Jedro

Sodišče je pri presoji skaženosti preveliko težo pripisalo možnosti zakrivanja opisanih sprememb tožnikove zunanjosti in pri tem prezrlo, da tožnik šepanja ne more skriti.

Pri presoji zneska za tujo nego in pomoč je sodišče izhajalo iz cene 5,00 EUR za uro pomoči, kar je povsem primeren znesek, čeprav ni šlo za profesionalno pomoč, ampak sta tožniku pomagali žena in hči. Splošno je znano, da za nižjo ceno pomoči pri različnih opravilih na domu in posebej pri negi bolnika ni mogoče dobiti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu odločitve v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo v II. točki izreka in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da mora tožniku od zahtevanih 35.475,00 EUR odškodnine, upoštevaje nesporno 25 % tožnikovo soodgovornost, plačati za nepremoženjsko škodo 6.873,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2009 dalje in za premoženjsko škodo 1.522,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2009 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 188,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge, toženka pa na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa odločitev o odškodnini za tujo pomoč in odločitev o valorizaciji dela akontacije za nepremoženjsko škodo. Oba predlagata ustrezno spremembo prve sodbe, tožnik pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni pravilno povzelo izvedenskega mnenja. Izvedenec medicinske stroke je namreč v dopolnitvi svojega mnenja odpravil tiskovno napako iz prvotnega mnenja in pojasnil, da gre pri tožniku za srednje omejeno gibljivost kolka in ne le za manjšo omejitev gibljivosti. Sodišče bi zato moralo slediti tožnikovim trditvam, kakšne bolečine in povečane napore mu ta omejitev povzroča v vsakdanjem življenju. Zaradi razvoja artroze se bodo bolečine sčasoma še stopnjevale. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se tožnik zdaj ne more več ukvarjati s sojenjem kot sodnik za smučarske skoke. Med zdravljenjem, ki je trajalo 20 mesecev, je trpelo tudi tožnikovo zasebno in spolno življenje, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodba v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je protislovna in protispisna, prisojena odškodnina pa občutno prenizka. Tudi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, predvsem ne ugotovitve izvedenca, da se bo tožnikovo stanje v prihodnje še slabšalo in da je med njegovim zdravljenjem prišlo do izrednih zapletov. Prisojena odškodnina za to vrsto škode je prenizka, prav tako za prestani strah. Tožnik je upravičen tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodba protispisno ugotavlja, da gre pri tožniku le za kozmetični defekt. V resnici je izvedenec tako ocenil le tožnikove brazgotine, upoštevati pa je treba tudi stalno otečenost komolca in šepanje. Zahtevana skupna odškodnina v višini 66 plač je povsem primerljiva z odškodninami v podobnih primerih iz sodne prakse.

4. Toženka v svoji pritožbi vztraja, da bi sodišče pri odštevanju že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo v revaloriziranem znesku moralo upoštevati tudi 750,00 EUR, ki ga je toženka pred tožbo plačala tožniku za skaženost, saj takrat ni mogla vedeti, da bo sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnilo. Poleg tega je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino za tujo nego in pomoč. Primerna odškodnina za uro tuje pomoči je 2,92 EUR, ker gre za neprofesionalno pomoč in za neobdavčene zneske. Toženka zato predlaga, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na 5.722,03 EUR, za premoženjsko škodo pa na 163,62 EUR.

5. Utemeljena je samo tožnikova pritožba, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

O tožnikovi pritožbi:

6. Tožnik v pritožbi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da je pri odločanju o nepremoženjski škodi brez pojasnila prezrlo dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec medicinske stroke je namreč svoje prvotno mnenje o stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin naknadno delno spremenil, popravil pa je tudi pisno napako glede ugotovljenega deficita gibljivosti tožnikovega levega kolka. Tako je iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki jo je sodišču posredoval 9. 11. 2011 (list. št. 61 in 62), razvidno, da je tožnik po poškodbi trpel teden dni stalne izredno hude bolečine, v naslednjih dveh tednih pa občasne izredno hude in stalne hude bolečine, medtem ko ugotovljeni deficit gibljivosti levega kolka ni manjše, ampak je srednje stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo le prvotno izvedensko mnenje, zato je temu dokazu pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), obenem pa je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Očitno je namreč, da je obseg tožnikove škode iz naslova telesnih bolečin in iz naslova njegovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti večji, kot ugotavlja izpodbijana sodba.

8. Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti. V tem delu je nekritično sledilo mnenju izvedenca, tožnikove drugačne izpovedi pa ni ocenilo. Izvedenec je le za brazgotine, ki so tožniku ostale po operativnih posegih zaradi poškodb, menil, da predstavljajo zgolj kozmetični defekt. Hkrati je ugotovil, da ima tožnik poleg brazgotin tudi nakazno otečen iztezni del levega komolca in da pri hoji (resda komaj nakazano) šepa. Sodišče je pri presoji skaženosti preveliko težo pripisalo možnosti zakrivanja opisanih sprememb tožnikove zunanjosti in pri tem prezrlo, da tožnik šepanja ne more skriti. Zaključek v izpodbijani sodbi, da tožnik ni dokazal vpliva spremenjene zunanjosti na svoje psihično ravnotežje, je ob pomanjkljivi oceni tožnikove izpovedi vsaj preuranjen, če že ne zmoten.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je toženka že delno poravnala tožnikovo škodo. Izplačane zneske je tudi valoriziralo, vendar iz sodbe ni razvidno, kolikšen del nazadnje prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo odpade na posamezne vrste te škode. Sodišče druge stopnje je posledično moralo ugoditi celotni tožnikovi pritožbi, torej tudi v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za strah. Prvo sodbo je zato razveljavilo v celotnem zavrnilnem delu glede nepremoženjske škode. Zadevo je na podlagi 355. člena ZPP vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odprava ugotovljenih pomanjkljivosti v pritožbenem postopku namreč ne bi bila smotrna, ker bi terjala ponovitev celotnega dokaznega postopka.

10. Sodišče prve stopnje naj pri ponovni odločitvi upošteva, da izvedensko mnenje, vključno s pisno dopolnitvijo in ustnimi pojasnili izvedenca ob zaslišanju, predstavlja celoto. Skrbneje naj oceni tudi tožnikovo izpoved in se nato celovito opredeli do vseh tožnikovih trditev o nastali in bodoči škodi. Po upoštevanju že izpolnjenega dela toženkine obveznosti pa naj v novi sodbi ločeno prikaže, kakšne zneske je tožniku prisodilo na račun posameznih vrst njegove nepremoženjske škode.

O toženkini pritožbi:

11. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko v izpodbijani sodbi ni upoštevalo tudi revaloriziranega zneska, ki ga je toženka plačala tožniku na račun njegove škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ta tožnikov zahtevek je bil namreč, resda nepravilno, zavrnjen. Sporni znesek bi moralo odšteti le, če toženka svojega nakazila tožniku pred pravdo ne bi specificirala. Ker je torej toženka posebej opredelila, katero obveznost plačuje, je naknadno ne more poračunati z drugimi obveznostmi do tožnika. Toženkina pritožba v tem delu ni utemeljena, sicer pa bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko bo znova odločalo o tožnikovem odškodninskem zahtevku glede skaženosti, moralo upoštevati tudi toženkino nakazilo v valoriziranem znesku, če bo tožniku prisodilo odškodnino iz tega naslova.

12. Toženka neutemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen znesek pripada tožniku za tujo nego in pomoč, ki so mu jo med zdravljenjem nudili njegovi bližnji, izčrpno, prepričljivo in tudi pravilno obrazložilo. Pri svoji presoji je izhajalo iz cene 5,00 EUR za uro pomoči, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem primeren znesek, čeprav ni šlo za profesionalno pomoč, ampak sta tožniku pomagali žena in hči. Splošno je znano, da za nižjo ceno pomoči pri različnih opravilih na domu in posebej pri negi bolnika ni mogoče dobiti. Toženka nasprotnih dokazov o tem dejstvu ni ponudila. Pritožbeno sklicevanje na judikat iz leta 2005 (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1336/2004 z dne 11. 5. 2005), kjer je sodišče upoštevalo urno postavko v višini 700,00 SIT (zdaj 2,92 EUR), ni sprejemljivo. Ta škoda se namreč presoja po cenah na dan izdaje sodbe, ker gre za nečisto denarno terjatev. Ponujeni judikat glede na potek časa torej ni uporaben za primerjavo. Sodba revizijskega sodišča (II Ips 775/2005), ki jo tudi navaja pritožba, pa se ne nanaša na odškodnino za tujo pomoč.

13. Ker pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala toženka, niso podani, je sodišče njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo odločitev o prisojeni odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo.

O stroških postopka:

14. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora svoje stroške zanjo kriti sama. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških pa je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. Ker je pravica do povračila teh stroškov odvisna od izida pravde, bo o vseh stroških odločalo sodišče prve stopnje v novi odločbi.