Jedro

Članstvo v Kulturbundu se lahko dokazuje tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, stranka pa ima pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin. Pri osebah nemške narodnosti se nelojalnost domneva, breme dokazovanja nasprotnega nosi tisti, ki se z njo ne strinja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine Maribor št. ... z dne 16.2.1994, s katero je ugotovljeno, da se pok. A.M.V.D., roj.

6.5.1886 v Nemčiji (umrla 10.12.1965 v Avstriji), po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je pravilna ugotovitev organa prve stopnje, da je pok. A.M.V.D. sicer bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, vendar pa kot oseba nemške narodnosti, ki je že od začetka leta 1946 dalje živela v tujini zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) ni postala državljanka FLRJ.

Pravilna je ugotovitev, da je bila članica okupatorjeve organizacije Kulturbunda, kar je razvidno iz arhivskega gradiva ministrstva za notranje zadeve "Fonda nemške organizacije Kulturbund št. ... pod zap. št. ...". Članstvo v Kulturbundu je bilo pogojeno z nemško narodnostjo, saj so njeni člani lahko bile le osebe nemške narodnosti oziroma osebe, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo tako opredelile, sicer pa je pok. A.M.V.D. bila že po rodu nemške narodnosti. Glede na retroaktivno veljavo določbe 2. odstavka 35. člena cit. Zakona o državljanstvu FLRJ je pravno nepomembno, da je imela volilno pravico v FLRJ še leta 1945. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka izpodbijano odločbo opira na določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ, objavljenega 4. decembra 1948, kateri ni predvidel retroaktivne uporabe. Po Zakonu o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45) in po Zakonu o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) je A.M.V.D. bilo priznano jugoslovansko državljanstvo in je na prvih povojnih volitvah še imela volilno pravico. Za uporabo 2. odstavka 35. člena cit. zakona morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji iz tega člena t. j., da gre za osebo nemške narodnosti, da ta oseba živi v tujini in da se je med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Z nobeno pravnomočno odločbo ni bilo ugotovljeno, da je pok. A.M.V.D. bila nemške narodnosti. O njeni narodnosti oba organa sklepata na podlagi članstva v organizaciji Kulturbund in članstvo opirata na arhiv Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Vendar bi tožena stranka morala najprej izkazati verodostojnost svojih spiskov članov Kulturbunda, saj je iz samega spiska razvidno, da je nastal po vojni in da gre za tako imenovano "rekonstrukcijo". Tožeči stranki je znano, da obstajajo trije različni spiski članov Kulturbunda in sicer z njim razpolaga Arhiv Republike Slovenije, Muzej narodne osvoboditve v Mariboru in arhiv tožene stranke. Vendar potrdilo arhiva tožene stranke ni potrdilo državnega organa o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca in zato nima značaja javne listine. Tožena stranka bi zato morala pojasniti, zakaj meni, da je to dejstvo izkazano. Če se rodiš v Nemčiji ni nujno, da si tudi po rodu Nemec. Tretji pogoj se v postopku ni ugotavljal in tako je ta predpis postal ostrejši "za tožečo stranko, saj odreka državljanstvo tudi lojalnim državljanom, kar je tožnica vsekakor bila". Vprašanje je tudi ali se v času nove slovenske ustave in po ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah lahko izdaja akte, ki so v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije in če je bila spoštovana določba 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi meritorno odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je postopek ugotovitve državljanstva pok. A.M.V.D. tekel na zahtevo upravnega organa, podano na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). Zato sta upravna organa pri ugotavljanju državljanstva bila dolžna upoštevati določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) uveljavljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48, dalje: ZDrž) na način, kot izhaja iz zadnjega odstavka 9. člena ZDen. To pomeni, da sta morala upoštevati retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž. Sporna dopolnitev 35. člena zakona z novim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Zato so tožbeni ugovori glede retroaktivne uporabe neutemeljeni.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Med strankami ni spora o tem, da je pok. A.M.V.D. ob uveljavitvi navedene zakonske določbe živela v tujini. Sporna pa je okoliščina ali je pok. A.M.V.D. šteti za osebo nemške narodnosti ali ne. Da se pok. A.M.V.D. šteje za osebo nemške narodnosti sta oba organa zaključila predvsem na podlagi njenega članstva v Kulturbundu. Vendar tožnica meni, da arhivski podatki, na katere se glede tega sklicujeta oba upravna organa, nimajo značaja javne listine, zato bi organ moral pojasniti, zakaj meni, da je to dejstvo izkazano. Takšno stališče je zmotno. Dejstvo, na katero upravna organa opirata svojo odločitev t. j. članstvo v Kulturbundu se lahko dokazuje tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Stranka ima v takem primeru pravico, dokazovati nasprotno od tistega kar izhaja iz takšnih listin. Toda tožnica ne zatrjuje in še manj dokazuje, da pok.

A.M.V.D. ne bi bila članica Kulturbunda. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, v njeno članstvo pa so sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so jih sami določili. Zato je tudi po mnenju sodišča članstvo v Kulturbundu zadostna podlaga za ugotovitev, da se je pok. A.M.V.D. štela za osebo nemške narodnosti. Sicer pa tožnica niti ne zatrjuje, da ne bi bila po rodu nemške narodnosti, kot to ugotavlja tožena stranka. Pri osebah nemške narodnosti se nelojalnost domneva. Ta domneva je sicer izpodbojna, vendar nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Tožnica pa niti ne zatrjuje kakšnih dejstev oziroma okoliščin, s katerimi bi domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno.

V zvezi s tožbenimi ugovori, da je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen ter uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva nista v neskladju z ustavo. Upoštevati tudi ni bilo mogoče tožničinega ugovora v zvezi s 26. členom Pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki se nanaša na enako zakonsko varstvo, saj tožnica niti ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na kršitev te določbe.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče cit. določbo ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.