Jedro

Ni v skladu z veljavnimi predpisi takšen način, ko delavci, ki so zaposleni za krajši delovni čas od polnega, opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa, ki se ne odreja individualno v pisni obliki, temveč je odrejeno delavcem v mesečnem planu dela, za kar pa prejemajo plačilo po redni urni osnovi, kot za redno opravljene ure.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni inšpekcijski organ na podlagi 15. člena Zakona o inšpekciji dela (ZID, Uradni list RS, št. 38/94 in nadaljnji), 227. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in nadaljnji) v povezavi z 2. odstavkom 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07) po inšpekcijskem pregledu pri tožeči stranki odločil, da mora le-ta na način in v rokih, določenih z izrekom odločbe, odpraviti ugotovljene nepravilnosti oziroma nezakonitosti, in sicer zagotoviti izvajanje 143. člena ZDR tako, da v primeru nadurnega dela pisno odredi nadurno delo pred pričetkom dela oziroma najkasneje na koncu tedna in spoštuje določbe citiranega člena v zvezi z omejitvami nadurnega dela tudi za delavce, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas ter opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa. Hkrati z izrekom je določen rok za izvršitev odločbe, odločeno je tudi, da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev, sprejeto med drugim na podlagi vpogleda podatkov evidence prisotnosti dveh poimensko navedenih delavk tožene stranke, prodajalk, ki sta imeli sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za 33 ur na teden oziroma 24 ur na teden ter na podlagi evidence njune mesečne prisotnosti v letu 2010, kar je podlaga za ugotovitev, da delavci, ki so zaposleni za delovni čas krajši od polnega, pri tožeči stranki opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa, za kar prejemajo plačilo po redni urni postavki, kot za redno opravljene ure in so v plačilnih listah navedene kot ure 100 % oziroma bruto – nadure, takšen način dela preko dogovorjenega delovnega časa za delavce s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi za krajši delovni čas, katere delodajalec plača kot redne ure in pri katerih ne spoštuje delodajalec nobenih časovnih omejitev, pa ni v skladu s predpisi. Takšno delo bi se lahko opravilo le, če bi bilo dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi, kar v obravnavanem primeru ni bilo. Plačilo „viška ur“ kot rednega dela v obsegu, ki presega dogovorjeni delovni čas, zakonsko ni utemeljeno in ga je šteti za nadurno delo in bi ga delodajalec bil dolžan izplačati kot nadurno delo ter ga odrediti praviloma pred začetkom dela v skladu z določili 143. in 144. člena ZDR, ki ju v svoji obrazložitvi povzema ter izpostavlja tudi zakonske omejitve v tej zvezi. Navaja tudi pravno podlago za izdajo odločbe ter za določitev roka za izvršitev le-te in odločitev, da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi določil 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter v zvezi z (v izpodbijani odločbi imenovanih delavk) evidenco dejansko opravljenih ur navaja, da sta obe delavki zaposleni s krajšim delovnim časom od polnega ter imata v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da se delovni čas lahko neenakomerno razporedi v skladu z internim Pravilnikom o delovnem času. Imenovani delavki sta v posameznih mesecih obdobja, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, opravili več ur, v nekaterih pa manj ur, kot znaša s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena mesečna obveznost. Takšen način dela pa je po definiciji neenakomerna razporeditev dela, namenjena organizaciji dela pri tožeči stranki, ki je skladno z določili Pravilnika o delovnem času in 147. člena ZDR delovni čas delavcev, ki so, tako kot imenovani delavki, zaposleni na delovnem mestu prodajalec, razporejala neenakomerno. Režim neenakomernega razporejanja časa po mnenju tožnika že po naravi stvari izključuje odrejanje nadurnega delovnega časa. Tožnika glede na svoj interni Pravilnik o delovnem času ne sme in ne more odrejati nadurnega dela. Dejansko opravljeno delo s tako imenovanim povprečenjem na letnem nivoju ugotavlja le za nazaj. Na letnem nivoju „povprečenje“ pokaže, da je delavka A.A. v povprečju namesto pogodbeno dogovorjenih 33 ur delala 35,5 ur tedensko ter tako v letu 2010 na letnem nivoju nad dogovorjeno obveznostjo opravila skupaj 121,5 ur več oziroma povprečno na mesečni ravni 10 ur več oziroma na tedenski ravni približno 2,5 uri več in ne 43, kot je napačno izračunal drugostopenjski organ. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je A.A. v letu 2010 za 121,5 več opravljenih ur dobila izplačanih 138,5 ur kot redno delo. Druga v izpodbijani odločbi imenovana delavka, B.B. pa je v povprečju namesto pogodbeno dogovorjenih 24 ur (tedensko) delala 27,45 ur ter v letu 2010 na letnem nivoju nad dogovorjeno delovno obveznostjo opravila 165,5 ur več, oziroma na mesečni ravni 13,8 ur več, oziroma na tedenski ravni 3,45 ur več. Za 165,5 več opravljenih ur pa je dobila izplačanih 176,5 ur kot redno delo. V letnem in mesečnem planu dela je odrejeno delo v neenakomerno razporejenem delovnem času s ciljem, da dejansko v povprečju opravljeno delo čim bolj ustreza pogodbeno dogovorjenemu delovnemu času. Zaradi vnaprej nepredvidljivih okoliščin, ki v času priprave plana niso znane, v praksi lahko pride do tega, da posamezni delavec v povprečju opravi več ur, kot znaša pogodbeno dogovorjena delovna obveznost. Morebitna odstopanja so po oceni tožnika majhna in ne predstavljajo spreminjanja obsega delovnega časa. Glede na opisano dejansko stanje ob izvajanju režima neenakomernega razporejanja delovnega časa po naravi stvari ni mogoče govoriti o nadurnem delu. Zato tožnik meni, da je brez vsakršne pravne podlage del izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na pisno odrejanje nadurnega dela. Izpostavlja 6. odstavek 147. člena ZDR, po katerem je zaradi narave ali organizacije dela delovni čas lahko neenakomerno razporejen, določena pa je tudi zgornja meja dovoljenega števila ur delovnega časa na teden. Tožnik zatrjuje, da delo preko pogodbenega delovnega časa ni nadurno delo v smislu 143. člena ZDR, ki šteje kot polni delovni čas 40 ur na teden, tako da je po razlagi tožnika delo preko polnega delovnega časa lahko le delo preko 40 ur na teden, medtem ko delo preko pogodbeno dogovorjenega delovnega časa, krajšega od 40 ur tedensko, ne more biti nadurno delo. Zlasti pa ne ob upoštevanju, da se tedenska, mesečna in letna časovna omejitev lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju 6 mesecev oziroma 12 mesecev po panožni kolektivni pogodbi (37/1 člen KPDTS). Na podlagi primerjave 3. odstavka 143. člena ZDR in 6. odstavka 147. člena ZDR tožnik navaja, da je že zakonodajalec za primere neenakomerne razporeditve delovnega časa predvidel drugačne omejitve, kot so predpisane za nadurno delo. Tožnik pa poudarja, da absolutno spoštuje omejitev delovnega tedna na največ 56 ur tudi pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa, ki ga razporeja tako, da spoštuje tudi sicer strožje omejitve, ki se sicer nanašajo na nadurno delo. Tožnik vztraja, da v izpodbijani odločbi omenjeni delavki opravljata delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, kar pomeni, da nadurnega dela nista nikoli opravljali, poleg tega pa pri svojem delu nista nikoli dosegali praga polnega delovnega časa in tako tudi iz tega razloga njunega dela ni mogoče šteti kot nadurno delo v smislu ZDR.

4. Za tožnika je nerazumljivo, zakaj je omenjeni način tožnikovega neenakomernega razporejanja delovnega časa sporen šele sedaj, četudi je inšpekcijski organ od leta 2005 dalje že večkrat opravil inšpekcijsko nadzorstvo. Po mnenju tožnika izpodbijana odločba glede na dejstvo, da je pri tožniku delovni čas neenakomerno razporejen, nima razlogov za zaključek, da je kršena delovno-pravna zakonodaja v delu, ki se nanaša na nadurno delo, saj bi glede na dejansko stanje inšpekcijski organ lahko kvečjemu ugotavljal, ali tožeča stranka krši določbe glede neenakomernega delovnega časa in omejitve le-tega. Poudarja, da dela preko polnega delovnega časa oziroma dela preko dogovorjenega delovnega časa ne odreja sproti in pisno, pač pa v mesečnem in letnem planu. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika očitno posledica nerazumevanja dejstva, da se neenakomerna razporeditev delovnega časa in nadurno delo vsebinsko, kot tudi po zakonu, razlikujeta in izključujeta, zato meni, da tožniku ni mogoče očitati kršitev določb, ki se nanašajo na nadurno delo, če pri tožniku takšnega dela zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa sploh ni.

5. Tožnik meni, da mu je bila dejansko kršena pravica do pritožbe, ker se prvostopni organ do dejstva, da je pri tožeči stranki delovni čas neenakomerno razporejen, sploh ni opredelil, saj izpodbijana odločba v tem delu nima nobenih razlogov. Nadalje meni, da ostale očitane kršitve dejansko izvirajo iz tega, za tožnika zmotnega izhodišča prvostopnega organa, njegovo ravnanje pa označuje kot arbitrarno in v nasprotju z načelom proste presoje dokazov ter materialne resnice, saj dejstva, da je pri tožeči stranki delovni čas neenakomerno razporejen, ni ugotovil, oziroma, v ta namen ni ugotovil vseh relevantnih dejstev. Zato meni, da izpodbijana odločba nima razlogov, odločilnih za presojo posameznih dejstev in dokazov, niti razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali izrek izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek pred prvostopnim inšpekcijskim organom oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila hkrati s predmetnim upravnim spisom, sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil pri tožeči stranki opravljen dne 10. 5. 2011 inšpekcijski pregled, pri katerem je bila med drugim predložena evidenca o izrabi delovnega časa za delavce, zaposlene v Poslovalnici št. ... Prav tako ni sporno, da znaša v letu 2010 seštevek opravljenih ur nad dogovorjeno delovno obveznostjo za prvo imenovano delavko v izpodbijani odločbi, A.A., 143,5 ur, medtem ko njena mesečna dogovorjena delovna obveznost znaša 33 ur (na teden); druga v izpodbijani odločbi imenovana delavka, B.B., pa je v istem obdobju, to je v letu 2010, dejansko opravila nad dogovorjeno delovno obveznostjo 199 ur, medtem ko njena dogovorjena mesečna obveznost znaša 24 ur (tedensko). Med strankama ni sporno, da sta obe imenovani delavki zaposleni za krajši delovni čas od polnega delovnega časa v smislu 1. odstavka 142. člena ZDR, kot tudi ne, da ima tožnik v tovrstnih pogodbah o zaposlitvi dogovorjeno, da se delo opravlja v okviru 6-dnevnega delovnega tedna. Sporno tudi ni, da tožnik zaposluje kot delodajalec večje število delavcev na delovnem mestu prodajalec, ki so zaposleni za krajši delovni čas od polnega v okviru 6-dnevnega delovnega tedna ter da imajo v pogodbah o zaposlitvi tudi dogovorjeno, da se delovni čas lahko prerazporedi ali neenakomerno razporedi, a dela preko dogovorjenega delovnega časa tožnik ne odreja sproti in pisno, temveč v mesečnem in letnem planu dela, kar v tožbi izrecno poudarja.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v inšpekcijskem postopku, na katerega je sodišče vezano, izhaja, da takšen način odrejanja dodatnega dela in plačilo „viška ur“ kot rednega dela v obsegu, ki presega dogovorjeni delovni čas, zakonsko ni utemeljeno. Upoštevaje določilo 6. odstavka 64. člena ZDR, po katerem delodajalec delavcu, ki dela krajši delovni čas, ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa, razen v primerih iz 144. člena ZDR.

10. Z določilom 144. člena ZDR (dodatno delo v primerih naravne ali druge nesreče), zakonodajalec nalaga delavcu dolžnost opravljati delo preko polnega ali dogovorjenega krajšega delovnega časa v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali druga dela v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem posledic, le v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepeči materialna škoda. Z določili 145. člena ZDR pa je zakonodajalec uvedel v slovenski pravni red izrecno prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa, pri čemer v 2. odstavku 145. člena ZDR pomensko izenačuje tako nadurno delo v smislu 143. člena ZDR, kot tudi dodatno delo v smislu citiranega 144. člena ZDR, ki se nanaša na delo preko dogovorjenega krajšega delovnega časa, ker dodatno potrjuje pravilnost stališča inšpekcijskega organa prve stopnje in tudi tožene stranke, ki je kot neutemeljeno zavrnila pritožbo, v kateri je tožnik uveljavljal enake razloge, kot predmetni v tožbi. Po presoji sodišča je glede na okoliščine obravnavanega primera pravilna odločitev in razlaga inšpekcijskega organa glede odrejanja nadurnega dela tudi za delavce, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, za opravljanje dela preko dogovorjenega delovnega časa, za kar gre v izreku izpodbijane odločbe.

11. Sodišče se strinja s stališčem inšpekcijskega organa, da ni v skladu z veljavnimi predpisi takšen način, ko delavci, ki so zaposleni za krajši delovni čas od polnega, opravljajo delo preko dogovorjenega delovnega časa, ki se ne odreja individualno v pisni obliki, temveč je odrejeno delavcem v mesečnem planu dela, za kar pa prejemajo plačilo po redni urni osnovi, kot za redno opravljene ure.

12. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je „v direktnem nasprotju z eksplicitnimi zakonskimi določili“ stališče, da je delo preko polnega delovnega časa kakor tudi delo preko pogodbeno dogovorjenega delovnega časa nadurno delo, saj takšnih „eksplicitnih“ določil pravni red ne vsebuje, tožnik pa jih tudi konkretno in določno ne navede oziroma v tej zvezi ne izpostavlja s konkretno navedbo njihove vsebine.

13. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih za odločitev navedla inšpekcijska organa prve in druge stopnje ter se nanje, da jih ne ponavlja, tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 14. Ker je sodišče v obravnavnem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je bilo glede relevantnih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljeno, glede relevantnih okoliščin, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.