Jedro

Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi bil utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine - namenjene splošni rabi, v času pred 1. 1. 2003.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je udeleženka postopka tudi družba K. d.o.o., ... (točka I. izreka sklepa).

V točki II. izreka je ugotovilo, da so parc. št. 184/364, 184/271 in 184/375 k.o. ..., skupno pripadajoče zemljišče v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavb na naslovih: D. cesta 46 (ID znak 0000-226), D. cesta 48 (ID znak 0000-001), D. cesta 50 (ID znak 0000-002), D. cesta 52 (ID znak 0000-003), D. cesta 54 (ID znak 0000-004) in D. cesta 56 (ID znak 0000-005).

Za parcelo številka 184/372, k.o. ... je v točki III. izreka ugotovilo, da je individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavbe na naslovu D. cesta 50 (ID znak 0000-333).

Zaradi smiselnega umika predloga je v točki IV. izreka, v ostalem (glede parcel številka 184/373 in 185/374, 184/346, 184/347, 184/351, 184/350, 169/48, 184/353, 184/343, 184/345, 184/344, 184/356, 184/357, 184/368, 184/369, postopek ustavilo.

Ugotovilo je obstoj časovno neomejene brezplačne stvarne služnosti dostopa in dovoza do parcel, in sicer na parc. št. 184/364 k.o. ..., do parc. št. 169/4 in 169/28 iste k.o., v korist vsakokratnega lastnika teh parcel (izrek pod točko V. izreka sklepa) ter na parc. št. 184/371, k.o. ..., do garaž, stoječih na parc. št. 169/29, 169/34, 169/35, 169/36, 169/73, 169/38, 169/39, 169/40, 169/41, 169/42, 169/43, 169/44, iste k.o., v korist vsakokratnih lastnikov teh parcel (točka VI. izreka sklepa).

V točki VII. izreka je odločilo, da se zemljiškoknjižni vpisi izvedejo po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa, in sicer pri parc. št. 184/364, 184/371 in 184/372, k.o. ..., v vrstnem redu zaznambe postopka N 229/2012 z ID 000004 z učinkom od dne 11. 7. 2012, pri parc. št. 184/375 v isti k.o., pa v vrstnem redu zaznambe z ID 000081 z učinkom od dne 3. 5. 2018, na kar se zaznambi izbrišeta iz zemljiške knjige pri vseh obravnavanih nepremičninah.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tretja nasprotna udeleženka - Mestna občina X. Sklep izpodbija v točkah II., III., V., VI. in VII. izreka. Uvevljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 37. členom ZNP2 ter 3. členom ZVEtL-13. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog zavrže oz. zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi v celoti prevzelo ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenca urbanistične stroke, čeprav izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče. Njegova pristojnost je, da odgovori na vprašanja urbanistične stroke. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in samo določi, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi. Odločitev mora obrazložiti tako, da se do navedb udeležencev postopka argumentirano opredeli in obrazloženo navede, iz kakšnih razlogov navedbam ene ali druge stranke sledi. V obravnavanem primeru konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi ni. Sodišče se ni obrazloženo opredelilo do pritožnikovih navedb.

Izvedenec urbanistične stroke je mnenje podal na podlagi pretekle redne rabe. Niso bili upoštevani ugovori nasprotne udeleženke, da gre za javne površine grajenega javnega dobra. To jasno izhaja iz strokovnega elaborata L., do katerega se sodišče ni opredelilo. Asfaltirana pot na zahodni strani stavbe z naslovom D. cesta 50, s prehodom do glavne D. ceste ter dovozna pot vzdolž celotne južne stavbe je označena kot pot in je grajeno javno dobro lokalnega pomena. Zelene površine na severnem in vzhodnem delu stavbe so označene kot zelene površine v soseski in so prav tako grajeno javno dobro lokalnega pomena. Zato se ne smejo določiti za pripadajajoče zemljišče navedene stavbe. Gre za javne površine in ne za splošni skupni del stavb. Na parc. št. 184/15, iz katere je med drugim nastala tudi parc. št. 184/371, poteka pot. Na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/05 in 33/0, v nadaljevanju: Odlok) je kategorizirana kot javna pot, odsek št. 713362, do česar se sodišče ni opredelilo. Ni razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje je napačno ugotovljeno, napačno je uporabljeno materialno pravo.

Pritožnica je navajala, da je bila ureditev okolice stavb v soseski izvršena po pravnem predniku MO - Komunalnem skladu Občine X. iz naslova komunalnega prispevka, kar je dodaten dokaz, da gre za javne površine, ki morajo take tudi ostati. Tudi iz zazidalnega načrta izhaja, da ob stavbi predlagateljev do D. ceste poteka pešpot, skozi naselje pa cesta, kar izkazuje, da je bilo oboje načrtovano in tudi izvedeno. Na predlagateljih je bilo dokazno breme glede zatrjevane uporabe oz. vzdrževanja nepremičnin, a o tem niso predložili nobenih dokazov. Zgoj na podlagi njihovih trditev je sodišča zaključilo, da so uporabljali sporno zemljišče. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Sama raba spornih nepremičnin ne more pripeljati do pridobitve lastninske pravice na njih.

Pritožnica je na spornih nepremičninah ves čas uveljavljala javni interes (grajeno javno dobro), predložila strokovni elaborat L.. Javni interes je treba upoštevati. To izhaja iz namena zakonodajalca, ki je prav zaradi tega predvidel udeležbo občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1).

3. Na pritožbo so odgovorili drugi nasprotni udeleženec - G., d.d. v stečaju, prvi udeleženec S., d.o.o., in 12. udeleženka - Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu D. cesta 46, ki izraža tudi stališče ostalih večstanovanjskih stavb v naselju (D. ceste 50, 52 in 56). Vsi predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku je sodišče ugotavljalo skupno pripadajoče zemljišče stanovanjskih stavb na naslovih D. cesta 46, 48, 50, 52, 54 in 56. Skupno pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 20034, postalo last lastnikov teh stavb (prvi in drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1). Za skupno pripadajoče zemljišče se smiselno uporabljajo pravila 43. do 56. člena ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi, če ni določeno drugače (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1).

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, na katerih je bila predlagana ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča. V postopku torej ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega intresa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1, prej tretji odstavek 26. člena ZVEtL5), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa. V pritožbi vztraja, da so zemljišča, ki so ugotovljena kot skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb (točka II. Izreka), in zemljišče, ki je ugotovljeno kot individualno pripadajoče zemljišče stavbe D. cesta 50 (točka III. izreka sklepa), javne površine oz. grajeno javno dobro.

7. Ne drži pritožbena graja, da je ugotovljeno skupno pripadajoče zemljišče k stavbam in individualno pripadajoče zemljišče k stavbi D. cesta 50 ugotovljeno le na podlagi pretekle redne rabe. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obsega pripadajočih zemljišč pravilno izhajalo iz kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, po katerih se upošteva zlasti: - katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; - katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrij in podobno; - preteklo redno rabo zemljišča in - merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, pa sodišče sporni prostor lahko razdeli po prostem preudarku, pri čemer pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcialno povezanost zemljišča s posamezno stavbo (tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1).

8. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, po kateri se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe in da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. Ta domneva je izpodbojna. Kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).

9. Ugovor javnega dobra, kot ga je podala pritožnica na prvi stopnji, je torej pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča pravno relevanten. Ne drži pritožbena graja, da se sodišče do njega ni opredelilo. Po natančno izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo in v tč. 21 sklepa jasno razložilo, da obravnavane nepremičnine ne predstavljajo javnih površin, pač pa interno servisno cesto s posameznimi otoki zelenic. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča so bile obravnavane nepremičnine pridobljene za gradnjo obravnavanih stavb, zato je kot imetnik pravice uporabe ostal v zemljiški knjigi vpisan njihov investitor in ne občina. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni ponudila nobenih dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi urbanističnega koncepta zazidalnega načrta iz leta 1960/1961 in načrta dispozicije zgradb po zazidalnem načrtu iz leta 1965, ki jo je podal izvedenec urbanistične stroke, ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin od časa izgradnje do danes, ki jo je sodišče poleg izvedenca samo ugotovilo ob ogledu na kraju samem, je pravilna ugotovitev, da ugotovljene nepremičnine predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb in ne javnih površin. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi bil utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine - namenjene splošni rabi, v času pred 1. 1. 2003. Sodišče je v obravnavanem primeru ni ugotovilo.

10. Drži, da se je oprlo (tudi) na izvedensko mnenje izvedenca za urbanizem, vendar po tem, ko ga je ocenilo z drugimi dokazi. Izvedensko mnenje je ocenilo kot točno in prepričljivo. S to dokazno oceno soglaša tudi višje sodišče. Izvedenec je namreč v mnenju izhajal iz kriterijev za določitev individualnega in skupnega pripadajočega zemljišča, določenih v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1. Za ugotavljanje dejstev, kako in katera zemljišča so bila v prostorskih aktih načrtovana in za pojasnjevanje meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do lastninjenja v družbeni lastnini, je potrebno strokovno znanje urbanistične stroke, ki ga sodišče nima. Izvedenec kot sodnikov strokovni pomočnik sme po navodilu sodnika le izjemoma sam ugotavljati dejstva, ki tvorijo konkreten dejanski stan, in sicer takrat, ko že samo ugotavljanje takega dejstva neposredno terja strokovno znanje. Za tak primer gre tudi pri ugotavljanju obstoja in vsebine prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena in pri razlagi meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do lastninjenja družbene lastnine oz. do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Taka izjema je logična in ustavnopravno nujna, saj bi bilo sicer sodno varstvo bistveno okrnjeno ali celo izvotljeno. Čeprav izvedenec sodišču s svojim strokovnim znanjem nudi strokovno pomoč pri razlagi in ugotavljanju vsebin prostorskih in urbanističnih aktov, pa je subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika.6 V obravnavanem primeru so bila pravilno upoštevana procesna pravila pri izvajanju dokaza z izvedencem ter pri izdelavi dokazne ocene zbranega dokaznega gradiva. Očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo. Po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je pravno pravilno presodilo, da ugotovljena zemljišča predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče k stavbam oz. individualno zemljišče k stavbi D. cesta 50. 11. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do ugovorne in dokazne podlage, ki jo je ponudila pritožnica. Elaborat, ki ga je izdelal L., d.d., na katerega se sklicuje pritožnica tudi v pritožbi, je po naročilu sodišča prve stopnje pregledal in se do njega opredelil izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 8. 1. 2018. Izvedenec je pojasnil, sodišče pa na tej podlagi v točki 16 sklepa ugotovilo, da je iz zazidalnega načrta (na katerega se opira tudi elaborat L. - priloga B7) razvidno, da obstoječa interna servisna cesta med stavbami ni bila predvidena kot javna cesta. Kot javne prometne površine so bile v prostorskih aktih opredeljene le D. cesta, površine železnice s postajo, parkirišči in dovoznimi cestami ter dovoz v sosesko z vzhodne strani - do vzhodnega roba soseske. Enake ugotovitve je podal za obstoječe zelenice med večstanovanjskimi stavbami. Z ogledom na kraju samem se je sodišče prepričalo, da so ugotovitve izvedenca pravilne in da je stanje soseske v naravi takšno, kot ga je predvidel zazidalni načrt. Gre za interno servisno cesto, ki vodi bodisi do parkirišč ob vhodih v stavbe bodisi do prostostoječih garaž ali garaž v stavbah do zbirnih mest za odpadke in do zelenic. Med stavbami je 6 pešpoti, ki omogočajo dostope na pločnik D. ceste in s tem dostope do postajališča javnega prometa. Na podlagi ogleda in upoštevaje strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke je sodišče zanesljivo ugotovilo, kje poteka razmejitev med vzhodnim in zahodnim odsekom servisne ceste ter razmejitev skupnih površin servisne ceste in zelenice ob garažah od ostalih površin, ki služijo kot individualna pripadajoča zemljišča le posameznim stavbam soseske.

12. Individualno pripadajoče zemljišče k stavbi D. cesta 50 (sedaj parc. št. 184/375) je ugotovilo po prostem preudarku in ob soglasju vseh udeležencev zaradi posega skupnega pripadajočega zemljišča v že določeno individualno pripadajoče zemljišče k tej stavbi na parc. št. 184/355. Ugotovitve in odločitve sodišča, pojasnjene v razlogih 18 sklepa, pritožnica ne more omajati. Govori namreč o parc. št. 184/371 k.o. ..., ki pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje skupno pripadajoče zemljišče vseh obravnavanih stavb in ne individualno pripadajoče zemljišče k stavbi D. cesta 50. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in skice parcelacije izvedenke za geodezijo (list. št. 349) izhaja, da gre za zelenico, ki jo vzdržujejo etažni lastniki te stavbe. Torej že po vrsti rabe zemljišča ne more iti za cesto oz. pot, ki bi bila z Odlokom kategorizirana kot javna pot. 13. Pritožnica sprejete dokazne ocene in presoje, da obravnavana zemljišča niso javne površine, ne more omajati s sklicevanjem na elaborat, ki ga je izdelal L., d.d., niti s sklicevanjem na Odlok, ki ga je sprejela v letu 2005. Kot že povedano, se je do elaborata L. opredelil postavljeni izvedenec urbanistične stroke in pojasnil, zakaj mu ni mogoče slediti (str. 2 dopolnitve izvedenskega mnenja l. št. 10). Elaborat, tako kot izvedenec, izhaja iz zazidalnega načrta med D. cesto, železnico in O. ulico in cesto G. (1960/61 in 1965) in tako kot izvedenec ugotavlja, da prometne površine, pešpoti in drugi elementi zunanje ureditve niso bili izvedeni v skladu s tem načrtom. Nato poda mnenje, da so javne površine v soseski oz. potencialno grajeno javno dobro v soseski vse površine med stanovanjskimi stavbami: servisna cesta v smeri vzhod-zahod, vsa parkirišča, ki so locirana neposredno ob servisni cesti, zelene površine znotraj celotne soseske in otroško igrišče na vzhodu soseske ob objektu D. cesta 58. Iz priloge B7 izhaja, da gre za predlog, izdelan po naročilu predlagatelja v oktobru 2014 za potrebe ureditve evidence nepremičnega premoženja Mestne občine X., ki ne more predstavljati ne dejanske ne pravne podlage za določitev navedenih površin kot javnih površin oz. grajenega javnega dobra. Ne le, da pritožnica ni izkazala, da so bile navedene nepremičnine po namembnosti javne pred lastninjenjem in da so se v javno korist olastninila po relevantnih pravnih predpisih tranzicijske zakonodaje. Sodišče je z izvedencem ugotovilo, da je tudi v sedaj veljavnih predpisih (OPN MO, ki je bil sprejet v letu 2010) obravnavano območje še vedno določeno kot stanovanjsko območje brez posebej opredeljenih površin javnega dobra.

14. Na sprejeti zaključek sodišča, da obravnavana zemljišča niso grajeno javno dobro, ne vpliva niti pritožničino sklicevanje na odlok o kategorizaciji občinskih cest iz leta 2005, slednji ne predstavlja pravne osnove za razglasitev zemljišča za javno dobro. Poleg tega je pomembno le stanje stvari v času pred lastninjenjem: (ali je bilo tedaj zemljišče namenjeno redni rabi stavbe oz. stavb ali splošni rabi vseh in vsakogar). Slednjega pritožnica ni uspela dokazati. Po natančno in popolno izvedenem dokaznem postopku je namreč sodišče ugotovilo, da obravnave nepremičnine niso predstavljale javnih površin.

15. Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami - uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19. 3 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017. 4 Kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. 5 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi - Ur. l. RS, št. 45/08 s spremembami; ki se v tem postopku na podlagi 57. člena ZVEtL-1 od 19. 7. 2017 ne uporablja več. 6 (primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS št. U-p-460/14-26, točka 14).