prostorski ureditveni pogoji. 28 V postopku je tožeča stranka zatrjevala, da je (čeprav po določitvi obsega vplivnega območja vanj ni sodilo) v izogib pomislekom, da o gradnji niso bili obveščeni vsi sosedje mejaši, pridobila soglasje zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča (prim. list. št. 9 tožbe). Obnovo postopka so sprožili še nevpisani, a dejanski etažni lastniki.