Jedro

Sodišče prve stopnje bi po 45. členu ZPP sicer moralo opozoriti tožečo stranko na označitev vrednosti spornega predmeta, toda če je ne bi navedla, njena tožba zaradi tega ne bi bila nesposobna za obravnavanje. Poleg tega je treba upoštevati, da določitev vrednosti spornega predmeta ni odvisna samo od tožeče stranke, da torej ni enostranska, temveč dvostranska, ker ima tudi tožena stranka pravico ugovarjati navedeni vrednosti spornega predmeta (zadnji odstavek 44. člena ZPP), seveda najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Pravdni stranki, ki sta bili v postopku pasivni, zaradi pasivnosti sodišča prve stopnje ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Pasivnost sodišča prve stopnje pravdnim strankam ni odvzela nobene od ustavno zagotovljenih pravic in lahko bi celo sklepali, da sta se s svojim pasivnim ravnanjem odrekli pravici do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič. Prvič je sicer ugodilo tožbenemu zahtevku, toda po razveljavitvi te sodbe je ponovilo dokazni postopek in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ima kot izvenzakonska partnerica pravico do dedovanja po pokojnem A. A., roj. 19.5.1925 in umrlem 25.3.2000, nazadnje stanujočem v A. Proti tej sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnih predpisov. Po njenem sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko sta menili, da dejstvo, da je tožnica odklonila poroko, kaže na pomanjkanje čustvene navezanosti. Poročiti se ni hotela zato, ker se je bala, da bi tudi ta mož umrl. Tudi to, da sta tožnica in njen partner obnavljala vsak svojo hišo, se med zakonci pogosto dogaja, dejstvo, da ji ... ob smrti niso izrekli sožalja, pa kaže na odklonilen odnos meščanov. Poudarja, da sta s partnerjem živela skupaj 16 let, da sta hodila v toplice in da je poskrbela za njegov pogreb. Poleg tega sta živela v ekonomski skupnosti, tožnica je bila pooblaščena za dvig denarja in zapustnik ji je celo pomagal pri adaptaciji hiše v B. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo do 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Opozoril je, da revizija ni dovoljena in predlagal, naj jo sodišče zavrže. Če tega ne bo storilo, je predlagal zavrnitev revizije, ker revizija ne pove, v čem naj bi sodišče kršilo določilo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, temveč meri na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in po svoje prikazuje dejstva.

3.Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej po tem, ko je bila že uresničena pravica do pravnega sredstva, ki je zajamčena v 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I do 69/06). Zato je omejena in je omogočena samo v tistih primerih, ki jih določa ZPP. Ta v drugem odstavku 367. člena omogoča revizijo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev, v tretjem odstavku pa določa štiri vrste sporov, v katerih je revizija vselej dovoljena.

Obravnavana zadeva na spada med primere iz tretjega odstavka 367. člena ZPP. Je običajen premoženjski spor, saj je bila tožnica napotena na pravdo zato, da bi se ugotovila njena pravica do dedovanja, torej do pridobitve določenega premoženja. Zato bi morala vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati v drugem odstavku 367. člena določen znesek 1.000.000 tolarjev. Če naj vrednost izpodbijanega dela sodbe presega to vrednost, je logično, da mora tudi vrednost spornega predmeta presegati znesek 1.000.000 tolarjev.

V obravnavanem primeru se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, zato bi morala tožnica po drugem odstavku 44. člena in drugem odstavku 180. člena ZPP določiti vrednost spornega predmeta v tožbi. Tega ni storila, zato si ni zagotovila pravice do revizije. Ker tudi tožena stranka temu ni ugovarjala, je šteti, da se je s tem strinjala.

Zakon o pravdnem postopku v 45. členu sicer nalaga sodišču, da v primeru, če tožeča stranka v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, ravna po 108. členu ZPP, da torej opozori tožečo stranko, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. To lahko stori samo sodišče prve stopnje, in sicer do določenega trenutka v postopku, saj je treba vrednost spornega predmeta ugotoviti najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (zadnji odstavek 44. člena ZPP).

Opozorilo tožeči stranki bi zato sodišče lahko opravilo pri predhodnem preizkusu tožbe po 273. členu ZPP. Toda tožničina tožba je bila razumljiva, saj je sodišče izvedlo ves postopek do pravnomočne odločitve v zadevi in ni imela pomanjkljivosti, ki bi se nanašale na sposobnost pravdnih strank ali njenih zastopnikov. Tudi 108. člen ZPP v prvem odstavku predvideva zahtevo za popravo ali dopolnitev vloge samo tedaj, če je ta nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje po 45. členu ZPP sicer moralo opozoriti tožečo stranko na označitev vrednosti spornega predmeta, toda če je ne bi navedla, njena tožba zaradi tega ne bi bila nesposobna za obravnavanje. Poleg tega je treba upoštevati, da določitev vrednosti spornega predmeta ni odvisna samo od tožeče stranke, da torej ni enostranska, temveč dvostranska, ker ima tudi tožena stranka pravico ugovarjati navedeni vrednosti spornega predmeta (zadnji odstavek 44. člena ZPP), seveda najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ker v obravnavani zadevi tožena stranka opustitvi navedbe vrednosti spornega predmeta, ki bi zagotavljala revizijo, ni ugovarjala, je mogoče šteti, da sta se obe pravdni stranki s tem celo strinjali.

Ker torej ZPP predvideva ugotovitev vrednosti spornega predmeta do začetka obravnavanja glavne stvari, poznejše ugotavljanje vrednosti spornega predmeta (zlasti po pravnomočnosti sodbe) ni mogoče. Zato torej tožbe ni več mogoče vrniti v popravo ali dopolnitev.

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pravočasno opozorilo tožnice na dopolnitev tožbe in se pred pričetkom obravnavanja glavne stvari ni na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (45. člen in zadnji odstavek 44. člena ZPP), je lahko kršitev postopka, vendar ne taka, da bi v nasprotju z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP vplivala na pravico do revizije. Pravdni stranki, ki sta bili v postopku pasivni (ker tožnica ni pravočasno navedla vrednosti spornega predmeta, toženec pa pomanjkljivosti ni ugovarjal), zaradi pasivnosti sodišča prve stopnje ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Pasivnost sodišča prve stopnje pravdnim strankam ni odvzela nobene od ustavno zagotovljenih pravic in lahko bi celo sklepali, da sta se s svojim pasivnim ravnanjem odrekli pravici do revizije.

Ker se torej pravdni stranki nista zavzeli za to, da bi bila v premoženjskem sporu zagotovljena vrednost, ki bi omogočala, da bi izpodbijani del pravnomočne sodbe presegal 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče po 377. členu zavrglo.

4.Ker revizija ni bila dovoljena, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče je tudi odločilo, naj tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo, ker v reviziji ni nič takega, kar bi bilo potrebno in koristno za odločitev o reviziji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).