Jedro

Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika in upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki priznata terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64344/2011 z dne 17. 5. 2011 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožba zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64344/2011 z dne 17. 5. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 174,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Ker gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti v smislu določil prvega odstavka 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP, je po določilu petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča odločila višja sodnica kot sodnica posameznica.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožnica v pritožbi navaja, da je bila vtoževana terjatev, ki jo je tožeča stranka prijavila v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko, tam v celoti priznana, kar je razvidno iz končnega seznama preizkušanih terjatev v postopku St 756/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani in iz prijave terjatve tožeče stranke. Ker tožeča stranka z izvršilnim naslovom že razpolaga, od javne objave končnega seznama preizkušanih terjatev na straneh AJPES-a ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje predmetne pravde. Ker tožbe ni umaknila, bi jo moralo sodišče po uradni dolžnosti zavreči v smislu prvega odstavka 274. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila nad toženo stranko s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 potrjena prisilna poravnava z naslednjo vsebino: - delež plačila terjatev upnikov: 54 %, - rok za plačilo terjatev upnikov: štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave – terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo se ne obrestujejo (prim. poslovni/sodni register na portalu AJPES). Iz spisa St 756/2012 je razvidno, da je tožeča stranka v postopku prisilne poravnave prijavila vtoževano terjatev, razen nadaljnjih pravdnih stroškov, ki so nastali kasneje, in ji je bila ta terjatev tudi v celoti priznana.

8. Po določilu člena 215/III Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno poravnavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Po določilu 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, vključuje: 1. glavnico te terjatve po stanju ob začetku postopka prisilne poravnave, 2. obresti, ki so se natekle do začetka postopka prisilne poravnave in 3. če je bilo o terjatvi odločeno s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega državnega organa tudi stroške postopka, v katerem je bila izdana ta odločba, in morebitne stroške postopka prisilne izvršbe te odločbe (prim. prvi in četrti odstavek cit. člena).

Prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP določa, da s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ: 1. zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena tega zakona: - v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in - pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter 2. obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.

Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo o vtoževani terjatvi že pravnomočno odločeno in ima tožeča stranka izvršilni naslov v okviru pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 o potrditvi prisilne poravnave. Zato je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP zaradi kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo glede vtoževane glavnice in obresti razveljaviti ter sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči (res iudicata).

9. Iz spisa St 756/2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da tožeča stranka terjatve na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov ni prijavila v postopku prisilne poravnave, saj ji jih je sodišče odmerilo šele naknadno z izpodbijano sodbo. V konkretni situaciji je treba upoštevati, da se v obeh postopkih (tako pravdnem kot v postopku prisilne poravnave) odloča o obstoju iste tožnikove terjatve. Ne gre torej za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev po volji zakonodajalca v postopku prisilne poravnave obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja postopek prisilne poravnave nadaljevanje pravdnega postopka. Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika in upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki priznata terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. P. Nina Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233). Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je gledano celovito oba postopka zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v pravdi uspela (smiselna uporaba 157. člena ZPP). Tožeča stranka je zato po temelju upravičena do povrnitve nadaljnjih pravdnih stroškov (smiselna uporaba 157. in 154. člena ZPP). Ker pa tožbe ni pravočasno umaknila, je morala na obstoj izvršilnega naslova opozoriti tožena stranka v pritožbi. Zato je tožena stranka po temelju upravičena do stroškov pritožbe (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP). Ker so nadaljnji pravdni stroški in stroški pritožbe po višini približno enaki, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).