Jedro

V kolikor ima stečajni dolžnik v pravdi, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve, pravico do aktivnega sodelovanja, ki jo lahko izvaja tudi prek pooblaščenca – odvetnika (ne glede na to, da je v stečajnem postopku sicer zastopan po stečajnem upravitelju), stečajnemu dolžniku, ki si odvetnika zaradi socialnega položaja ne more privoščiti, zgolj iz razloga, ker je zastopan po stečajnem upravitelju, BPP za takšno pravno pomoč ni mogoče odreči.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 537/2020 z dne 14. 12. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 1424/2019, ter v postopku mediacije, zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve, ničnosti pogodb ter ničnosti ustanovitve zemljiškoknjižnega dolga. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se prošnja za BPP nanaša na zadevo, v kateri je za zastopanje prosilca po samem zakonu pooblaščen stečajni upravitelj, ki je po izobrazbi pravnik oziroma po poklicu tudi odvetnik. Izid predmetne zadeve bo namreč vplival na prosilčevo stečajno maso in s tem na poplačilo stečajnih upnikov. Dodelitev drugega odvetnika kot izvajalca BPP bi bila zato očitno nerazumna po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in v očitnem nasprotju z namenom instituta BPP oziroma 1. členom ZBPP, neskladna bi bila tudi s sodno prakso naslovnega sodišča (toženka se sklicuje na sodbi tega sodišča, III U 351/2015 ter II U 453/2016). Tožnika lahko kot zakoniti zastopnik zastopa stečajni upravitelj, tožnik pa za uresničevanje pravice do sodnega varstva ne potrebuje BPP.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da toženka tožnikove prošnje ni zavrnila zaradi nerazumnosti oz. verjetnosti uspeha, pač pa je razlog zavrnitve dejstvo, da na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) tožnika (kot stečajnega dolžnika) zastopa stečajni upravitelj. Ta razlog pa ni en izmed zakonsko predvidenih razlogov za zavrnitev prošnje. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva do te mere, da se je ne da preizkusiti, saj toženka ni v ničemer presojala izpolnjenosti pogojev razumnosti oziroma verjetnosti uspeha iz 24. člena ZBPP, kot tudi ne drugih kriterijev, določenih v ZBPP.

3. Stališče toženke v izpodbijani odločbi je napačno, saj je treba 97. člen ZFPPIPP razlagati restriktivno, postopek osebnega stečaja pa je treba ločevati od stečaja pravne osebe. Pravna oseba ob koncu stečajnega postopka preneha obstajati, fizična pa ne – njene pravice in obveznost po koncu stečajnega postopka ostanejo veljavne (so pa v primeru odpusta obveznosti neizterljive). Po zakonu poslovna sposobnost fizične osebe v stečajnem postopku tudi ni v celoti odvzeta in prenesena na stečajnega upravitelja, pač pa je zgolj delno omejena v obsegu, kot določa zakon. ZFPPIPP tudi stečajnemu dolžniku izrecno omogoča, da sam (in ne preko stečajnega upravitelja) aktivno sodeluje v pravdnem postopku in tako kot stranka osebno nastopa v postopku ugotovitve obstoja prerekane terjatve. Ker ima v pravdi lahko stečajni upravitelj drugačno stališče od stečajnega dolžnika, bi odrekanje procesne sposobnosti slednjemu v tovrstnih primerih pomenilo tudi hud poseg v dolžnikove ustavno varovane pravice. Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso, s preostalim premoženjem in drugimi pravicami pa lahko dolžnik povsem samostojno razpolaga (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP). V zvezi z določbo 245. člena ZFPPIPP, na katero je toženka nepravilno oprla svojo odločitev v izpodbijani odločbi, pravna teorija opozarja, da jo je treba v postopkih osebnega stečaja uporabljati smiselno, v skladu z določbo drugega odstavka 77. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), skladno s katero je polnoletna oseba z delno omejeno poslovno sposobnostjo pravdno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti. To pomeni, da je upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika samo glede premoženja, ki spada v stečajno maso, v drugih primerih pa ne. S preostalim premoženjem in pravicami lahko stečajni dolžnik razpolaga samostojno, kar pomeni, da lahko sam nastopa v postopku kot stranka in za varstvo svojih pravic pooblasti odvetnika. To pomeni, da v vseh ostalih primerih – tudi v v zadevnem – oseba v osebnem stečaju ohrani tako poslovno kot pravdno sposobnost in lahko sama opravlja pravdna dejanja. Navedeno stališče je skladno tudi s sodno prakso (tožnik se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju, Cpg 160/2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 341/2018, ter sklep istega sodišča, Cst 235/2016).

4. Tožnik poudarja, da s pravdo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, I P 1424/2019, višina stečajne mase ne bo spremenjena. V navedenem postopku namreč en od upnikov toži stečajnega dolžnika poleg drugega upnika (imetnika zemljiškega dolga na nepremičnini, na kateri ima tožeči upnik v zemljiški knjigi vpisano hipoteko), pri čemer zahteva ugotovitev neobstoja terjatve tega drugega upnika. Ne gre torej niti za unovčenje stečajne mase niti za upravljanje stečajne mase niti za izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika, temveč gre za pravdni postopek zaradi prerekanja obstoja terjatve enega izmed upnikov, v katerem tožeči upnik zahteva ugotovitev neobstoja terjatve. Navedeno na višino stečajne mase ne bo vplivalo, saj posledica te v nobenem primeru ne bo niti povečanje niti zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika (tožnika). Od izida pravdnega postopka bo odvisno le, koliko upnikov bo iz tega premoženja poplačanih in v kakšnih deležih, kar pa ni vprašanje obsega stečajne mase, temveč razdelitve te med upnike, pri čemer pa, glede na jasne določbe ZFPPIPP, stečajni dolžnik lahko brez dvoma sodeluje. Sklicujoč se na sodbo tega sodišča, I U 1539/2019-9 z dne 22. 1. 2020, tožnik izpostavlja, da po sodni praksi stečajni dolžnik ni popolnoma procesno nesposoben niti v postopkih glede vprašanj, ki se nanašajo na delno odvzeto poslovno sposobnost, zaradi česar še toliko bolj velja, da lahko sodeluje v postopkih glede vprašanj, glede katerih mu poslovna sposobnost ni odvzeta. Tožnik je prepričan, da lahko v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, I P 1424/2019, nastopa in uveljavlja svoje pravice brez posredovanja stečajnega upravitelja, zaradi česar je toženka neutemeljeno in arbitrarno zavrnila njegovo prošnjo za BPP. S tem je kršena tudi pravica do sodnega varstva tožnika, razlogovanje toženke v izpodbijani odločbi pa krši tudi pravico tožnika do svobodne izbire zagovornika, varovano v tretjem odstavku 19. člena Ustave.

5. V zadevi je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Toženka se je povsem neutemeljeno osredotočila izključno na kriterij nerazumnosti, celotno dejansko stanje pa je ostalo praktično neraziskano. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na sodbo tega sodišča, II U 596/2017 z dne 18. 4. 2018. 6. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

7. Sodišče je s sklepom, I U 140/2021-10 z dne 10. 3. 2021, tožbo zavrglo ter odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške postopka. Presodilo je namreč, da tožnik (kot stečajni dolžnik) nima procesne sposobnosti, da bi (sam) podal pooblastilo odvetniški družbi za zastopanje v predmetnem upravnem sporu, veljavno pooblastilo za zastopanje, podano po stečajnem upravitelju, pa tudi po pozivu sodišča ni bilo predloženo. Vrhovno sodišče je s sklepom, I Up 240/2021 z dne 2. 3. 2022, ugodilo tožnikovi pritožbi zoper prej navedeni sklep tega sodišča, slednjega zaradi bistvene kršitve določb postopka ter posledično nepopolno ugotovljenega procesnega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče ob tem med drugim navedlo, da zadevnega upravnega spora ni mogoče obravnavati ločeno od postopka, I P 1424/2019, v zvezi s katerim je (pri)tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči in posledično sprožil obravnavani upravni spor, saj sta ta dva postopka z njim neposredno (izvorno) povezana. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato odločitev o tem, ali se (pri)tožnik v tem postopku lahko zastopa sam (oziroma ali je za zastopanje lahko osebno pooblastil odvetniško družbo) odvisna od odgovora na vprašanje, ali premoženje, ki je predmet spora v postopku I P 1424/2019, spada v stečajno maso ali ne.

8. V ponovljenem postopku sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe, sledeč napotkom iz predstavljenega sklepa Vrhovnega sodišča, sodi, da se tožnik v predmetnem upravnem sporu lahko zastopa sam (oziroma da je za zastopanje lahko samostojno pooblastil odvetniško družbo). Iz tožbe v zadevi I P 1424/2019, Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki jo je tožnik priložil k tožbi v predmetnem upravnem sporu (listina na list. št. A1), izhaja, da je v izvršilnem postopku zoper dolžnico A. A. (v nadaljevanju dolžnica) Okrajno sodišče v Ljubljani odločalo o delitvi kupnine iz naslova prodaje nepremičnin v lasti dolžnice. B., d. d., (v nadaljevanju prvi upnik) je v navedenem postopku prerekala terjatev, ki jo je priglasil C. C. (v nadaljevanju drugi upnik). Slednji naj bi bil (na podlagi terjatve do tožnika) imetnik zemljiškoknjižnega pisma, na podlagi katerega je bil v breme nepremičnine dolžnice (prej v lasti tožnika) vpisan zemljiškoknjižni dolg. Okrajno sodišče v Ljubljani je prvega upnika napotilo na vložitev tožbe, ki je predmet obravnave v navedeni zadevi. S tožbo prvi upnik zahteva ugotovitev, da ne obstoji terjatev drugega upnika do tožnika, da je med njima sklenjena posojilna pogodba nična, da je ničen med njima sklenjen prenos zemljiškoknjižnega pisma, da je nična ustanovitev zemljiškoknjižnega dolga ter da sta drugi upnik in tožnik prvemu upniku dolžna povrniti stroške postopka.

9. Iz 224. člena ZFPPIPP izhaja, da je stečajna masa premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov (prvi odstavek). V stečajno maso spadajo: 1. premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, 2. vse premoženje, doseženo z: unovčenjem stečajne mase, upravljanjem stečajne mase in izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ter 3. premoženje, doseženo z nadaljevanjem poslovanja, če stečajni dolžnik v skladu s tem zakonom nadaljuje poslovanje po začetku stečajnega postopka (drugi odstavek). Sodišče na podlagi prej navedenih dejstev ugotavlja, da pri premoženju, ki je predmet spora v postopku I P 1424/2019, ne gre za premoženje stečajnega dolžnika (tožnika) ob začetku stečajnega postopka – navedeno premoženje je bilo namreč, kot to izhaja iz listin, ki so priloga tožbe v predmetnem upravnem sporu (tožba na list. št. A1 ter Sklep o začetku stečajnega postopka nad tožnikom na list. št. A2), na dolžnico preneseno še pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom (pri čemer tega prenosa prvi upnik s tožbenim zahtevkom v zadevi I P 1424/2019 ne izpodbija). Prav tako pri navedenem premoženju ne gre za premoženje, doseženo z unovčenjem stečajne mase ali upravljanjem stečajne mase, ravno tako pa ne tudi za premoženje, ki bi v stečajno maso lahko prišlo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika v zadevi I P 1424/2019. Tudi v primeru, če bi prvi upnik s svojimi tožbenimi zahtevki v zadevi I P 1424/2019 v celoti uspel, to ne bi imelo za posledico vrnitve premoženja, na katerega se nanaša navedeni spor, v stečajno maso, pač pa zgolj položaj, v katerem drugi upnik v izvršilnem postopku zoper dolžnico ne bi mogel uspešno uveljavljati svoje terjatve, iz premoženja dolžnice pa bi bil poplačan prvi upnik. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da premoženje, ki je predmet spora v postopku I P 1424/2019, ne spada v stečajno maso.

10. Iz 1. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP izhaja, da se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ta ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Ker premoženje, ki je predmet spora v postopku I P 1424/2019, ne spada v stečajno maso, tožnikova poslovna sposobnost v postopku I P 1424/2019 ni omejena in se v tem postopku lahko zastopa sam. Posledično sodišče sodi, da se tožnik lahko lahko zastopa sam (oziroma za zastopanje samostojno pooblasti odvetniško družbo) tudi v predmetnem upravnem sporu, ki je z zadevo I P 1424/2019 neposredno (izvorno) povezana (prim. 9. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, I Up 240/2021 z dne 2. 3. 2022).

11. Ker je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je pooblastilo, ki ga je tožnik v predmetnem upravnem postopku podal pooblaščencu – odvetniški družbi, veljavno, izpolnjene pa so tudi vse ostale procesne predpostavke za obravnavo tožbe, je sodišče slednjo vročilo v odgovor toženki.

12. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 1424/2019, ter v postopku mediacije, zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve, ničnosti pogodb ter ničnosti ustanovitve zemljiškoknjižnega dolga. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno nerazumno v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP in tako neutemeljeno.

15. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev toženke, da sodi zadeva, za katero je prosilec zaprosil za BPP, med posle stečajnega dolžnika, pri katerih mora prosilca zastopati stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik. Izid predmetne zadeve bo namreč vplival na tožnikovo stečajno maslo in s tem na poplačilo upnikov. Po stališču toženke lahko tako tožnika v navedenem postopku kot zakoniti zastopnik zastopa njegov stečajni upravitelj, prosilec pa BPP za uresničevanje pravice do sodnega varstva ne potrebuje.

17. Sodišče vezano na tako podano obrazložitev izpodbijane odločbe ugotavlja, da toženka svojega stališča, da gre v zadevi I P 1424/2019 za zadevo, katere izid bo vplival na tožnikovo stečajno maso (tako pa smiselno za zadevo, v zvezi s katero je tožniku v skladu s 1. točko prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP omejena poslovna sposobnost), ni z ničemer utemeljila. Izpodbijane odločbe glede navedenega odločilnega dejstva (na katerem temelji nadaljnja argumentacija toženke o nepotrebnosti BPP) tako ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Ob navedenem sodišče dodaja, da je ob predhodnem preizkusu tožbe v predmetnem upravnem sporu samo presodilo, da premoženje, ki je predmet spora v postopku I P 1424/2019, ne spada v stečajno maso, zaradi česar tožniku v zvezi z navedenim postopkom tudi ni odvzeta poslovna sposobnost in se v navedeni zadevi lahko zastopa sam (glej 8., 9. in 10. točko obrazložitve te sodbe).

18. Čeprav že predhodno ugotovljena kršitev narekuje odpravo izpodbijanje odločbe, sodišče pojasnjuje, da je v novejši sodni praksi odstopilo od sodne prakse, na katero se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi (zadevi III U 351/2015 ter II U 453/2016) in skladno s katero se dodelitev BPP prosilcu, ki ga zastopa stečajni upravitelj, (vselej) šteje za nerazumno. V novejši sodni praksi je sodišče tako pojasnilo, da določba 24. člena ZBPP upoštevaje namen, ki ga zasleduje brezplačna pravna pomoč, ne utemeljuje zavrnitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilcu zgolj zato, ker ga je v postopku, v katerem ta prosi za brezplačno pravno pomoč, dolžan po zakonu zastopati stečajni upravitelj (sodba tega sodišča, II U 103/2020-9 z dne 8. 7. 2020). Okoliščino, da je stečajni upravitelj strokovno usposobljena oseba, je pri odločanju o BPP sicer mogoče upoštevati, vendar v povezavi še z drugimi okoliščinami konkretnega primera, ki jih mora organ za BPP presoditi v okviru ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP (sodba tega sodišča, II U 596/2017 z dne 18. 4. 2018). Med slednje, kot utemeljeno izpostavlja tožnik, po presoji sodišča lahko sodijo tudi okoliščine, ki se nanašajo na morebitna nasprotujoča si stališča stečajnega dolžnika in stečajnega upravitelja v položaju, ko ima v skladu z ZFPPIPP tudi stečajni dolžnik pravico sam aktivno sodelovati v postopkih ugotovitve obstoja terjatev. Zgolj ob upoštevanju (tudi) teh okoliščin je namreč mogoče zagotoviti namen BPP, ki je v zagotovitvi uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti tudi upravičencem, ki glede na svoj socialni položaj brez škode za svoje preživljanje te pravice ne bi mogli uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Povedano drugače – v kolikor ima stečajni dolžnik v pravdi, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve, pravico do aktivnega sodelovanja, ki jo lahko izvaja tudi prek pooblaščenca – odvetnika (ne glede na to, da je v stečajnem postopku sicer zastopan po stečajnem upravitelju), stečajnemu dolžniku, ki si odvetnika zaradi socialnega položaja ne more privoščiti, zgolj iz razloga, ker je zastopan po stečajnem upravitelju, BPP za takšno pravno pomoč ni mogoče odreči. 19. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih tožbenih navedb tožnika ni opredeljevalo.

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

22. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka.

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (tožnikov pooblaščenec je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika, podano v okviru tožbe, je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

24. Tožnik je stroške priglasil tudi v pritožbah z dne 29. 3. 2021 (zoper sklep tega sodišča, I U 140/2021-10 z dne 10. 3. 2021) ter z dne 16. 4. 2021 (zoper sklep tega sodišča, I U 140/2021-12 z dne 31. 3. 2021). Odločanje o teh stroških je bilo (s sklepoma Vrhovnega sodišča, I Up 89/2021 z dne 13. 10. 2021 ter I Up 240/2021 z dne 2. 3. 2022) pridržano za končno odločbo. Ker je tožnik s pritožbama in tožbo uspel, je na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 upravičen tudi do povrnitve potrebnih stroškov v zvezi z navedenima pritožbama.

25. Tožnik je v pritožbi z dne 29. 3. 2021 priglasil stroške nagrade za pritožbo v višini 625 točk po 4. točki tarifne št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter materialne stroške v višini 2% (2. člen OT), oboje povečano za 22% DDV. Sodišče tožniku kot potrebne priznava stroške pritožbe z dne 29. 3. 2021 v priglašeni višini, kar skupaj znaša 466,65 EUR. Tudi v pritožbi z dne 16. 4. 2021 je tožnik priglasil stroške nagrade za pritožbo v višini 625 točk po 4. točki tarifne št. 30 OT ter materialne stroške v višini 2% (2. člen OT), oboje povečano za 22% DDV. Sodišče tožniku kot potrebne priznava stroške pritožbe z dne 16. 4. 2021 v priglašeni višini, kar skupaj znaša 466,65 EUR.

26. Toženka je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v skupni višini 1.281,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).