Jedro

Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo.

Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati nadure v obdobju od februarja 2016 do vključno junija 2018 v skupnem bruto znesku 12.075,82 EUR, od posameznih bruto zneskov obračunati in plačati dolžni davek in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 211,25 EUR od 18. 3. 2016 dalje, 889,80 EUR od 18. 4. 2016 dalje, 422,50 EUR od 18. 5. 2016 dalje, 310,20 EUR od 18. 6. 2016 dalje, 310,20 EUR od 18. 7. 2016 dalje, 390,00 EUR od 18. 8. 2016 dalje, 177,96 EUR od 18. 9. 2016 dalje, 286,20 EUR od 18. 10. 2016 dalje, 466,20 EUR od 18. 11. 2016 dalje, 15,90 EUR od 18. 12. 2016 dalje, 985,80 EUR od 18. 1. 2017 dalje, 381,60 EUR od 18. 2. 2017 dalje, 559,36 EUR od 18. 3. 2017 dalje, 152,10 EUR od 18. 4. 2017 dalje, 576,84 EUR od 18. 5. 2017 dalje, 365,04 EUR od 18. 6. 2017 dalje, 286,20 EUR od 18. 7. 2017 dalje, 416,25 EUR od 18. 8. 2017 dalje, 288,99 EUR od 18. 9. 2017 dalje, 509,70 EUR od 18. 10. 2017 dalje, 372,83 EUR od 18. 11. 2017 dalje, 664,61 EUR od 18. 12. 2017 dalje, 1.325,22 EUR od 18. 1. 2018 dalje, 124,08EUR od 18. 2. 2018 dalje, 588,72 EUR od 18. 3. 2018 dalje, 453,88 EUR od 18. 4. 2018 dalje, 373,78 EUR od 18. 5. 2018 dalje in 170,61 EUR od 18. 6. 2018 dalje do plačila. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka 1.687,99 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Vztraja, da dejansko ni bil vodilni delavec. Čeprav je vodil poslovalnico, ni imel pravice do samostojnih kadrovskih in organizacijskih odločitev, bil je v podrejenem položaju. Smernice toženke so bile takšne, da so morali vodilni delavci svoje delo opravljati preko polnega delovnega časa. Sporni pogodbeni dogovor v tipski pogodbi, s katerim se je zavezal opravljati delo preko polnega delovnega časa, ne da bi bil upravičen do višjega plačila, ni v skladu s 157. členom ZDR-1. Sodišče meša pojem poslovodne osebe in vodilnega delavca. Takšen dogovor je mogoč za poslovodno osebo, ne pa za vodilnega delavca. Med njima je razlika ravno v plačilu za delo oziroma glede plačila nadur. V 157. členu ZDR-1 je za vodilne delavce predviden možen drugačen dogovor glede delovnega časa, ne pa glede drugačnega plačila. Sodišče razloguje, kot da med 73. in 74. členom ZDR-1 ni razlike. Člen 157. je umeščen v podpoglavje, ki se nanaša na delovni čas, ne v poglavje, ki se nanaša na plačilo za delo. Člena 157 ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da se obide kogentna določba glede plačila. Tožnikovo plačilo ni bilo posebej visoko kot je npr. v primeru poslovodnih oseb. Člen 2 pogodbe o zaposlitvi, po katerem je nadurno delo všteto v osnovno plačo, je neupošteven. Tudi člen 3 pogodbe o zaposlitvi je sporen. Sodišče je slepo sledilo skopim obrazložitvam stališč v zadevah Pdp 357/2017 in Pdp 142/2019, ki sta neobrazloženo odstopili od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 92/2015) in prakse pritožbenega sodišča (Pdp 245/2017, Pdp 808/2016). Tožnik se sklicuje še na Ustavno odločbo Up-63/03 o delavčevi nedopustni odpovedi pravici. Tožnik se z dogovorom (A.) ni mogel veljavno odpovedati vtoževanemu. Plačilo za nadurno delo kot npr. dodatek za delovno dobo in uspešnost ne sme biti vključeno v osnovno plačo delavca, pač pa le v plačo (Pdp 691/2017). Tako izhaja tudi iz drugega odstavka 126. člena ZDR-1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi izrecno izrazil strinjanje s toženo stranko, da je bil vodilni delavec v smislu 74. člena ZDR-1. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pač pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zahtevek že po temelju napačno zavrnilo, kar je imelo za posledico, da je ostalo dejansko stanje (zlasti glede višine terjatve) nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnik izpodbija dejanske ugotovitve, na katerih temelji zaključek sodišča, da je bil tudi dejansko (ne le formalno - na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi) vodilni delavec. A kot pravilno opozarja toženka, je tožnik to okoliščino v prvi pripravljalni vlogi tudi izrecno priznal. Zato je bilo raziskovanje dejanskega stanja s tem v zvezi odveč (četudi so zaključki pravilni), posledično pa so nepomembne pritožbene navedbe, ki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča o tem, da je tožnikovo delo odražalo značilnosti vodilnega delavca, kot jih določa 74. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotna materialnopravna izhodišča za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika - vodilnega delavca za plačilo nadur. Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: „Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači.“ Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.

8. Zmotna uporaba pogodbene določbe s strani sodišča prve stopnje je povezana z napačno razlago 157. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi drugače, ne glede na določbe tega zakona, uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za pogodbo o zaposlitvi - s poslovodno osebo ali prokuristom, - z vodilnim delavcem iz 74. člena tega zakona, - z delavcem, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Iz določbe 157. člena ZDR-1 (ki se nahaja v podpoglavju zakona z naslovom Posebnosti urejanja delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov) jasno izhaja, da se nanaša na posebno ureditev delovnega časa, ne pa tudi na posebno ureditev plačila za delo. Splošna ureditev delovnega časa je sicer predmet podpoglavja zakona z naslovom Delovni čas – členi od 142 do 149 (nadurno delo je urejeno v 144. členu), določbe o plačilu za delo pa so zajete v podpoglavju zakona z naslovom Plačilo za delo - členi od 126 do 141 (dodatek za nadurno delo je predmet 128. člena ZDR-1). Iz nobene od navedenih določb ne izhaja, da bi bil glede plačila nadur za vodilne delavce možen drugačen, strožji dogovor (z odpovedjo plačilu), kot velja za delavce sicer.

9. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo. Po 73. členu ZDR-1 se namreč lahko v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s poslovodno osebo ali prokuristom, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1, drugače uredi pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi: - s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, - z delovnim časom, - z zagotavljanjem odmorov in počitkov, - s plačilom za delo, - z disciplinsko odgovornostjo, - s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V tej določbi torej zakon za poslovodno osebo dopušča posebno pogodbeno ureditev plačila za delo, medtem ko 74. člen ZDR-1, ki ureja posebnosti glede pogodbe o zaposlitvi z vodilnim delavcem, tovrstne določbe o drugačni ureditvi plačila za delo ne vsebuje (posebnosti se nanašajo npr. na možni čas sklenitve pogodbe o zaposlitvi, na mirovanje pravic ter na posebnosti v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

10. Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo – da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017). Po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 je namreč plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po prvem odstavku 127. člena ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, po tretjem odstavku tega člena pa se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Nedopustno je torej v pogodbeno določilo, ki se nanaša na osnovno plačo, pavšalno zajeti še dodatek za nadurno delo. Drugačna situacija bi bila podana npr., če bi se pogodbeno določilo glasilo, da so v plači zajeti tudi dodatki. To bi bilo načeloma dopustno, četudi bi tudi v takšnem primeru lahko nastalo npr. vprašanje višine oziroma zagotavljanja minimalnih pravic (VIII Ips 10/2013).

11. Poleg izpostavljenega 2. člena pogodbe o zaposlitvi je relevanten tudi 3. člen pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedeno, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače in dodatkov. Osnovna plača je določena v višini 2.100,00 EUR bruto/mesec. Medtem ko je glede dodatka za delovno dobo in dodatka za delovno uspešnost v pogodbi predvideno, da tožniku pripada, pa je glede dodatkov za delo v neugodnem delovnem času navedeno, da so že zajeti v zahtevnosti dela in vsebovani v osnovni plači. Tudi v tem delu je pogodba o zaposlitvi v nasprotju z 9. členom ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank delovnega razmerja.

12. Nenazadnje pritožba utemeljeno opozarja tudi na Dogovor med strankama z dne 1. 2. 2016 (A.), ki ga je sodišče prve stopnje napačno opredelilo kot nerelevantnega za sprejem odločitve. V njem je med drugim navedeno, da delavec sprejema dejstvo, da presežek mesečne kvote ur (pri čemer je delovni čas določen kot 8 ur dnevno) ne bo plačan in da v zvezi s tem tožnik do tožene stranke nima nobenih obveznosti za plačilo. Delavčeva odpoved terjatvam iz delovnega razmerja je lahko veljavna le, če gre za zapadle terjatve, ne pa tudi, če gre za vnaprejšnjo odpoved še nezapadlim terjatvam (VIII Ips 191/2018, Up - 63/03).

13. Zaradi navedenih zmotnih stališč je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek že po temelju napačno zavrnilo in se z višino zahtevka še ni ukvarjalo. Med strankama je npr. razhajanje glede števila upoštevnih nadur. Potrebna je večja dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki ne morejo biti prvič obravnavane šele na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upošteva zgoraj obrazložena stališča in ponovno odloči o zahtevku (355. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.