Jedro

Primerno delovno mesto ne more biti delovno mesto, kjer delavec nikoli ne prične opravljati dela in gre po sklenitvi delovnega razmerja takoj na čakanje iz razloga, ker zanj ni dela, v zelo kratkem času pa mu tudi v tej družbi preneha delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu z dne 26. 8. 2016, ki je bila tožniku vročena dne 29. 8. 2016, nezakonita in se razveljavi. Ugotovi se, da tožena stranka tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije, ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za ustrezno delovno mesto v skladu s predpisi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu in mu še vedno traja oz. se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2010 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 587,02 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter odvesti vse davke in prispevke, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila." (I. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti tudi pritožbene stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, oziroma podrejeno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je sprejelo zmotno odločitev, saj bi moralo glede na izvedene dokaze in vse okoliščine konkretnega primera v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Res je, da je tožena stranka tožniku v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI dne 29. 8. 2016 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, pri čemer pa je sodišče zmotno štelo, da je šlo za ustrezno delovno mesto, ki naj bi ustrezalo tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Tožnik je še vedno mnenja, da pri toženi stranki ni prišlo do reorganizacije delovnega procesa in zaradi tega tudi ne do prenehanja potrebe po njegovem delu. Tožnik bi glede na svoje omejitve po odločbi ZPIZ-a še vedno lahko opravljal delo, ki ga je opravljal prej, vendar je ves čas bil toženi stranki breme, zato se ga je ta želela znebiti. To ji je uspelo, ko je našla družbo A. d. o. o. oziroma njeno direktorico, ki je bila za ustrezno plačilo pripravljena s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi, čeprav za tožnika nikoli ni imela delo, predvsem pa ne dela za delovno mesto, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato zgolj trditve direktorja tožene stranke B.B. ne morejo biti zadosten dokaz, da so obstajali razlogi za reorganizacijo, ki očitno nikoli v resnici ni bila izvedena. V kolikor bi na toženo stranko vplivala kriza v Ukrajini in Rusiji leta 2014, bi tožena stranka morala izvesti reorganizacijo takrat in ne več kot dve leti kasneje. Če bi dejansko prišlo do prenehanja poslovanja z Ukrajino in Rusijo, bi tožena stranka to zagotovo lahko dokazala z listinami, kot npr. s pogodbami, z odstopi od pogodb, s preklici naročil ali prenehanju naročil ipd. Tožena stranka je celo zaposlovala nove delavce, potrdila je, da je zaposlila dva nova delavca, kaj dejansko ta dva delavca delata, pa ni dokazala, da delata povsem nekaj drugega kot je delal tožnik. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi direktorice družbe A. d. o. o., saj ni bilo dokazano, da je ta družba zares potrebovala delavca v avtomehanični delavnici, ki sta jo nameravala najeti z možem. Povsem neživljenjska in neutemeljena je trditev C.C., da do realizacije projekta ni prišlo, ker je bil tožnik na daljšem bolniškem dopustu in ker dela ni nastopil dne 15. 9. 2016. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je šlo zgolj za neko namero družbe A. d. o. o., za katero tožnik ni mogel vedeti. Družba A. d. o. o. je kadrovska agencija, ki glede na registrirano dejavnost in glede na dejstvo, da celo nima licence za opravljanje dejavnosti posredovanja dela uporabnikom, ni mogla tožniku omogočiti dela na delovnem mestu servisiranje tovornih vozil. Družba A. d. o. o. ni registrirana za opravljanje dejavnosti servisiranja tovornih vozil, kar pomeni, da bi v primeru, če bi tožnik opravljal delo preko te pogodbe, prišlo do situacije, ki bi po Zakonu o preprečevanju dela na črno ustrezala definiciji opravljanja dela na črno. Poleg tega pogodba o zaposlitvi tudi ni vsebovala kraja dela, kraj opravljanja dela mora biti jasno naveden. Tožnik tako ni mogel vedeti kje bo delal in kaj bo delal. Delavec lahko presoja ustreznost dela glede na dokumentacijo, ki jo je dobil, to je glede na pogodbo o zaposlitvi in ne na podlagi nekih namer delodajalca. Vse to pomeni, da je pogodba o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. nezakonita, zato je tudi postopek odpovedi s ponudbo nove zaposlitve pri drugem delodajalcu nezakonit, saj na to vpliva tudi zakonitost ponujene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da dejstvo, da je družba A. d. o. o. kadrovska agencija, ki je registrirana za dejavnost posredovanja delovne sile, nima pa dovoljenja za zagotavljanje dela uporabniku, ne vpliva na zakonitost pogodbe. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da dejstvo, da je bil tožniku ponujen samo 15-dnevni rok, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu. To bi bilo mogoče trditi samo v primeru, če bi bil delavec v celoti obveščen o kraju dela, če ne bi bilo dvoma o dejavnosti družbe A. d. o. o. Ker pa je bilo teh dvomov veliko, je bil rok prekratek, da bi tožnik sam uredil zdravniški pregled, da bi ugotovil, če novo delovno mesto ustreza njegovim delovnim zmožnostim. Tožnik je prepričan, da bi se morala tožena stranka pred ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi prepričati, kakšno delo bo tožnik opravljal, kje ga bo opravljal, ter ali je to delo ustrezno. Če bi to tožena stranka storila, bi ugotovila, da ponujenega delovnega mesta ni in da ima družba A. d. o. o. namen opravljati dejavnost, ki je nima registrirane. Neživljenjsko je, da dela že po 14-ih dneh ne bi bilo več. A. d. o. o. je vedela, da zaposluje invalida, za katerega se ve, da je pogosteje na bolniškem dopustu. Povsem neutemeljena je tudi izpoved C.C. v delu, ko je povedala, da je zaradi enega pomožnega delavca propadel celoten projekt družbe A. d. o. o. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo ponujeno delo ustrezno, ker je tako mnenje kasneje izdal ZPIZ. Potrebno je poudariti, da se je v tem primeru delala analiza delovnega mesta, za katerega se sploh ne ve, če je obstajalo, saj so bili podani podatki, ki jih ni mogoče preveriti. Tožnik tudi dejansko ni dela nikoli opravljal, niti ga nikoli ne bo opravljal. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in priče B.B., D.D. in C.C.. Sodišče je navedlo, da ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ker mu sporna dejstva v predmetni zadevi niso bila znana, pri tem pa ugotavlja, da je izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2016 podpisal B.B. kot direktor tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem delovodje E.E., ker je bil dokazni predlog podan prepozno. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik invalid III. kategorije od 1. 6. 2006 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je z odločbo ZPIZ št. ... z dne 23. 1. 2007 bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto: pretežno sedeče delo, brez prepogostega pripogibanja, brez dela na višini in dela, kjer bi bil potreben dober sluh, zmožen za delo v ugodni mikroklimi, brez izpostavljenosti hrupa nad 75 dB, s polnim delovnim časom. Tožnik je bil pri toženi stranki razporejen na delovno mesto lažja pomožna dela v oddelku varjenja in brušenja po pogodbi z dne 6. 9. 2010 za nedoločen čas. Tožena stranka je tožniku 29. 8. 2016 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu A. d. o. o., po podpisanem sporazumu o prevzemu delavcev z dne 24. 9. 2016, pri čemer je tožnik s prevzemnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu delavec za pomožna dela.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu z dne 26. 8. 2016 izhaja, da je zaradi reorganizacije delovnega procesa v podjetju v obdobju zadnjih dveh let potreba po tožnikovem delovnem mestu zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala in s tem tudi potreba po delu tožnika. Konkretnejših razlogov redna odpoved ne vsebuje. Sodišče je zaslišalo B.B., ki je bil direktor tožene stranke od oktobra 2010 do septembra 2016 in je navedel, da je bila reorganizacija potrebna zaradi krize v Ukrajini in Rusiji leta 2014. Le-ta je tudi pojasnil, da so zaposlili dva nova delavca za varjenje najbolj natančnih zvarov na nerjaveči pločevini, za pomožna dela pa niso zaposlili nikogar. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče v sodnem sporu lahko preverja le razloge, ki jih je navedla tožena stranka, pri čemer iz predložene spremembe organiziranosti delovnega procesa v oddelku varjenja in brušenja niti ne izhaja, kdaj je tožena stranka odločala o tem, pri čemer je razlog krize v Ukrajini in Rusiji leta 2014 bil podan več kot dve leti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi tožena stranka predložila kakršnokoli listinsko dokumentacijo, ki bi izkazovala npr. odstope od pogodb, zmanjšanja naročil ali podobno. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku kritično presoditi navajanja tožene stranke o pavšalnih navedbah krize v Ukrajini in Rusiji leta 2014, saj tožena stranka dejansko ni predložila nikakršnih listinskih dokazov o tem, hkrati pa zavzeti tudi stališče, ali navedene in zgolj zatrjevane okoliščine lahko vplivajo na odpoved v avgustu 2016. 7. Pritožbeno sodišče ima pomisleke tudi glede ocene sodišča prve stopnje, da je bila nova pogodba o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. formalno ustrezna glede na to, da je bila sklenjena za delovno mesto delavec za pomožna dela glede na veljavno odločbo ZPIZ z dne 18. 2. 2010, ker naj bi tožnik delo opravljal na delovnem mestu brez daljše hoje ali stoje in ne na višini, izven prekomernega hrupa oz. kjer ni potreben dober sluh. Sodišče opre svojo odločitev o ustreznosti delovnega mesta, ki ga je družba A. d. o. o. pridobila s strani ZPIZ, ne oceni pa izpovedbe zaslišane C.C., ki je izpovedala, da se je za prevzem tožnika s toženo stranko dogovorila, ker je delo tožnika potrebovala v zvezi z planiranim delom avtomehanične delavnice, ob tem pa je bilo kot nesporno ugotovljeno, da družba prevzemnica nikoli ni imela avtomehanične delavnice, kjer bi tožnik sploh lahko opravljal svoje delo. Tudi dejansko ni niti ne dan opravljal dela po novi pogodbi o zaposlitvi, kar kaže na to, da bi lahko šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Vse to naj sodišče oceni v ponovljenem postopku. Tožnik je po poteku bolniškega staleža delal le v pisarni in to tudi vse manj, nato pa je šel na čakanje. Tožnik je tudi izpovedal, da družba prevzemnica nima nikakršnih drugih prostorov kot le pisarniške na lokaciji F.. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se tožena stranka nahaja v H., družba prevzemnica pa v F., tako da je vprašljivo, ali je bilo delovno mesto za tožnika primerno glede na možnost prevoza z javnimi sredstvi, upoštevaje pri tem kolektivno pogodbo, ki je veljala za delodajalca, kar bo moralo ugotoviti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje ugovor tožnika, ki je med postopkom navajal, da javni prevoz med navedenima lokacijama sploh ne obstaja. Pritožba tudi ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi z družbo prevzemnico v 4. členu navaja, da je kraj opravljanja dela na sedežu družbe in na vseh lokacijah, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost, kar je prav tako relevantno dejansko vprašanje za rešitev predmetne zadeve.

8. Primerno delovno mesto ne more biti delovno mesto, kjer delavec nikoli ne prične opravljati dela in gre po sklenitvi delovnega razmerja takoj na čakanje iz razloga, ker zanj ni dela, v zelo kratkem času pa mu tudi v tej družbi preneha delovno razmerje. Kot že navedeno tožnik nikoli ni opravljal dela, za katerega je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, pri čemer iz predloženega spisa tudi izhaja, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS podalo predlog za inšpekcijski nadzor. Ministrstvo pa naj bi bilo obveščeno, da družba A. d. o. o. opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev pri uporabniku, pri čemer ministrstvo družbi ni izdalo dovoljenja za opravljanje dejavnosti, na podlagi katerega ministrstvo družbo vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Tožnik naj bi v družbi prevzemnici opravljal le pisarniška dela in ponujal storitve A. d. o. o. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do vprašanja, ali je družba prevzemnica bila registrirana za opravljanje dejavnosti za dela, ki naj bi jih opravljal tožnik.

9. Čeprav gre za dopis tožnika že po zaključeni glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo v zadevi zoper toženo stranko dne 13. 4. 2017, družba A. d. o. o. pa je tožnika ponovno premestila v G., ki pa je že od 9. 6. 2017 v stečaju, pri čemer pa je bil predlog za začetek stečajnega postopka s strani FURS podan že 6. 4. 2017, torej celo sedem dni pred odločitvijo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi. Glede na to, da tožnik navedenega ni mogel uspešno uveljavljati že v prejšnjem postopku, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razišče tudi navedeno, saj je očitno tožniku prenehalo delovno razmerje pri G. zaradi uvedbe stečajnega postopka.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.