Jedro

Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih, katerih izdajo omogoča prvi odstavek 411. člena ZPP, je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je torej omejena le na nujne – izjemne primere (v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja), ne more in ne sme pa biti nadomestilo rednega sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega bi ji do pravnomočnega zaključka tega postopka dodelilo v vzgojo in varstvo mladoletnega sina A. A., rojenega ... 2015, in uredilo njegove stike z očetom (I. točka izreka).

Po uradni dolžnosti pa je izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnega zaključka postopka dečka dodelilo v vzgojo in varstvo očetu ter uredilo stike med tožnico in A. A. (II., III. in IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo vlaga tožnica pritožbo, zoper izdano začasno odredbo pa ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu. V sklepu pogreša razloge o odločilnih dejstvih - o njenih trditvah, da je bil toženec nad tožnico nasilen, da redno uživa alkohol in opit prevaža otroka, ter o dokazih, s katerimi dokazuje, da sama nima težav z alkoholom. Očitki o njenih dolgoletnih težavah z alkoholom so čista laž. Sodišče se je oprlo le na poročilo CSD X, ki pa je nepopolno, samo s seboj v nasprotju, ne odraža resničnega stanja in ni objektivno. Laična trditev CSD, da ima tožnica težave z alkoholom, ni z ničemer potrjena. Po drugi strani iz poročila CSD izhaja, da ima toženec resne težave z alkoholom, da je do tega nekritičen in da v opitem stanju vsak dan prevaža otroka. Da bi to dokazala, je tožnica angažirala detektivsko agencijo. Iz poročila izhaja, da je toženec užival alkohol, ko je čakal na sina, ki je imel stik s tožnico.

Glede na toženčevo stanje in njegovo odvisnost od alkohola, zagotovo ne more biti v korist otroka, da je začasno dodeljen tožencu, zato je treba tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugoditi.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih, katerih izdajo omogoča 1. odstavek 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je torej omejena le na nujne – izjemne primere (v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja)1, ne more in ne sme pa biti nadomestilo rednega sodnega varstva.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da se je toženec po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank v juniju letos2 s sinom odselil k staršem v Y, kjer je zanj dobro poskrbljeno; okolje pa je stabilno in urejeno. Od razpada družine toženec s pomočjo staršev skrbi za A. A., ima dobro socialno mrežo in močno podporo staršev; deček pa ima stike s tožnico. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje.

7. Glede na izhodišče, pojasnjeno v 5. točki obrazložitve zgoraj, ob odločanju o predlogu za začasno odredbo sodišče ne presoja, kateri od staršev je bolj ali manj primeren za otrokovo vzgojo in varstvo. Ugotoviti je treba le, ali je njegovo varstvo sedaj tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe, ampak je treba ukrepati z izdajo začasne odločbe. Pritožbeno sodišče okoliščin, ki bi kazale na to, da je A. A. sedaj tako ogrožen, ne najde. Nasprotno - za dečka je do končne odločitve o njegovi največji koristi dobro poskrbljeno.

8. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa opredelilo do trditev o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih pritožnica pogreša - pojasnilo je, da tožnica nasilnega vedenja do otroka tožencu ne očita, za konflikte in nasilje med pravdnima strankama (ki jim je botroval alkohol ter prisostvoval deček) pa je od razpada življenjske skupnosti manj priložnosti. Glede trditev, da se tudi toženec vdaja alkoholu, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da niso bile z zadostno verjetnostjo potrjene, kar pritožbeno sodišče sprejema.

9. Višje sodišče je zato in ker tudi ni zasledilo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-232/99 in drugih. 2 Ko je bila tožnica zaradi samomorilnega vedenja v stanju alkoholiziranosti hospitalizirana na Univerzitetni psihiatrični kliniki ...