Jedro

Denacionalizacijski upravičenec ne more s potnim listom dokazati, da je bil v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo na predlog tožečih strank izdal sklep, s katerim se podjetju S. kot imetniku pravice uporabe na zemljišču družbene lastnine parc. št. 220 prepoveduje vsakršno razpolaganje z navedenim zemljiščem do pravnomočnosti odločitve o zahtevi za denacionalizacijo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi navedenega podjetja ter odpravila sklep prvostopnega organa. Hkrati je na podlagi določbe 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku odločila o zahtevi tožečih strank za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z navedeno nepremičnino tako, da je to zahtevo zavrnila. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je državljanstvo upravičenca v času podržavljenja in v času smrti, oziroma izdaje odločbe o denacionalizaciji, v denacionalizacijskih postopkih pomembno pravno dejstvo, od katerega je odvisno ali se bo postopek za denacioanlizacijo sploh uvedel oziroma ali bo vložnik aktivno legitimirana stranka ali ne in do kakšne oblike denacionalizacije je upravičen. V predloženih spisih ni potrdil, na podlagi katerih bi bilo možno zanesljivo sklepati, da sta bila starša tožnic v času, ko jima je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanska državljana in s tem tudi upravičenca po določbah zakona o denacionalizaciji. Po 1. odstavku 9. člena tega zakona so upravičenci fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tožnici sta predložili kopije potnih listov svojih staršev, vendar teh listin ni mogoče šteti za dokaz o državljanstvu, ker se le-to ugotavlja in dokazuje na način in po postopku, ki ga določa 63. člen zakona o denacionalizaciji, skladno z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Tožnici v tožbi navajata, da je odločitev tožene stranke nenavadna, saj se v spisu nahajata potna lista obeh denacionalizacijskih upravičencev z datumom iz časa podržavljenja spornih nepremičnin. Tožnici nista krivi, če se je državljanska knjiga izgubila, oziroma je bila zažgana. Originalne potne listine bivše Jugoslavije so vsekakor tisti dokaz, iz katerega se da zanesljivo sklepati, ali je bil tisti, ki je imel potno listino, državljan Jugoslavije ali ne. Ne glede na to sta tožnici pribavili negativni potrdili oddelka za notranje zadeve občine ter je prvostopni upravni organ, ki odloča o denacionalizaciji, že predlagal pristojnemu organu izdajo ugotovitvenih odločb o državljanstvu obeh denacionalizacijskih upravičencev. Iz spisa tudi izhaja, da je gradbeno podjetje potem, ko je zvedelo, da tožnici zahtevata vrnitev nacionaliziranega premoženja, podrlo njuno hišo oziroma hišo njunih staršev in nato brez gradbenega dovoljenja pričelo graditi nove gradbene objekte. Zakon o denacionalizaciji obstaja in ga je treba izvajati, ne pa da vsi državni organi skušajo storiti vse, da nihče ne bi dobil nazaj tistega, kar mu zakon omogoča. Predlagata, da se odpravi odločba tožene stranke in se ugodi zahtevi tožnic za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičnino parcela št. 220. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Gradbeno podjetje S. kot prizadeta stranka ni odgovorila na tožbo. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi, s katerimi sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja: Po določbi 1. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) je denacionalizacijski upravičenec fizična oseba, ki izpolnjuje dva kumulativno postavljena pogoja: da je bila ta oseba jugoslovanski državljan v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno in da ji je bilo z zakonom (oziroma mednarodno pogodbo) jugoslovansko državljanstvo priznano tudi po 9.5.1945. Državljanstvo se dokazuje s potrdilom o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu oziroma z ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu (2. odstavek točka b) 62. člena in 3. odstavek 63. člena zakona o denacionalizaciji). Tožnici takih dokazil prvostopnemu organu nista predložili. Tudi če bi bilo sprejemljivo stališče tožeče stranke, da je potni list zanesljiv dokaz glede državljanstva, bi potna lista Kraljevine Jugoslavije, ki ju je predložila tožeča stranka v upravnem postopku, lahko bila le dokaz, da sta bila starša tožnic jugoslovanska državljana v času izdaje teh potnih listov (to je leta 1933 oziroma 1936). Nista pa ta potna lista dokaz, da sta bila jugoslovanska državljana tudi v času, ko jima je bilo podržavljeno vse premoženje (torej tudi sporna parcela) - to je dne 3.9.1945. Predvsem pa ta potna lista ne predstavljata dokaza glede drugega že citiranega zakonskega pogoja, to je, da je bilo imenovanima jugoslovansko državljanstvo z zakonom priznano tudi po 9.5.1945. Iz odločbe Okrajne zaplembene komisije z dne 3.9.1945, ki se nahaja v upravnih spisih te zadeve, izhaja, da je bilo vse premoženje zaplenjeno, kot osebama nemške narodnosti. Po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) se za državljana FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim obnašanjem pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Te osebe niso bile vpisane v evidenco jugoslovanskih državljanov in so, po določbi 2. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji izrečno izključene kot denacionalizacijski upravičenci (razen, če je šlo za osebo, ki je bila zaradi verskih ali drugih razlogov internirana ali se je borila na strani protifašistične koalicije). Tožnici do izdaje dokončne odločbe nista predložili potrdila o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu oziroma ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičencev, niti nista zatrjevali, da njuna starša nista bila osebi nemške narodnosti. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je prvostopni organ napačno uporabil materialni zakon (zakon o denacionalizaciji).

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi predloga tožnic za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičnino, ne more vplivati na meritorno reševanje zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo vložili tožnici in tudi ne na morebitno odškodninsko odgovornost prizadete stranke zaradi njenega ravnanja po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji - rušenja zgradbe, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe zakona o upravnih sporih in drugih zveznih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).