Jedro

Tožnici (policistki) je zdrsnilo na kovinskem pragu kot pohodni površini, ki bi morala biti obložena s trakovi, ki preprečujejo drsenje. Zdrs (padec) tožnice bi bilo mogoče preprečiti z namestitvijo protizdrsnih trakov na gladko površino kovinskega pragu, zato je prvi toženki kot delodajalki mogoče očitati, da ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnice.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. točki v zvezi s II. točko izreka sodbe tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 350,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (za znesek 4.250,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

V preostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo ter se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 145,70 EUR, drugi toženi stranki pa v višini 24,90 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožnici znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007 do plačila, v presežku (za plačilo zneska 2.600,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 5. 4. 2007 do 3. 12. 2007) pa je v II. točki izreka tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno naknadno s sklepom.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožnica in obe toženki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da bi ji morala biti dosojena odškodnina v višini vtoževanega zneska. Trpela je hude telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti in strahu. Poškodba je pri tožnici kot policistki pustila trajne posledice, saj ima oslabljeno roko, ki jo uporablja pri vsakdanjem delu. Poleg tega je poškodba vidna, kar je za tožnico zelo moteče. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Prva toženka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na prepozno navedena dejstva in predložene dokaze, za katere je prva toženka uveljavljala prekluzijo. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V vlogi z dne 28. 4. 2010 je tožnica razširila trditveno podlago in predlagala nove dokaze, pri čemer ni navedla razlogov, zakaj navedb iz te vloge ni mogla navesti že prej in zanje predlagati dokaze. Po oceni prve toženke tožnica s skopimi pravočasnimi trditvami ni uspela dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka tudi sama smiselno priznala nesrečo z izpolnitvijo obrazca „prijava poškodbe pri delu“, saj je bila to izjavo dolžna izpolniti, ker je prišlo do poškodbe med delovnim časom. Meni, da ni opustila nobenih varnostnih ukrepov. Tožnica je kot policijska kontrolorka čez kovinski prag, ki je del objekta, večkrat dnevno vstopala in izstopala. Prag in bivalnik je tožnica poznala, saj je tam vsakodnevno hodila (več kot tri leta pred nesrečo). Prostori Mejnega prehoda V. so sestavljeni iz kontejnerjev, izdelanih po ustreznih standardih. Kovinski prag je zaključek na vratih in ne predstavlja nevarnosti zdrsa. Ker je tožnica večkrat dnevno preko njega vstopala in izstopala, ni sprejemljiv zaključek, da je tožnica ravnala z običajno skrbnostjo. Ni jasen zaključek sodišča, kako bi lahko prva toženka navedbe o nepazljivosti tožnice še bolj konkretizirala, saj je navedla, da je tožnica delovni prostor in delovne razmere dobro poznala ter je večkrat vstopala in izstopala iz objekta. Tožnica je padla izključno zaradi svoje nepazljivosti, saj ni vstopala z običajno skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega človeka, še toliko bolj pa od izkušene policistke. Zaključek sodišča, da tožnici ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode, je tako napačen. Kovinski prag po oceni prve toženke ni predstavljal nevarnosti za delovno okolje. Na betonski stopnici ni bilo znakov obrabljenosti in izlizanosti, kvečjemu je mogoče govoriti o obrabljenosti kovinskega pragu. Nepazljivosti tožnice pri stopanju ne bi mogli preprečiti ustrezni trakovi niti označitev roba ploskve stopnice. Nivo kovinskega praga je za centimeter dvignjen od tal in bi ga bilo težko označiti. Da takšnih neravnin ni potrebno označiti naj bi izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 391/2006, morebitna opustitev tožene stranke, da pragu ni označila, pa ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Nihče od zaposlenih pri delodajalcu na zdrsljaje ni opozarjal, zato je podan tudi prispevek tožnice k nastali škodi. Trdi, da gre pri kovinskem pragu za pohodno ploščo, ne pa za stopnico, zato se glede materiala, iz katerega je sestavljen, ne uporabljajo določbe pravilnika. Gre v bistvu za vratni okvir, ki je del objekta, in je neživljenjsko, da bi na prag lepili protizdrsne trakove. Kršitve, ki jih sodišče prve stopnje povzema kot protipravno ravnanje prve toženke, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sprejeti program usposabljanja in pravočasno obnovljeni preizkusi usposobljenosti tožničinega padca ne bi preprečili. Izpodbijana sodba je v delu, kjer se sodišče opredeljuje do podane vzročne zveze, neobrazložena. Zaslišane priče niso potrdile obstoja vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in poškodbo tožnice. Meni, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina iz naslova prestanega strahu pa ni takšne intenzitete in trajanja, da bi sploh dosegla prag pravno priznane škode, zato bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je nesorazmerna v smislu objektivne pogojenosti, poleg tega je tožnica dominantna desničarka, zdravljenje rane na levi dlani pa je bilo končano v 8 dneh. Ker je tožnica desničarka, je lahko kljub poškodbi opravila vsakdanja opravila, tudi osebno higieno, zato ni mogoče govoriti o nevšečnostih. Prva toženka ne sprejema ustnih pojasnil izvedenca, da bi glede na naravo in vrsto poškodbe srednje močne bolečine trajale osem dni. Tožničina poškodba sodi med zelo lahke primere. Po oceni prve toženke gre pri prestanem strahu tožnice za strah manjše intenzitete v trajanju 8 - 10 dni, ki ni takšne intenzitete in trajanja, da bi dosegel raven pravno priznane škode. Podrejeno prva toženka ugovarja nesorazmerno visoki odmerjeni odškodnini iz tega naslova, saj v sodni praksi ni zaslediti primera, ko bi bila glede na konkretne okoliščine primera dosojena tako visoka odškodnina. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tudi druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so vsi očitki, ki jih je tožnica glede krivdne odgovornosti prve toženke uveljavljala po koncu prvega naroka, prepozni. Tožnica sploh ni zatrjevala, da je do škode prišlo zaradi neustreznega programa usposabljanja za delo ter preizkusov teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo, zato je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago in storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega sodišče ni obrazložilo, kako naj bi navedeni kršitvi vplivali na nastanek škode. Nesmiselna in neživljenjska je po mnenju druge toženke zahteva, da bi morala prva toženka v svoj program usposabljanja in preizkuse usposobljenosti vključiti stopanje čez prag objektov. Na mnenje izvedenca s področja varnosti pri delu se je sodišče nepravilno oprlo, saj je prag nerazdelen sestavni del okvirja vrat, dvignjen za 1,2 cm od ploskve v notranjosti kontejnerja. Prag ni stopnica, ki bi zahtevala posebno zaščito in opozorilo. Stopnica je bila v konkretnem primeru pod pragom in ni bila vzrok za padec tožnice. Pragovi vrat so običajno nekoliko dvignjeni od nivoja tal, nikoli pa se na tovrstne neravnine ne opozarja s posebnimi oznakami in opozorili. Na kovinski prag se tudi ne lepijo protizdrsni trakovi. Neživljenjsko je pričakovati, da bi moral biti vsak prag vrat s kovinskim okvirjem posebej protizdrsno zaščiten. Tega ne zahteva noben predpis. Sodišče prve stopnje je po oceni druge toženke napačno presodilo obstoj vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in poškodbo. Glede na to, da je tožnica večkrat dnevno prestopila prag objekta, posebno opozorilo ali oznaka ne bi preprečila njenega padca. Podredno izpodbija višino prisojene odškodnine. Upoštevaje način poškodbe, težo, vrsto in obseg poškodbe ter trajanje zdravljenja je odškodnina v skupnem znesku 2.000,00 EUR absolutno previsoka in v neskladju s sodno prakso. Druga toženka meni, da pravno priznana škoda ni blažji in kratkotrajen strah, pa tudi ne kratkotrajen in intenziven strah, če ni zaradi tega porušeno duševno ravnovesje v daljšem obdobju. Tožnica ni dokazala, da je ob škodnem dogodku strah porušil njeno duševno ravnovesje, kaj šele, da bi bilo to porušeno dalj časa. Tudi sekundarni strah ni trajal dovolj dolgo, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova. Vztraja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova absolutno pretirana in v neskladju z veljavno sodno prakso. Druga toženka ocenjuje, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem pretirana in odstopa od odškodnin v primerljivih zadevah. Tožnica je utrpela majhno ranico na dlani, katere zdravljenje je trajalo 8 dni in brez posebnosti, toliko pa je trajal tudi bolniški stalež. Sodišče bi moralo upoštevati, da gre za bagatelno poškodbo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbi toženk tožnica prereka navedbe iz pritožb, predlaga njuni zavrnitvi in potrditev ugodilnega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi toženk sta delno utemeljeni, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi toženk, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Deloma nepravilna je le odločitev o višini prisojene odškodnine.

V tem sporu tožnica od prve toženke kot svojega delodajalca in zavarovalnice, pri kateri ima prva toženka zavarovano odgovornost, vtožuje plačilo odškodnine za škodo. Tožnica se je poškodovala dne 5. 4. 2007 pri opravljanju dela na delovnem mestu policistke - kontrolorke - opazovalke. Pri opravljanju nalog na mejnem prehodu V. je tožnici pri izstopu iz objekta (kontejnerja) na kovinskem pragu spodrsnilo, zaradi česar je padla ter z levo roko udarila ob betonsko stopnico. Do poškodbe je prišlo, ker je tožnici zdrsnilo na kovinskem pragu vrat, ne pa na betonski stopnici. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe toženk o stanju betonske stopnice. Ker je tožnici zdrsnilo na kovinskem pragu vrat, tudi ni mogoča primerjava z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 391/2006, ki obravnava situacijo, ko se je tožnica spotaknila ob prag. Iz tega razloga za presojo niso relevantne navedbe glede posebne označitve praga (neravnin v delovnem prostoru) v smislu 36. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 s spremembami – v nadaljevanju: Pravilnik).

Po prvem odstavku 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) mora delodajalec javnemu uslužbencu (delavcu), ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi delom pri organu, le-to povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o krivdni odškodninski odgovornosti je delodajalec odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: nedopustno ravnanje, škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Sodišče prve stopnje je obravnavani primer pravilno presojalo v okvirih krivdne odgovornosti in se osredotočilo na ugotavljanje, ali je prva tožena stranka ravnala v skladu z dolžnim ravnanjem oziroma ali je bil zdrs na kovinskem pragu posledica njenega nedopustnega ravnanja. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da prva toženka kot delodajalec ni v zadostni meri poskrbela za varno delo tožnice. Tožnici je namreč zdrsnilo na kovinskem pragu kot pohodni površini, za katero je sodni izvedenec s področja varnosti pri delu A.A. po opravljenem ogledu in proučitvi dokumentacije ugotovil, da bi moral biti obložen s trakovi, ki preprečujejo drsenje. Zdrs (padec) tožnice bi bilo po strokovni ugotovitvi izvedenca – izvedbo tega dokaza je predlaga prva toženka - mogoče preprečiti z ukrepom, ki je bil na dan ogleda kraja škodnega dogodka že izveden, in sicer z namestitvijo protizdrsnih trakov na gladko površino kovinskega pragu.

Po 43. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Delavec ima v skladu z 8. členom ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Prva toženka bi torej morala, kot to ugotavlja tudi izvedenec v mnenju, delovno mesto tožnice urediti tako, da tožnica pri delu ali med hojo ne bi mogla zdrsniti ali pasti (prim. tudi s konkretizirano dolžnostjo iz 93. člena Pravilnika). Poskrbeti bi morala za varne pogoje dela z namestitvijo protizdrsnih trakov na kovinskem pragu, na katerega so zaposleni stopali ob vstopu in izstopu v objekt. Prva toženka glede na obrazloženo ni storila dovolj, da bi nevarnost nastanka zmanjšala s primernimi ukrepi, zato navedena opustitev varnostnega ukrepa predstavlja nedopustno ravnanje, za katerega je krivdno odgovorna, kot to pravilno ugotavlja sodišče. Z opustitvijo prve toženke so bile kršene varnostne norme, ki zapovedujejo določeno ravnanje, zato je tožničino poškodbo potrebno pripisati prvi toženki. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti prve toženke materialnopravno pravilna in so neutemeljene pritožbene navedbe obeh toženk o neobstoju protipravnosti ravnanja prve toženke in njene odgovornosti ter vzročne zveze med njenim ravnanjem in poškodbo tožnice.

Tožnica je že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2008 izrecno navedla, da prva toženka obrabljenega kovinskega pragu ni ustrezno zavarovala pred padci. V kolikor bi prva toženka na kovinski prag ustrezno namestila ustrezno zaščito, ki bi preprečevala zdrse na kovinskem pragu, po mnenju tožnice do delovne nezgode ne bi prišlo. Tožničini očitki v zvezi z neustrezno podlago, na kateri je prišlo do padca, in protipravnostjo ravnanja prve toženke, so bili tako podani pravočasno, zato je neutemeljen očitek toženk o kršitvi določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o prispevku tožnice k nastali škodi. Toženki menita, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica v času škodnega dogodka več let zaposlena kot policijska kontrolorka, da je delovno okolje dobro poznala in je bila bolje kondicijsko pripravljena od povprečnega človeka. Prvostopenjsko sodišče se s tem res ni posebej ukvarjalo, je pa to bilo za samo odločitev v tem sporu tudi nebistveno. Tudi skrbnemu, telesno dobro usposobljenemu policistu lahko kljub potrebni skrbnosti pri stopanju iz kontejnerja (bivalnika) spodrsne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnica pri hoji iz objekta nepazljiva ali premalo pazljiva oziroma da bi s stopanjem na pohodno površino kršila neko izrecno navodilo za delo, zaradi česar v danih okoliščinah ni mogoče govoriti o tožničini nepazljivosti.

Tožnica je v posledici delovne nezgode utrpela lahko telesno poškodbo – razpočno (povrhnjo) rano na dlani leve roke v velikosti 0,4 x 0,5 cm. Toženki utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo denarno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), natančneje načelo individualizacije, ki terja odmero nepremoženjske škode glede na intenzivnost in trajanje bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, je znesek prisojene škode iz navedenega naslova (2.000,00 EUR) pretiran. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na omejeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (en dan hude telesne bolečine, bolečine srednje in lažje intenzitete v trajanju osem dni, izmenične bolečine srednje do lažje intenzitete v trajanju dvajset dni, občasne bolečine ob oprijemanju v trajanju približno en mesec) ter nevšečnosti med zdravljenjem (štirje pregledi pri osebnem zdravniku, suhe preveze, poseben obliž – brez šivanja, cepljenje proti tetanusu) ter osemdnevno zdravljenje, kolikor je trajal bolniški stalež in je potekalo brez zapletov oziroma posebnosti, zahtevek tožnice, ki je sicer dominantna desničarka, utemeljen v višini 350,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek iz tega naslova pretiran.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne trpi, pa tudi s presojo, da minimalno opazna brazgotina na dlani leve roke tožnice ne utemeljuje denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice za prisojo odškodnine za navedeni obliki nepremoženjske škode.

Glede višine prisojene odškodnine za povrnitev tožničine nepremoženjske škode pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da imata toženki prav tudi v delu pritožbe, v katerem grajata prisojo odškodnine za strah. Tožnica je ob nezgodi po mnenju izvedenca trpela primarni strah zaradi nepričakovanosti in nenadnosti bolečine, ki pa je bil kratkotrajen, sekundarni strah pa je trajal osem do deset dni. Po oceni pritožbenega sodišča niti intenzivnost niti trajanje strahu ne dajeta podlago za prisojo odškodnine za strah. Zahtevek za povrnitev škode zaradi strahu je utemeljen samo, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Ta pogoj pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko je zdravljenje zelo lahke telesne poškodbe potekalo brez zapletov (posledic) in časovno kratko, tožnici odškodnina za strah ne pripada. Takšen strah ni pravno priznana škoda v smislu 179. člena OZ.(1) Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za strah in znižalo odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter tako na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo na 350,00 EUR.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Toženki sta v pritožbenem postopku uspeli z zneskom 1.650,00 EUR, za kolikor je na pritožbeni stopnji bila znižana skupna odškodnina tožnici ali 83 %. Sodišče druge stopnje je prvi toženki odmerilo stroške v višini 175,60 EUR (375 odvetniških točk ali 172,13 EUR in 2 % materialnih stroškov), pri čemer 83 % znaša 145,70 EUR, drugi toženki pa materialne stroške v višini 30,00 EUR oziroma upoštevaje 83-odstotni pritožbeni uspeh 24,90 EUR. Navedena zneska je tožnica dolžna povrniti toženkama v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožnica s pritožbo ni uspela, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1. enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 575/2007 z dne 10. 7. 2008.