12/5-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 12/5-1994 obravnavalo pobudo Aleša, Mihaele in Nevenke Habicht, ki jih zastopa Mitja Ulčar, odvetnik v Kranju in

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti 7. člena Zakona o poravnanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Uradni list RS, št. 7/93) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudniki navajajo, da naj bi bila določba, navedena v izreku tega sklepa, v nasprotju s 155. členom Ustave. Državljani so imeli devizne vloge v poslovnih bankah v Republiki Sloveniji, vendar so jih slednje morale deponirati pri bivši Narodni banki Jugoslavije. Na ta način so nastala posebna razmerja med vlagatelji in Republiko Slovenijo. Izpodbijani zakon naj bi posegel v obstoječa obligacijska razmerja. Po sklenjenih pogodbah bi banke morale izplačati devizno vlogo na vsakokratno zahtevo deponenta. Po razlagi prvega odstavka 7. člena izpodbijanega zakona lahko banka zagotovi ali pa ne zagotovi razpolaganje z devizno vlogo deponenta; dana naj bi bila torej diskrecijska pravica banki kot udeleženki v konkretnem obligacijskem razmerju. Taka ureditev naj bi bila v nasprotju z načeli obligacijskega prava.

Ministrstvo za finance v svojem mnenju poudarja, da sporni zakon določa spodnjo mejo izplačevanja deviznih vlog občanov, ki so jih banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije po takrat veljavni zakonodaji. Zakon naj bank ne bi omejeval, da svojim varčevalcem ne bi ponudile boljših pogojev za izplačilo, kot so navedene v zakonu. S tem zakonom naj bi se uveljavila jamstva za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v banke na območju Republike Slovenije, po določbah 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve Zakona jamčila SFRJ. Tak zakon naj bi bil nujen zaradi izrednih razmer, ki jih je povzročil razpad države Jugoslavije, s čimer je razpadel monetarni in devizni sistem bivše države. Neizplačane devizne vloge je Republika Slovenija opredelila kot slovenski javni dolg ter z izpodbijanim zakonom uredila razmerja med bankami in državo ter bankami in njihovimi varčevalci in s tem opredelila ter poenotila pogoje za vse udeležene strani. Lastnikom deviznih vlog so tako za poplačilo deviznih vlog ponujene štiri možnosti, med katerimi lahko izbirajo.

B.

V danem primeru je Državni zbor sprejel t.i. zakon o posebnih ukrepih. Značilnost takih zakonov je, da država z njimi določa ukrepe za obvladovanje kriznih družbenih pojavov.

Izpodbijani zakon je posegel v ustavno varovano pravico zasebne lastnine (premoženja), pri čemer je treba poudariti, da je urejanje lastnine, zlasti določanje načina njenega pridobivanja in uživanja, pridržano zakonu (67. člen Ustave). Ustavnosodna teorija in judikatura sta razvili pojmovanje, po katerem so dane meje, do katerih lahko zakon omejuje neko pravico. Gre za tehtanje pravnih dobrin - teh, ki so prizadete, in tistih, ki naj bi bile z zakonom varovane in so narekovale določeno stopnjo omejevanja. Socialna in gospodarska vsebina lastninske pravice se odražata v zagotavljanju splošnega interesa, torej tudi monetarne in sploh finančne politike. V konkretnem primeru Zakon bančnih depozitov varčevalcem ni odvzel, določil je le začasno omejitev njihovega izplačevanja. Javni dolg in s tem povezane obveznosti davčnih zavezancev so nedvomno izreden element, ki ga je treba upoštevati pri presoji o tem, ali je bil poseg v uresničevanje pravice nujen in sorazmeren z dobrinami, za katerih varovanje je bil potreben. Pri presoji utemeljenosti omejevanja je torej potrebno upoštevati tudi splošni interes, kar pomeni, da se ustavna pravica ne more izvajati neomejeno, če bi bile s tem ogrožene pravne dobrine, ki so nujne v korist skupnosti.

Pritrditi je treba Ministrstvu za finance, da je Zakon posledica izrednih razmer, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, saj je ob tem razpadel monetarni in devizni sistem bivše države, Republika Slovenija pa ob tem ni pridobila sredstev iz pravnega nasledstva. Gre za izredne razmere, ko je bila sposobnost države za pokritje vseh potreb močno omejena, po drugi strani pa je bilo potrebno zagotoviti v teh izrednih razmerah način uresničevanja pravic varčevalcev. Zakon je to storil tako, da daje deponentom možnost izbire med tem, da jim banka, ki jim ne zagotovi razpolaganja z devizno vlogo v skladu s sklenjeno pogodbo, od 1/1-1993 zagotovi polletno razpolaganje z najmanj eno desetino devizne vloge, vendar ne manj kot 1000 DEM (7. člen), s tem, da se devizna vloga obrestuje po veljavni obrestni meri banke za vezane vloge, povečani za 0,25 odstotnih točk na leto; da jim banka na njegovo zahtevo za hranilno devizno vlogo izda lasten prenosljiv vrednostni papir; da jim banka omogoči, da celotno hranilno vlogo vežejo najmanj za polovico obdobja, v katerem jim banka mora omogočiti razpolaganje z njo (8. člen); ali da jim banka za devizno vlogo izroči prenosljive obveznice RS po stanju vloge, s pripisanimi obrestmi, ki jih varčevalci lahko uporabijo za namene iz 14. člena Zakona, npr. za nakup stanovanja po Stanovanjskem zakonu, za plačilo obveznosti iz poračuna dohodnine itd. Izpodbijani zakon varčevalcem torej ni odvzel deviznih vlog, glede na nastale krizne okoliščine je le začasno uzakonil omejitve njihovega izplačevanja od dneva njegove uveljavitve naprej. Take omejitve po presoji Ustavnega sodišča niso v nasprotju s 33. in s 155. členom Ustave.

C.

Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu, proti je glasoval sodnik Šturm.

P r e d s e d n i k

dr. Tone Jerovšek