Jedro

Zgolj pojasnitev, zakaj sta bili vlogi pred tem zavrnjeni, in predlog, kaj morata kandidatki storiti, da bosta vpisani na seznam, ne predstavlja odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi kogarkoli. Izpodbijati bi bilo možno kvečjemu akt zavrnitve vpisa, ki pa se ni zgodil z izpodbijanim mnenjem, ampak prej. Poleg tega bi akt zavrnitve lahko izpodbijali fizioterapevtki, na kateri se ta akt nanaša, in ne tožeča stranka. Tudi sam predlog, kaj morata kandidatki storiti, ni odločanje o čemerkoli, temveč zgolj predlog, kako je treba vlogi dopolniti. Dopis z dne 10. 2. 2020 torej ni akt odločevalske narave, zaradi česar tudi ne more biti predmet upravnega spora niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

Izpodbijano dejanje - „neupoštevanja potrdil z dne 8. 4. 2018“, je bilo le razlog za zavrnitev vpisa, zavrnitev sama po sebi pa je odločevalski akt, ki pa se nanaša na zavrnjeni fizioterapevtki in ne na tožečo stranko.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper uvodoma navedeno mnenje RSK z dne 10. 2. 2020. Iz navedenega mnenja izhaja, da je RSK na 19. redni seji obravnaval dopise tožeče stranke glede zavrnitve vpisa fizioterapevtk A.A. in B.B. na seznam fizioterapevtov, ki izpolnjujejo Kriterije za izvajanje specialne fizioterapevtske obravnave. RSK je v mesecu marcu 2019 ugotovil, da imenovani ne izpolnjujeta kriterijev za izvajanje Specialne fizioterapevtske obravnave (v nadaljevanju SpecFO) za dejavnost .... RSK za fizioterapijo ugotavlja, da so vsi do sedaj vpisani kandidati predložili dva certifikata, izdana s strani mednarodne ustanove C. (v nadaljevanju NAOGE), kandidatki pa sta predložili potrdilo o opravljenem izpitu iz D., izdano s strani tožeče stranke, in certifikat E., izdan s strani NAOGE. Z navedenim mnenjem RSK za fizioterapijo ugotavlja, da vlogi, ki sta ju A.A. in B.B. posredovali v pregled in eventuelni vpis na seznam fizioterapevtov, ki izpolnjujejo kriterije za izvajanje SpecFO, nista ustrezni, ter da naj kandidatki vlogi dopolnita z mednarodnim certifikatom o opravljenem izpitu iz F. (v nadaljevanju OMMT) navedene mednarodne ustanove (NAOGE). Nadalje tožena stranka v navedenem mnenju zavrača trditev tožeče stranke, da je bila zavrnitev vpisa na seznam nezakonita, saj oddani vlogi ne izpolnjujeta kriterijev za vpis na seznam fizioterapevtov.

2. Iz tožbe, njene dopolnitve in pripravljalne vloge je razvidno, da ima tožeča stranka akreditacijo za izvajanje študija prve in druge bolonjske stopnje fizioterapije, kar pomeni, da je akreditirana visokošolska ustanova. Že od leta 2012 izvaja tudi podiplomska izobraževanja, na katerih se udeleženci uspešno usposabljajo za opravljanje OMMT izpitov. Gre za eno izmed vrst oziroma tehnik izvajanja fizioterapije. Tožeča stranka izvaja takšna izobraževanja, na podlagi katerih se lahko fizioterapevti vpišejo na seznam izvajalcev OMMT. Pri tožeči stranki OMMT izobraževanja od leta 2012 izvaja G.G., fizioterapevt, ki je pri tožeči stranki habilitiran kot višji predavatelj. Udeleženci izobraževanja po uspešno opravljenih modulih in izpitih pridobijo potrdilo organizatorja seminarja, to je tožeče stranke. O vpisu na seznam fizioterapevtov odloča RSK za fizioterapijo. Do leta 2019 je potrdila o opravljenih izpitih iz D. in H., ki so potekale z navedenim učiteljem RSK za fizioterapijo, štel za ustrezna, vendar je certifikat izdal NAOGE. Oktobra 2019 pa je bila tožeča stranka s strani B.B. in A.A. obveščena, da ju RSK za fizioterapijo ni želel vpisati na seznam fizioterapevtov. Kot razlog je navedel domnevno neustreznost potrdil, kar izhaja iz izpodbijanega mnenja RSK z dne 10. 2. 2020. Zaradi tega trpi ugled tožeče stranke in ji nastaja poslovna škoda. Nanjo se obračajo fizioterapevti, ki razmišljajo o udeležbi na izobraževanju, vendar dvomijo, da se bodo po zaključku lahko vpisali na seznam fizioterapevtov. Zaradi tega tožeči stranki nastaja gospodarska škoda. Z izpodbijanim aktom je RSK tožečo stranko obvestil, da udeleženki izobraževanj ni vpisal na seznam fizioterapevtov, ker sta njuni vlogi odstopali od vlog, ki so jih kandidati posredovali RSK v presojo v preteklem obdobju. Jedro predmetnega spora je v tem, da sta kandidatki predložili potrdilo o opravljenem izpitu iz D., ki ga je izdala tožeča stranka. To naj ne bi bilo ustrezno, saj bi morali kandidatki priložiti certifikat NAOGE, o opravljenem izpitu iz D.. G.G. je posredoval izjave, iz katerih izhaja, da so potrdila tožeče stranke popolnoma enakovredne certifikatom, ki jih je izdala I., na katere se je prav tako podpisal. 3. Tožena stranka je z izpodbijanim mnenjem z dne 10. 2. 2020 posegla v pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke iz 22., 33. in 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tožeča stranka za varstvo svojih pravic nima na voljo drugega pravnega sredstva, kot je vložitev tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Mnenje je po vsebini odločitev o pravici. Odločitev RSK, da ne bo upošteval potrdil, izdanih s strani tožeče stranke, je arbitrarna in predstavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Prav tako posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS. Fizioterapevti, ki bi se sicer odločili za izobraževanje pri tožeči stranki, dvomijo v možnost pridobitve potrdila. V povezavi s tem predstavlja odločitev tudi poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS. Zoper tako odločitev tožeče stranke ni predvideno kakšno drugo sodno varstvo. Zaradi odločitve RSK, da A.A. in B.B. ne vpiše na seznam fizioterapevtov, fizioterapevti dvomijo v možnost pridobitve potrdila, posledično pa nastaja tožeči stranki gospodarska škoda. Potrdili, ki sta ju priložili kandidatki, po vsebini in formi popolnoma ustrezata in sta enaki certifikatom, ki so jih kandidati, ki so se izobrazili pri toženi stranki, prilagali od leta 2013 dalje. Potrdilo o opravljenem izpitu iz D., ki ga izda tožeča stranka in ga sopodpiše G.G., se v celoti in brez izjeme ujema s certifikati, ki so jih kandidati, ki so opravili izobraževanje pri tožeči stranki, priložili k vlogam od decembra 2013 dalje. Z dejstvom, da certifikat o opravljenih izpitih iz D. in H. sopodpišeta tako tožeča stranka kot G.G., ki je sicer lastnik in direktor NAOG in mednarodno certificiran učitelj Cyriax tehnike, je bila tožena stranka seznanjena pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Potrdila o opravljenem izpitu OMMT iz D. in H. ki jih izda tožeča stranka in sopodpiše G.G., potrjujejo ista dejstva, kot jih potrjujejo potrdila, ki jih je izdal NAOG in podpisal G.G.. Nobenega dvoma ne more biti o tem, da so potrdila, ki jih sopodpiše G.G. OMMT certifikati. Kandidati, ki se ne bodo mogli vpisati na seznam fizioterapevtov, bodo izbrali drugega izvajalca izpopolnjevanja. Dejanja tožene stranke imajo tako elemente protipravnega omejevanja konkurence. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano mnenje z dne 10. 2. 2020 in ugotovi, da je navedeno mnenje nezakonito in nedopustno posega v pravice tožeče stranke iz 22., 33. in 74. člena URS in naj odloči, da potrdili o opravljenem izpitu iz D. z dne 8. 4. 2018 ustrezata Kriterijem za izvajanje specialne fizioterapevtske obravnave in da sta B.B. in A.A. opravili izpit iz D.. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v kriterijih za izvajanje SpecFO jasno piše, da morajo kandidati dostaviti potrdilo, ki ga izda NAOG. Trditev, da tožeča stranka izvaja podiplomska izpopolnjevanja, ne drži, saj je iz javnih evidenc razvidno, da nima akreditiranega nobenega strokovnega izpopolnjevanja. Tožeča stranka ves čas zamenjuje pojma izobraževanje in izpopolnjevanje. Ne drži trditev, da tožena stranka tožeči stranki onemogoča učinkovito opravljanje izobraževanja, saj RSK ne presoja področja izobraževanja za poklic fizioterapevt niti na prvi niti na drugi bolonjski stopnji. Vsi fizioterapevti, ki so bili do sedaj uvrščeni na seznam za opravljanje SpecFO, so imeli poleg potrdila tožeče stranke tudi potrdilo NAOG. Vpis na seznam ji je tožena stranka zavrnila izključno zaradi po njenem mnenju neustrezne dokumentacije v primerjavi z do sedaj obravnavanimi primeri. To je edini razlog, da nista bili uvrščeni na seznam fizioterapevtov za izvajanje SpecFO. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. Tožeča stranka izpodbija mnenje tožene stranke z dne 10. 2. 2020, izpodbija pa tudi dejanje tožene stranke - „neupoštevanje potrdil“ z dne 8. 4. 2018 za obe fizioterapevtki (za to dejanje naj bi tožeča stranka izvedela šele v dopisu z dne 10. 2. 2020).

7. Po mnenju sodišča izpodbijano mnenje z dne 10. 2. 2020 ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za izpodbijanje upravnega akta. S tega vidika je ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu sicer izpolnjena, to je procesna predpostavka, da ni možen redni upravni spor. Vendar pa v konkretnem primeru niso izpolnjene ostale procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Mnenje Ministrstva za zdravje, RSK za fizioterapijo, z dne 10. 2. 2020, sicer, kot je bilo že pojasnjeno, res nima značaja upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, vendar pa mora biti tudi predmet upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic take vrste akt, ki je odločevalske narave, kar pomeni, da se je z izpodbijanim aktom o nečem odločalo. Z navedenim mnenjem pa se ni o ničemer odločalo. Iz njega je jasno razvidno, da je bilo o zavrnitvi vpisa A.A. in B.B. v seznam fizioterapevtov odločeno že prej, to je konec leta 2019. Že na prvi strani tega mnenja je navedeno, da je RSK 19. 11. 2019 prejel dopis tožeče stranke v zvezi zavrnitvijo vpisa A.A. in B.B. v seznam fizioterapevtov. Sama zavrnitev vpisa v seznam je bila sicer tudi po mnenju sodišča akt odločevalske narave, s katerim pa se je odločalo o pravicah fizioterapevtk in ne o pravicah tožeče stranke. Z izpodbijanim mnenjem z dne 10. 2. 2020 pa se torej o tej zavrnitvi ni odločalo, saj se je zavrnitev zgodila že prej. Tudi iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 19. 11. 2019 je razvidno, da sta se nanjo obrnili kandidatki A.A. in B.B., ker nista bili uvrščeni na seznam izvajalcev, ki izpolnjujejo kriterije za izvajanje specialne fizioterapevtske obravnave, pri čemer tožeča stranka v tem dopisu navaja, da sta imenovani tudi dostavili obrazložitev, zakaj sta bili zavrnjeni.

9. Z izpodbijanim mnenjem pa je tožena stranka sprejela tri sklepe in sicer najprej, da ugotavlja, da vlogi, ki sta ju A.A. in B.B. posredovali v pregled in eventuelen vpis na seznam fizioterapevtov, nista ustrezni, nadalje sklep, naj kandidatki vlogi dopolnita z mednarodnim certifikatom o opravljenem izpitu OMMT s strani NAOGE, hkrati pa v izpodbijanem mnenju (sklep št. 3) tožena stranka zavrača trditev, da je bila zavrnitev vpisa (torej tista, ki je bila izvedena že prej) na seznam nezakonita. Torej gre pri izpodbijanem mnenju za pojasnitev, zakaj sta bili vlogi zavrnjeni, pri čemer se je zavrnitev zgodila že pred tem, hkrati pa gre v izpodbijanem mnenju za predlog, naj kandidatki vlogi dopolnita z mednarodnim certifikatom. Zgolj pojasnitev, zakaj sta bili vlogi pred tem zavrnjeni, in predlog, kaj morata kandidatki storiti, da bosta vpisani na seznam, pa ne predstavlja odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi kogarkoli. Iz navedenega razloga se sodišče ne strinja s tožbeno trditvijo, da je mnenje po vsebini odločitev o pravici, saj se z njim ni odločalo o nobeni pravici, ampak se le pojasnjuje, zakaj je bila neka odločitev, sprejeta v preteklosti, taka kot je bila. Izpodbijati bi bilo možno kvečjemu akt zavrnitve vpisa, ki pa se ni zgodil z izpodbijanim mnenjem, ampak prej. Poleg tega bi akt zavrnitve lahko izpodbijali fizioterapevtki, na kateri se ta akt nanaša, in ne tožeča stranka. Tudi sam predlog, kaj morata kandidatki storiti, ni odločanje o čemerkoli, temveč zgolj predlog, kako je treba vlogi dopolniti. Dopis z dne 10. 2. 2020 torej ni akt odločevalske narave, zaradi česar tudi ne more biti predmet upravnega spora niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, saj se z njim ni odločalo o ničemer in posledično s tem aktom – mnenjem ni bilo poseženo v nobeno pravico, tudi ne v pravice iz 22., 33. in 74. člena URS.

10. Tožeča stranka pa v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 tudi ne more izpodbijati dejanja - „neupoštevanja potrdil z dne 8. 4. 2018“, saj je bilo to „neupoštevanje“ le razlog za zavrnitev vpisa, zavrnitev sama po sebi pa je odločevalski akt, ki pa se nanaša na zavrnjeni fizioterapevtki in ne na tožečo stranko. Tožeča stranka sicer pojasnjuje, da ji s tem, ko ji tožena stranka ne priznava veljavnosti njenih potrdil, povzroča poslovno škodo, s čimer smiselno zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Vendar pa ravnanja, zaradi katerih naj bi bila tožeča stranka oškodovana, ne morejo biti predmet upravnega spora, ampak kvečjemu predmet spora pred sodiščem splošne pristojnosti.

11. Ker torej izpodbijano mnenje in dejanje iz prej navedenih razlogov ne moreta biti predmet sodnega varstva niti v rednem upravnem sporu niti v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo zavrglo, saj tožeča stranka izpodbija akt in dejanje, ki nista niti upravni akt niti akt ali dejanje, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi razpis glavne obravnave, pri čemer je predlagala zaslišanje številnih prič. Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, ni opravilo glavne obravnave, saj tožbe ni obravnavalo po vsebini.

K točki II izreka:

13. Tožeča stranka je v tem upravnem sporu zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, ki določa, da kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.