Jedro

Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso SEU, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj), kar je v normi prava EU ab initio.

V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugovor tožene stranke z dne 2. 12. 2024 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 421/2024 z dne 21. 11. 2024 zavrnilo in v točki II izreka odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih ugovornih navedb toženke, ni pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo, izrazito pomanjkljivo pa je povzelo njene ugovorne navedbe v točkah 2. do 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z neuporabljivostjo sodbe sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-287/22 in zmotne uporabe prava EU - Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) in sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ter v zvezi z nedopustno retroaktivno uporabo standarda pojasnilne dolžnosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo v EU s tem, ko je pri Direktivi 93/13 upoštevalo načelo primarnosti ter sodbam SEU v zvezi z razlago te direktive pripisalo zavezujočo naravo, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo, napačno oziroma retroaktivno je uporabilo standard pojasnilne dolžnosti, zmotno zavzelo stališče glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe in zavzelo nedopustno stališče, da je dokazni standard verjetnosti lahko izkazan že z golimi navedbami strank.

3.Prav tako je zmotna dokazna ocena, zaradi česar je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženka navaja, da sodba SEU v zadevi C-287/22 v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj Direktiva 93/13 po pravu EU nima neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. Sodišče je Direktivi 93/13 pripisalo učinke, ki jih po pravnem redu EU ne more imeti. Argumentov toženke sodišče prve stopnje ni omenilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Direktiva 93/13 je zgolj direktiva in je ni mogoče neposredno uporabljati med strankami, to pa izhaja tudi iz 288. člena Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) in ne more učinkovati med posamezniki. Prav tako se načelo lojalne razlage uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava EU ne veljajo neposredno (v primeru direktiv), kar pa ZIZ zagotovo ni. Tako je vsakršno zavzemanje za stališča, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno z Direktivo 93/13 nedopustna širitev načela lojalne razlage, ki nima podlage ne v pravu EU ne v slovenskem pravnem redu.

4.Toženka poudarja, da sodbe SEU v zadevi C-287/22 ni mogoče uporabiti iz razlogov, kot jih je že navedla, saj se nanaša izključno na Poljsko. Tako višjemu sodišču predlaga, da skladno s tretjim odstavkom 267. člena PDEU predloži vprašanje razlage prava unije SEU v zvezi s tem, ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče dolžno avtomatično uporabljati pri vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi presojalo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 v posameznem nacionalnem pravu v bistvenem sploh primerljive. Sklicuje se tudi na članek dr. Avblja, "Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF". Nadalje poudarja, da v konkretni zadevi tudi ni uporabljiva sodba SEU v zadevi C-609/19, saj obravnava povsem drugačno dejansko stanje, kot je predmet obravnave v tem postopku. Zadeva se namreč nanaša na tako imenovani kredit, "Helvet Immo" banke BNP Paribas, ki je bistveno kompleksnejši bančni produkt v primerjavi s kreditoma v obravnavani zadevi. Toženka podrobno obravnava to zadevo in razloge, zakaj ta zadeva ni uporabljiva tudi v primeru kreditov v CHF v slovenskem pravnem redu.

5.Pritožba nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz razloga, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do ugovorov toženke, da je naslovno sodišče standard pojasnilne dolžnosti uporabilo na nedopustni retroaktivni način v nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) pojasnilne dolžnosti podrobneje ni opredeljeval, zato stališč, ki jih je v vmesnem času zavzelo Vrhovno sodišče RS, ni mogoče razlagati za nazaj, saj tedaj še niso obstajala. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je štelo, da ukrepi, ki so retroaktivne narave, niso skladni z načelom pravne predvidljivosti in zato ne ustrezajo pojmu zakonitosti. Če je poseg v nasprotju s pravno predvidljivostjo, to zadošča za ugotovitev, da gre za nedopusten poseg v pravice po Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKPČ). Prav navedeno je storilo sodišče, ko se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022. Zato je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

6.Nadalje pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe in se regulacijska začasna odredba lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1713/2020 z dne 8. 10. 2020 in so zato napačna stališča drugih pravnih teoretikov. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) je institut regulacijske začasne odredbe vpeljan zgolj in samo za potrebe preprečitve nastanka nenadomestljive škode, vse drugo predstavlja nedopustno širitev instituta regulacijskih začasnih odredb, ki ga je vzpostavilo USRS.

7.Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je dokazni standard verjetnosti lahko izpolnjen že z golim zatrjevanjem strank. Prav tako sta napačna dokazna ocena in zaključki, da bi toženka prvotožniku morala pojasniti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj, pojasnilne dolžnosti pa naj ne bi mogla izpolniti zgolj s predstavitvijo možnosti neugodnega nihanja tečaja, ker taka pojasnila naj ne bi izrazila razumljivega tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti in ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Sodišče se je tu oprlo zgolj na predložen reklamni material toženke iz leta 2005, iz katerega naj bi izhajalo, da je toženka leta 2005 kredite v CHF oglaševala kot idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala.

8.Sodišče prve stopnje v zvezi z ostalimi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe ni ugotavljalo premoženjskega stanja, kar pomeni, da je dejansko stanje ostalo popolnoma nerazčiščeno in s tem nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo brez enega izvedenega dokaznega predloga in je kljub temu zaključilo, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru verjetno ni bila ustrezno izpolnjena. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) za svoje neresnične in za potrebe tega postopka prirejene navedbe ni predlagala prav nobenega neposrednega dokaza, razen svojega zaslišanja, kar pomeni, da predlogu manjka relevantna dokazna podlaga.

9.Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v 1. točki izreka ugovoru toženke z dne 2. 12. 2024 zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodi ter razveljavi izdani sklep o začasni odredbi, tožnikom pa naloži povračilo stroškov toženke, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

10.3. Tožniki v odgovoru na pritožbo prerekajo navedbe iz pritožbe in se zavzemajo za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Zahtevajo tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

11.4. Pritožba ni utemeljena.

12.5. V obravnavani zadevi so tožniki dne 7. 10. 2024 vložili tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin ter zaradi plačila zneska 20.662,31 EUR s pripadki. Zatrjevali so, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF, ob sklenitvi pogodbe pa je bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, banka pa je bila tudi v slabi veri. Ker je prvotožnik prejel kredit v skupni višini 70.983,33 EUR (drugotožnik in tretjetožnica sta bila poroka in zastavitelja), odplačal pa ga je v skupni višini 91.645,64 EUR, mu je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 20.662,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.6. Hkrati s tožbo so tožniki vložili tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero so predlagali začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevali so, da bi moral prvotožnik plačevati obroke kredita, kljub temu da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba v tej pravdi razglašena za nično in mu zato nastaja nenadomestljiva škoda. Pri tem so se sklicevali na sodno prakso tako USRS in nekaterih višjih sodišč, kot tudi SEU v zadevah C-415/11, C-280/13, C-32/14, C-568/14 in C-570/14.

14.7. Sodišče prve stopnje je dne 21. 11. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe št. 115862 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki Notarskega zapisa SV 567/06 z dne 16. 8. 2006. Zoper ta sklep je toženka vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Zadnja odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

15.8. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

16.9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi, sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno listinskih dokazil, ki je logična in temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

17.10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovodnih navedb toženke glede neuporabljivosti sodbe sodišča EU v zadevi C-287/22 in zmotne uporabe prava EU (Direktive 93/13 in sodne prakse sodišča EU), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve pojasnilo, da je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki izhajajo iz Direktive 93/13, in ki omogoča nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa prav tako izhaja, da je sodišče upoštevalo sodno prakso SEU, kar je pravilno. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke, in da jih je obravnavalo. Sicer pa gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

11.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbena navedba, "da je sodišče prve stopnje odločilo o predlagani začasni odredbi brez enega izvedenega dokaznega predloga." Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice, pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.³ V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinskih dokazilih ter na že sprejeti sodni praksi v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. V tej fazi postopka zato s procesnega vidika ni problematično, da tožnica v utemeljitev svojih navedb, poleg listinskih dokazil in svojega lastnega zaslišanja, ni predlagala kakšnega drugega dokaza, kot to neutemeljeno graja pritožba.

12.Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi z dne 21. 11. 2024 in v izpodbijanem sklepu, zato jih pritožbeno sodišče povzema kot pravilne in jih posebej ne ponavlja. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

13.Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v luči določb Direktive Sveta 93/13 z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter ZPotK, je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.⁴ Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z Direktivo,⁵ oziroma se morajo razlagati na način, da so z Direktivo skladne.

14.Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso SEU, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj), kar je v normi prava EU ab initio.⁶ Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.⁷ V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.

15.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog o obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno pri svoji odločitvi oprlo tudi na stališča iz sodbe SEU C-287/22, iz katere v uvodu izhajata tudi dve temeljni načeli evropskega prava potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe SEU C-287/229).

16.Nadalje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da obstaja večja verjetnost, da je kreditna pogodba nična in je toženka dolžna poravnati vtoževani znesek, torej da verjetno obstaja terjatev zoper toženko (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kot nasprotno. S stopnjo verjetnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti, in da je bila ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v slabi veri. Toženka je bila tista, ki je za tožnika pripravila pogodbene pogoje glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF na način, da sta tožnika v celoti prevzela neomejeno valutno tveganje, banka pa nobenega, kar je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama in je toženka prevzela le kreditno tveganje, ki je bilo zavarovano s hipoteko, vpisano na nepremičnini.

17.Sodišče prve stopnje je v točkah 11. do 15 obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi, kakor tudi v točkah 15 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo, da toženka kot banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 8/2022, da bi morala le-ta za zadostno informiranost tožnika slednjemu predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožnik lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, predvsem zato, ker so bili tovrstni krediti v trenutku najema ugodnejši od kreditov v domači valuti in za potrošnike mamljivi, česar pa toženka niti ni zatrjevala. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-14/21 z dne 1. 7. 2021, ki je pojasnilo, da banka pojasnilne dolžnosti ni mogla izpolniti s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja (in tuje obrestne mere) in/ali s predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti, prav tako tudi na sodbo SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

18.Ob tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je v zadevi SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA) šlo za kompleksnejši produkt, kot to velja za kredit tožnikov, zaradi česar ta sodba SEU naj ne bi bila uporabljiva. V zgoraj citirani zadevi je šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe SEU izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v evrih. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi.

19.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in so torej tožniki verjetno izkazali obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

20.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi do pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, čemur izrecno nasprotuje pritožba. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi z dne 21. 11. 2024 ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

21.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa.⁸ Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov.⁹ Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

22.V zvezi s pogojem reverzibilnosti, pritožbeno sodišče glede na nadaljnja pritožbena zatrjevanja še pojasnjuje, da je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov svojo terjatev izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

23.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 20.662,31 EUR.

24.Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da naj bi slovenska sodišča v povsem podobnih zadevah predloge tožečih strank za izdajo začasne odredbe že zavrnila (zadeve VSL I Cp 2075/2023, VSL I Cp 1907/2023, VSL II Cp 2154/2023, VSL II Cp 1473/2023, VSC I Cp 276/2023 in VSL I Cpg 592/2018), pripominja, da sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena in se nadgrajuje. Obstaja namreč tudi drugačna sodna praksa, ki govori v prid izdanim začasnim odredbam, ki se nanašajo na kredite v CHF, npr. zadeve VSM I Cp 848/2024, VSM I Cp 929/2024, VSM I Cp 900/2024, VSM I Cp 874/2024, I Cp 962/2024, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1600/2024, VSL II Cp 1621/2024 itd.

25.Toženka je v pritožbi tudi predlagala sodišču, da postavi predhodno vprašanje SEU z naslednjo vsebino: "Ali je s stališča, ki jih je Sodišče EU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče dolžno avtomatično uporabiti pri vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi presojalo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 in v posameznem nacionalnem pravu v bistvenem sploh primerljive?". Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, zakaj je šteti, da gre v predmetni zadevi za podobne okoliščine kot v zadevi SEU C-287/22, pri čemer je seveda upoštevalo konkretne okoliščine predmetne zadeve. Iz evropskega prava pa nedvomno izhaja tudi, da so nacionalna sodišča vezana na sodno prakso SEU tedaj, kadar gre za primerljive zadeve, kot je že obrazloženo. Pritožbeno sodišče zato ni našlo razlogov, da bi zastavilo predhodno vprašanje SEU, kot je to predlagala toženka v pritožbi.

26.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

3Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93.

4Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51.

5Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

6Tako odločba USRS Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opomba 102.

7Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

8Iz točke 59 sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 izhaja le, da sodišče lahko med drugim upošteva finančni položaj potrošnika, pa tudi tveganje, da bo moral potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil.

9Tako sklep VSL II Cp 1600/2024 z dne 22. 11. 2024 in v njem povzeta sodna praksa SEU v opombi št. 25.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 288

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 155

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 366, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.