Jedro

Če je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka iz razloga, ker je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo.

Omejitev priposestvovanja je veljala vse do uveljavitve posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine. V pravdnem postopku ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter zavrnilna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožniki in prvotožena stranka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in zavrnilno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrnejo tožbeni zahtevki na ugotovitev, da sta prvi tožnik in druga tožnica solastnika vsak do ½ nepremičnine parc. št. 266/88 k.o. X in se na podlagi te sodbe vknjiži na njej solastninska pravica do ½ v korist prvega tožnika in do ½ v korist druge tožnice; da je tretji tožnik lastnik do celote nepremičnine parc. št. 266/85 k.o. X in se na podlagi te sodbe vknjiži na njej lastninska pravica v korist tretjega tožnika; da je četrta tožnica lastnica do celote nepremičnine parc. št. 266/83 k.o. X in se na podlagi te sodbe vknjiži na njej lastninska pravica v korist četrte tožnice (I. točka izreka). Odločilo je še, da so tožniki dolžni povrniti prvi toženki pravdne stroške v skupnem znesku 27,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijano zavrnilno zamudno sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navajajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njihovih trditev, podanih v pripravljalni vlogi z dne 10.9.2013, s katerimi so uveljavljali pridobitev lastninske pravice po 2. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Prav tako ni povzelo in upoštevalo tožbenih trditev, da je pravni prednik prvega tožnika in druge tožnice vseskozi uporabljal sporno zemljišče in da je na njem zgradil samostoječo nestanovanjsko stavbo na betonskem podstavku, enako pa sta samostoječi stavbi – vrtni uti zgradila tretji tožnik in četrta tožnica. Te trditve kažejo, da so tožniki od novembra 1989 dalje dejansko uporabljali zemljišča, ki so jim bila s strani Sklada stavbnih zemljišč Občine Tržič kot oblastvenega organa zakonito oddana; da so na relevantnih zemljiščih v družbeni lastnini pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem v letu 1997 pa so na podlagi ZLNDL postala njihova last; da se je z izgradnjo samostoječih stavb bistveno povečala vrednost celotnih nepremičnin. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožbenih navedb, da se nepremičnine, ki so bile v zemljiški knjigi vpisane kot državna lastnina, tekom denacionalizacije niso prenesle na Občino Tržič čeprav gre za zazidana stavbna zemljišča, kot to izhaja iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 21.11.2011. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prekinitev pravdnega postopka do rešitve revizijskega postopka je nepravilna in v nasprotju z 11. točko odločbe Ustavnega sodišča RS Up-457/09-21. Z revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča RS U 1853/2012 z dne 27.6.2013, bi se dosegla delna razveljavitev pravnomočnih denacionalizacijskih odločb. Ker v pravdnem postopku ni mogoče posegati v pravnomočne upravne odločbe, bi bilo treba pravdni postopek prekiniti do rešitve revizije. Če bi sodišče prve stopnje vpogledalo v listinske dokaze v predlaganih spisih, opravilo ogled, zaslišalo stranke in priče, izvedene listinske dokaze pa natančno analiziralo, bi ugotovilo, da so tožniki relevantna zemljišča imeli v neposredni posesti in od kdaj, da se štejejo za njihove lastnike na podlagi pogodb o neposredni oddaji stavbnega zemljišča s Skladom stavbnih zemljišč Občine Tržič iz novembra 1989 ter da gre za stavbna zemljišča. Dokončno so se sporna zemljišča olastninila na podlagi ZLNDL. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila ob izdaji denacionalizacijskih odločb v družbeni lastnini in last RS, zaradi česar v skladu z 29. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) na njih ni bilo mogoče priposestvovati lastninske pravice. Iz sodne prakse izhaja, da je priposestvovanje ponovno mogoče od sprejetja Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SRS z dne 27.9.1989. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da so sporna zemljišča kmetijska zemljišča. Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o nedobrovernosti tožnikov. Tožniki so bili vseskozi dobroverni. Vedenje o okoliščini, da bodo zemljišča v R. vrnjena družini P., ni splošno znano dejstvo. Ob podpisu pogodb o neposredni oddaji stavbnega zemljišča v letu 1989 tožniki in ostali občani niso mogli vnaprej predvideti, v kakšni obliki se bo po uveljavitvi ZDen v letu 1991 vračilo opravljalo in ali bodo denacionalizacijski zahtevki sploh vloženi. Da o denacionalizacijskih postopkih niso bili obveščeni, bi lahko izpovedali tožniki, če bi bili zaslišani. Zgrešeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09-21 z dne 28.9.2011, saj so tožniki postali lastniki spornih nepremičnin s priposestvovanjem oziroma na podlagi 2. člena ZLNDL še preden sta bili izdani dopolnilna odločba o denacionalizaciji in delna odločba o denacionalizaciji in ne kasneje. O tem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Če bi sodišče prve stopnje vpogledalo v spis Upravne enote Tržič, bi lahko ugotovilo, da je dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 1.9.1999, s katero je bilo vrnjeno prvi toženki in tretjemu tožencu vsakemu do ¼ spornih zemljišč, postala dokončna 23.9.1999 in pravnomočna 23.10.1999. Delna odločba o denacionalizaciji z dne 14.3.2000, s katero so bila sporna zemljišča vrnjena tretjemu tožencu in M. P., pravni prednici druge toženke, je postala dokončna 5.4.2000 in pravnomočna 5.5.2000. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti s sklepom z dne 14.5.2001 šele vknjižilo na prvo toženko in tretjega toženca lastninsko pravico za vsakega do ¼, v korist Republike Slovenije pa na podlagi dotedanjega pridobitnega naslova lastninsko pravico do ½, zato tedaj še ni bila vknjižena lastninska pravica na M. in A. P. Priposestvovalna doba, ki je začela teči novembra 1989, je tako potekla pred vknjižbo lastninske pravice na prvo toženko in tretjega toženca. Pred izdajo sklepa zemljiškoknjižnega sodišča z dne 14.5.2001 tožniki niso mogli biti seznanjeni z omenjenimi vpisi. V zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov ali pa so ti protispisni. Napačna in tudi pomanjkljivo obrazložena je odločitev o izdaji zavrnilne zamudne sodbe zoper drugo toženko. Odločitev je posledica zmotne uporabe materialnega prava, tudi zaradi napačnega izhodišča, da gre za priposestvovanje kmetijskih zemljišč, in zaradi neupoštevanja zatrjevane pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Priglašajo pritožbene stroške.

3. V odgovorih na pritožbo toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrne. Prva toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sodba in zavrnilna zamudna sodba nista obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebujeta zadostne razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za pavšalne očitke, kolikor pa so obrazloženi, je iz pritožbenih razlogov razvidno, da pritožba z njimi v resnici napada dejanske ugotovitve in dokazno oceno.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka do odločitve o vloženi reviziji zoper zavrnilno sodbo Upravnega sodišča RS U 1853/2012 z dne 27.6.2013, s katero se želi doseči delna razveljavitev pravnomočnih denacionalizacijskih odločb. Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka 206. člena ZPP). Za odločanje o pravici do denacionalizacije je pristojen upravni organ. V obravnavanem primeru so odločbe o denacionalizaciji, s katerimi so bile tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom sporne nepremičnine vrnjene v naravi, že pravnomočne. Če pa je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka iz razloga, ker je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo.

7. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do navedb tožnikov, da so pridobili lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, vendar zato ni bilo treba razveljaviti izpodbijane sodbe in izpodbijane zavrnilne zamudne sodbe. Tudi če se šteje, da so trditve tožnikov o pridobitvi lastninske pravice na podlagi ZLNDL pravilne, je treba tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju sodne prakse zavrniti kot neutemeljen, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Posebej o pritožbi zoper sodbo:

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile sporne nepremičnine tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom (v primeru druge toženke in delno tudi tretjega toženca) vrnjene v last z Dopolnilno odločbo o denacionalizaciji št. 321-22/92-6 z dne 1.9.1999 in Delno odločbo o denacionalizaciji št. 321-8/92-6 z dne 14.3.2000, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno.

9. Drži pritožbena navedba, da so v obravnavanem primeru tožniki zatrjevali, da so sami (oziroma njihovi pravni predniki - v primeru prvega tožnika in druge tožnice) na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico na originarni način na dveh pravnih podlagah, še preden so toženci oziroma njihovi pravni predniki pridobili solastninsko pravico na spornih nepremičninah v denacionalizacijskem postopku. Tako so zatrjevali, da so lastninsko pravico pridobili s priposestvovanjem, ki je začelo teči že novembra 1989, in/ali na podlagi 2. člena ZLNDL. Trdili so tudi, da tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom sporne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku ne bi smele biti vrnjene, saj ni šlo za kmetijska zemljišča, temveč za zazidana stavbna zemljišča. Prva toženka in tretji toženec sta zatrjevani lastninski pravici tožnikov na spornih nepremičninah oporekala, druga toženka pa na tožbo ni odgovorila.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile predmetne nepremičnine pred olastninjenjem v družbeni lastnini (1), spor pa je obstajal o tem, kdaj so se olastninile. V skladu s 29. členom ZTLR se na stvari, ki je bila družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati. V zvezi s spornim vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je omejitev priposestvovanja veljala vse do uveljavitve posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Pritožba zmotno meni, da je veljala le do 27.9.1989, ko je začel veljati Ustavni amandma št. IX k Ustavi SRS (in da zato ni bilo ovir za začetek teka priposestvovalne dobe že novembra 1989 in njen iztek že leta 1999). Iz sodbe VS RS II Ips 184/2011, s katero je bilo odločeno o reviziji, ki je bila dopuščena s sklepom II Dor 172/2009, izhaja, da je za vsako nepremičnino v družbeni lastnini veljal pravni režim družbene lastnine in s tem tudi 29. člen ZTLR.

11. V obravnavanem primeru so se po ugotovitvah sodišča prve stopnje sporne nepremičnine olastninile z uveljavitvijo Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) dne 12.3.1993. Pred tem datumom torej priposestovanje ni moglo teči. Če pa bi se olastninile na podlagi ZLNDL, za kar se ob vztrajanju, da je šlo za zazidana stavbna zemljišča, zavzema pritožba, pa bi priposestvovanje začelo teči šele 25.7.1997. Desetletni priposestvovalni rok bi se tako lahko iztekel šele v letu 2003 oziroma v letu 2007, to je po vrnitvi spornih nepremičnin tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom v denacionalizacijskem postopku, vendar je v takšnem primeru treba dati prednost lastninskim pravicam tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov, ki temeljijo na pravnomočnih denacionalizacijskih odločbah. Takšno stališče je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28.9.2011, ki je obravnavala vprašanje, ali ima lastninska pravica, ki temelji na pravnomočni oblikovalni denacionalizacijski odločbi pristojnega organa, prednost pred lastninsko pravico, pridobljeno na podlagi zakona. V citirani odločbi je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Neupoštevanje oblikovalnega učinka pravnomočne odločbe pristojnega organa, s katero je bilo ustanovljeno, spremenjeno ali ukinjeno lastninskopravno razmerje (kar je tudi v primeru, če pravdno sodišče ugotovi lastninsko pravico druge osebe, ne da bi upoštevalo časovno starejši originalni nastanek lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca), je v neskladju s to človekovo pravico.

12. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniki niso pridobili lastninske pravice na spornih nepremičninah s priposestvovanjem, ker tožniki oziroma njihovi pravni predniki do izteka priposestovalne dobe niso mogli biti dobroverni. Takšen zaključek je na podlagi okoliščine, da je bilo v T., B. pri T. ter sami R. splošno znano (2), da je bilo zemljišče v R. in njeni okolici po vojni odvzeto družini P. ki je eden največjih denacionalizacijskih upravičencev v tem delu S., v povezavi s publicitetnim učinkom plombe v zemljiški knjigi od 14.10.1999 (3) nedvomno mogoč. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so tožniki v svojih trditvah kot trenutek, pred katerim jim ni mogoče očitati izostanka dobrovernosti, šteli 14.5.2001 (datum vknjižbe tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov v zemljiško knjigo), poleg tega pa v svojih navedbah priznavajo prejem pisnega opozorila 25.1.2006 (4). Tudi sicer se v obravnavanem primeru v podkrepitev zatrjevane dobrovernosti tožniki ne morejo utemeljeno sklicevati na to, da je bil solastninski delež posameznih tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov v zemljiški knjigi vpisan kasneje, to je po 14.5.2001, saj je odločilen že vpis prvega solastninskega deleža, pridobljenega v denacionalizacijskem postopku. Velja še pojasniti, da so tožniki zatrjevali, da so imeli na spornih nepremičninah pravico uporabe, ki so jo pridobili s pogodbami o o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, te trditve pa logično izključujejo zatrjevano dobro vero o tem, da so njihovi lastniki (5).

13. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v skladu z novejšo sodno prakso že samo dejstvo, da so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini, izključuje možnost priposestvovanja teh nepremičnin. Po stališču Vrhovnega sodišča RS predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. V skladu s tem stališčem bi lahko tožniki uspeli le z navedbami, da so pridobili lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi zakona, na podlagi katerega so se te nepremičnine olastninile.

14. Drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnikov, da so lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobili na podlagi ZLNDL. Štelo je namreč, da so se olastninila že na podlagi ZSKZ. Tudi če bi šteli, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah v letu 1997 na podlagi ZLNDL, torej preden so postali njihovi solastniki toženci oziroma njihovi pravni predniki originalno na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb, je treba dati solastninski pravici denacionalizacijskega upravičenca, ki temelji na pravnomočni denacionalizacijski odločbi, prednost (6). Takšno stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28.9.2011. V 11. točki predmetne odločbe je navedeno, da postane denacionalizacijska odločba o vrnitvi v last nacionaliziranega premoženja materialno pravnomočna. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji oziroma s potekom roka, določenega v njej, upravičenec do denacionalizacije postane lastnik vrnjenega premoženja, kar predstavlja izvoren način pridobitve lastninske pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. V pravdnem postopku ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije, sicer bi denacionalizacijski upravičenci, ki imajo v svojo korist izdano pravnomočno upravno odločbo, ki ni bila nikoli razveljavljena, kljub temu izgubili lastninsko pravico na vrnjeni nepremičnini. Obenem bi zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo ostali brez odškodnine za podržavljeno zemljišče, kar je poseg v ustavno varovano pravico do denacionalizacije (7).

15. Ker je tožbeni zahtevek že ob upoštevanju dejstev, ki niso bila sporna (to je, da so toženci oziroma njihovi pravdni predniki postali solastniki spornih nepremičnin na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb), neutemeljen, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokazov, ki jih izpostavlja pritožba.

Posebej o pritožbi zoper zavrnilno zamudno sodbo:

16. Kot že navedeno, druga toženka na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje preizkusilo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. V zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastnine pravice na podlagi priposestvovanja pa je ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče ugotoviti, da priposestvovanje ni moglo teči pred letom 1993 oziroma 1997 in se posledično tudi ni moglo izteči pred pridobitvijo solastninskega deleža pravnega prednika druge toženke na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, kolikor temelji na priposestvovanju lastninske pravice na spornih nepremičninah, je tako neutemeljen iz razlogov, ki so podrobno pojasnjeni že v 12. točki obrazložitve predmetne odločbe. Pritožbeno sodišče se zato nanje zgolj sklicuje. V zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice na podlagi ZLNDL, do katere se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, je pritožbeno sodišče mnenja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja, da tožbeni zahtevek tudi na navedeni pravni podlagi ni utemeljen. Razlogi so podrobno pojasnjeni že v 15. točki obrazložitve predmetne sodbe in se pritožbeno sodišče nanje v navedeni točki zgolj sklicuje.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in zavrnilno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

18. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prva toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bila sporne nepremičnine v družbeni lastnini do izdaje denacionalizacijskih odločb. (2) Sodišče prve stopnje ni štelo navedene okoliščine za splošno znano dejstvo v smislu petega odstavka 214. člena ZPP.

(3) Gre za neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje.

(4) Navedeno bi bilo relevantno ob upoštevanju začetka teka priposestvovanja v letu 1997. (5) Primerjaj VSL sodba I Cp 345/2013 z dne 2.10.2013. (6) V sodbi VSL I Cp 396/2014 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je prej pridobljena lastninska pravica drugih oseb na spornih nepremičninah s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji prenehala.

(7) Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-20/10 z dne 2.3.2012.