3. 2. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška pisarna Žibret, d. o. o., Ljubljana, na seji 3. februarja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 73. člena in tretjega odstavka 363. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) ter 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku se zavrne.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 149/2021 z dne 7. 4. 2021 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 63/2021 z dne 5. 2. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1570/2018 z dne 8. 12. 2020 in v zvezi s sklepi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 556/2019 z dne 24. 10. 2019, št. Su 123/2020 z dne 3. 2. 2020 in z dne 31. 3. 2020, in št. Su 521/2020 z dne 30. 9. 2020, z dne 9. 10. 2020 in z dne 22. 10. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 73. člena, tretjega odstavka 363. člena in prvega odstavka 384. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 10. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjuje neskladje izpodbijanih zakonskih določb s 1., 2., 23. in 125. členom Ustave iz razloga, ker naj ji ne bi omogočale uveljavljati kršitve pravice do zakonitega, neodvisnega in nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave v kateri koli fazi sodnega postopka. Po prepričanju pobudnice so te pravice izvotljene, če niso podvržene stalni sodni kontroli Vrhovnega sodišča s samostojnim pravnim sredstvom, ne glede na fazo sodnega postopka. To naj bi veljalo še posebej za družinsko pravno področje, kjer lahko udeležencem že tekom postopka – še posebej, če je izdana začasna odredba – nastanejo nepopravljive škodljive posledice.

2.Pritožnica vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njen predlog (iz novembra 2020) za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se ji otroci začasno zaupali v varstvo in vzgojo ter določili stiki z očetom, in s katerim je bilo potrjenih pet odločitev predsednika oziroma podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani o zavrnitvi pritožničinih zahtev za izločitev razpravljajoče sodnice Vere Gams Premrl iz odločanja v tej pravdni zadevi (št. IV P 1570/2018). Pritožnica vlaga ustavno pritožbo še zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju njenega predloga za dopustitev revizije zoper prej navedeni sklep Višjega sodišča kot nedovoljenega.

3.Temeljni očitek ustavne pritožbe je očitek o kršitvi pravice do zakonitega, neodvisnega in nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave, in sicer (i) zaradi domnevne kršitve pravil o dodeljevanju zadev sodnikom; (ii) zaradi domnevnega obstoja več odklonitvenih razlogov na strani razpravljajoče sodnice in (iii) zaradi javne odmevnosti zadeve. Pritožnica vztraja pri stališču, da odredba predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 4. 2019, na podlagi katere so bile vse zadeve dalj časa odsotne sodnice dodeljene sodnici Veri Gams Premrl, ni bila izdana v skladu s pravili Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20 – v nadaljevanju ZS) in Sodnega reda (Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21). Ne strinja se s stališči Višjega sodišča, da so bili v sporni odredbi kriteriji za dodeljevanje zadev iz navedenih predpisov ustrezno upoštevani; da ključ dodelitve vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije in da je bila upoštevana naključnost pri dodelitvi zadev novemu sodniku. Sporna odredba, s katero so bile zadeve pre/dodeljene novi sodnici po kriteriju najmanjšega pripada zadev, ki naj ga Sodni red ne bi predvideval, po mnenju pritožnice tudi sicer ne spoštuje zahteve po naključnosti, saj naj bi bila izbira sodnika vnaprej predvidljiva, poleg tega naj bi bil kriterij za njegovo izbiro določen naknadno, v času že obstoječega spora pred sodiščem. Ustavno sodišče naj bi v odločbah št. U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95, in OdlUS IV, 17) in št. Up-502/14 z dne 15. 6. 2017 (Uradni list RS, št. 64/17, in OdlUS XXII, 25) že poudarilo, da iz drugega odstavka 23. člena Ustave izhaja zahteva po vnaprej določenih, jasnih pravilih za določitev sodnika oziroma prepoved naknadne določitve kriterijev za njegovo izbiro po tem, ko je spor že nastal, da se s tem prepreči diskrecija katerega koli organa pri določanju sodnika. Navedeno naj bi pomenilo, da je bila sodnica Vera Gams Premrl samovoljno, na podlagi diskrecije predsednika sodišča ter na podlagi kriterijev, ki niso bili vnaprej določeni, izbrana za razpravljajočo sodnico v tej zadevi. To naj bi zadoščalo za sklep o kršitvi pravice do zakonitega in nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave. Kajti po pritožničinem mnenju se poraja utemeljen dvom, ali ni bila konkretna zadeva prvi sodnici odvzeta ter nato dodeljena točno določeni sodnici zaradi nedovoljenih interesov. Pritožnica izpodbijanim odločitvam v tem delu očita tudi nerazumno in pomanjkljivo obrazloženost.

4.Kršitev pravice do nepristranskega sodišča pritožnica utemeljuje tudi z očitki o siceršnji kršitvi objektivnega videza nepristranskosti sodnika kot tudi z očitki o subjektivni pristranskosti sodnice, na kar naj bi kazale naslednje okoliščine primera. Prvič, domnevno prijateljsko razmerje med tožnikom in bratom razpravljajoče sodnice ter tožnikovo poznanstvo s pričo. Nesprejemljivo naj bi bilo v zvezi s tem stališče Višjega sodišča, da bi morala pritožnica dokazati celo vsebino prijateljskega razmerja med sodnico in tožnikom. Drugič, sodničino domnevno preseganje pooblastil, ki jih ima v okviru 285. člena ZPP. Neprepričljiva naj bi bila v zvezi s tem utemeljitev Višjega sodišča, da naj bi sodnica institucije, ki so dolžne sodelovati med seboj, le seznanjala o zadevi. Pritožnica vztraja, da je sodnica ravnala pristransko s tem, ko je z dopisoma z dne 29. 7. 2019 in z dne 15. 1. 2020 Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) naročila, kakšno mnenje naj izdela. Tretjič, domnevno pristransko vodenje postopka s favoriziranjem tožnika, na kar naj bi kazale predvsem naslednje, domnevno izkazane okoliščine: sodničina aktivnost v izvršilnem postopku; sodničini dopisi šoli in vrtcu; selektivno pošiljanje pritožničinih vlog izvedenki, medtem ko naj bi sodnica tej poslala vse tožnikove vloge; nerazumno dolgi roki, dani na razpolago CSD; daljše odločanje o pritožničinih predlogih za izdajo začasne odredbe kot o tožnikovih; vzpostavljanje kontradiktornosti v zvezi s predlogi za izdajo začasne odredbe ene in druge stranke v različnih fazah postopka; sodničino zavlačevanje z vročitvijo sklepa Višjega sodišča, ki je pritožnici dovolil večji obseg stikov; nerazumno dolgo odločanje o pritožničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi; napačen pravni pouk v več sklepih; onemogočanje vpogleda v spis vse od 21. 12. 2020 dalje. Četrtič, domnevne neresnične izjave razpravljajoče sodnice, da ni zunaj razpravne dvorane govorila s tožnikom ter da ni bila takoj seznanjena z vsebino sklepa Višjega sodišča, ki je širil obseg stikov. Petič, domnevno dokazana averzija razpravljajoče sodnice do pritožnice in njene mame, saj naj bi ta o njiju podajala negativne vrednostne sodbe, kot so "zahrbtnost," "oksimornost" itd. Šestič, domnevna užaljenost sodnice pri podaji izjave v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno izločitev. Sedmič, domnevni dvom o nepristranskosti sodnice s strani laične in strokovne javnosti. Osmič, novinarska konferenca, ki jo je v zvezi s to zadevo izvedlo Okrožno sodišče v Ljubljani. Devetič, objavljeni članek predsednika Višjega sodišča v Ljubljani v Pravni praksi, ki naj bi kazal na odkrit konflikt sodišča s pritožničino tedanjo odvetnico. Desetič, dejstvo, da je kazenski oddelek Vrhovnega sodišča (drugače od pravdnega oddelka) ugodil pritožničinemu predlogu za delegacijo krajevne pristojnosti v kazenski zadevi, ki je povezana s to pravdno zadevo, prav zaradi obstoja objektivnega dvoma o nepristranskosti Okrožnega sodišča v Ljubljani zaradi omenjenega javnega odziva vodstev Okrožnega in Višjega sodišča glede vodenja postopka v tej zadevi.

5.Pritožnica zatrjuje še, da izpodbijani sklepi v tem delu tudi arbitrarno odstopajo od stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v odločbah št. U-I-60/92 z dne 17. 6. 1993 (OdlUS II, 54), št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38) in št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13); oziroma da odstopajo od ustaljene prakse rednih sodišč, kot izhaja iz odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah št. I Ips 51216/2010 z dne 18. 7. 2013, št. Cp 25/2020 z dne 23. 10. 2020, št. I Kr 49370/2020 z dne 10. 12. 2020, št. I Up 128/2020 z dne 28. 10. 2020 in št. II Ips 57/2020 z dne 23. 10. 2020 ter iz odločitve št. Cp 359/2929. Izpodbijana odločitev naj bi odstopala tudi od stališč, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sprejelo v sodbi Olujić proti Hrvaški z dne 5. 2. 2009.

6.Zoper pravnomočno odločitev o ponovni zavrnitvi pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se ji otroci začasno zaupali v varstvo in vzgojo, pritožnica uveljavlja (i) očitek o neupoštevanju volje otrok, da bi bili radi z njo (sklic na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-957/16 z dne 22. 6. 2017 in na sodbo ESČP v zadevi C proti Hrvaški z dne 8. 10. 2020); (ii) očitek o neupoštevanju poročil CSD o tem, da ima sama ustrezne starševske kapacitete, ter o tem, kako potekajo stiki pod nadzorom; (iii) očitek, da je izpodbijani sklep utemeljen s sklicevanjem na mnenje CSD z dne 23. 11. 2020, ki naj ne bi bilo pravo mnenje; (iv) očitek, da ne drži, da ni izkazala ogroženosti otrok, saj je podana očitna negotovost glede njihove prihodnosti; ter (v) očitek, da sodišče tudi sicer prestrogo razlaga pogoje za izdajo nove začasne odredbe. Zaradi vsega navedenega naj bi bile s tem delom izpodbijane odločitve kršene pravice pritožnice in otrok iz 14., 18., 21., 22., 34., 35., 54. in 56. člena Ustave ter iz 3., 6., 8. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

7.S sklepom Vrhovnega sodišča o zavrženju predloga za dopustitev revizije pritožnica nasprotuje z očitkom o nesprejemljivosti stališča, da mora usoda pravnega sredstva, v katerem uveljavlja kršitev pravice do zakonitega in nepristranskega sodnika, deliti usodo pravnega sredstva, vloženega zoper pravnomočen sklep o začasni odredbi. Ustavno nesprejemljivo naj bi bilo stališče, da bo lahko Vrhovno sodišče o kršitvi pravice do zakonitega in nepristranskega sodnika odločalo šele po izdaji končne sodne odločbe v zadevi. Enako naj bi veljalo glede možnosti uveljavljanja kršitve človekovih pravic do poštenega postopka in do družinskega življenja, ki naj bi pritožnici in otrokom (na podlagi izdane začasne odredbe) nastajale zdaj. Pritožnica za primer, da bi Ustavno sodišče štelo, da še ni izčrpala pravnih sredstev za uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sodišča, podaja predlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, torej pred izdajo končne sodne odločbe o glavni stvari v zadevi, saj naj bi bile zatrjevane kršitve človekovih pravic očitne, pritožnici in otrokom pa naj bi že zdaj povzročale nepopravljive škodljive posledice.

8.Pritožnica je dopolnila ustavno pritožbo še z dopisom Varuha človekovih pravic z dne 19. 8. 2021, v katerem ta podaja mnenje, da je pri dodelitvi te zadeve razpravljajoči sodnici lahko bila kršena pritožničina pravica do zakonitega sodnika, ker naj bi bila pravila o dodeljevanju zadev uporabljena na vprašljiv način (s tem ko je predsednik sodišča v sporni odredbi uporabil kriterij najmanjšega pripada zadev, ki v Sodnem redu niti v ZS ni izrecno predpisan, namesto da bi ta kriterij vnaprej določil v spremembi Letnega razporeda dela sodnikov).

B. – I.

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

10.Izpodbijana predpisa ne učinkujeta neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na kateri temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako Ustavno sodišče med drugim že v sklepu št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Pobudnica ni izkazala, da je očitek neskladnosti prvega odstavka 10. člena ZIZ z Ustavo uveljavljala v predlogu za dopustitev revizije (tega ni niti opirala na to pravno podlago, pač pa zgolj na ZPP), čeprav je Vrhovno sodišče že pred vložitvijo njenega predloga sprejelo stališče, da revizija v postopkih odločanja o začasni odredbi (niti) na podlagi te zakonske določbe ni dovoljena. To pomeni, da v materialnem smislu ni izčrpala pravnega sredstva, ki ji je bilo na voljo za varstvo njenih ustavnih pravic. Pobudnica zato kljub vloženi ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča, ki je med drugim utemeljen na tej zakonski določbi, ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno njene ustavnosti. Ustavno sodišče je zato pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

11.Pobudnica prav tako ni izkazala pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 73. člena in tretjega odstavka 363. člena ZPP. Višje sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu navedeni zakonski določbi razlagalo v korist pobudnice, saj je štelo, da je njena pritožba dovoljena tudi v delu, v katerem uveljavlja očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika, oziroma v delu, v katerem izpodbija pet (Su) sklepov sodne uprave oziroma predsednika oziroma podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zato se tudi v primeru, da bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost teh zakonskih določb, pobudničin položaj ne bi v ničemer izboljšal. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zavrglo njeno pobudo tudi v tem delu (1. točka izreka).

12.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 384. člena ZPP (ta določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan), ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

B. – II.

13.Temeljni očitek iz ustavne pritožbe je očitek o kršitvi pravice do zakonitega, neodvisnega in nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave. Tega pritožnica utemeljuje najprej in predvsem s trditvami o kršitvi pravil o dodeljevanju zadev sodnikom.

14.Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da kršitev pravice do zakonitega sodnika ni podana (i) zato, ker odredba ustrezno upošteva kriterije za dodeljevanje zadev iz Sodnega reda (kajti pri dodeljevanju zadev sodnikom je treba poleg 158. člena upoštevati tudi 155. člen Sodnega reda, ki predsedniku sodišča nalaga skrb za zagotovitev enakomerne delovne obremenitve sodnikov, ter šesti odstavek 156. člena Sodnega reda, ki odkazuje na Letni razpored dela sodnikov); (ii) zato, ker odredba vsebuje preverljive in transparentne objektivne kriterije za predodelitev zadev dalj časa odsotne sodnice (s tem naj bi bila zagotovljena ustavno zahtevana naključnost pri določanju novega sodnika); in (iii) zato, ker odredba zasleduje namen izenačiti število zadev, ki odpadejo na posameznega sodnika oddelka za družinsko sodstvo, in s tem zagotoviti strankam pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

15.Po presoji Ustavnega sodišča takšni utemeljitvi Višjega sodišča ni mogoče očitati nesprejemljivosti niti z vidika 22. člena Ustave (zaradi njene domnevne pomanjkljivosti ali nerazumnosti) niti z vidika 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je ustavno jamstvo zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave predvsem v funkciji pravice do nepristranskega sodnika.[1] To pomeni, da četudi je pri dodeljevanju zadev sodnikom morebiti prišlo do kršitve pravil o dodeljevanju zadev, to nujno še ne utemeljuje sklepa o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave. Kršitev te človekove pravice bi bila podana le, če bi bila posamezna zadeva sodniku dodeljena arbitrarno[2] oziroma na način, ki bi lahko pri razumnem človeku vzbudil objektivno upravičen dvom o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča.[3] V obravnavani zadevi je treba pri presoji tega očitka upoštevati: (i) da je predsednik sodišča v odredbi, ki je za pritožnico sporna, navedel razlog za predodelitev zadev, tj. dodelitev dotedanje sodnice na delo v Službo za upravljanje projektov pri Vrhovnem sodišču, kar (po razumni presoji Višjega sodišča v izpodbijanih sklepih) ustreza pogoju daljše odsotnosti sodnice, ki ga Sodni red, ki skladno s 17. členom ZS ureja podrobnejša pravila za dodeljevanje zadev, predvideva v 158. členu; (ii) da je predsednik sodišča v odredbi navedel kriterij za predodelitev, in sicer kriterij najmanjše obremenjenosti sodnika, ki dela na vpisnikih v okviru oddelka družinskega sodstva, iz katerih naj bi se predodelile zadeve, na točno določen dan (tj. na dan prejema predloga za predodelitev zadev s strani vodje oddelka za družinsko sodstvo); (iii) da Sodni red ta kriterij dopušča kot možen kriterij (kriterij dnevnega zaporedja vložitve začetnega procesnega akta z upoštevanjem abecednega vrstnega reda začetnic priimkov sodnikov namreč, kot poudarjata sodišči, po 185. členu Sodnega reda ni izključen, ampak zgolj primaren kriterij; ne le 155. člen, pač pa tudi peti odstavek 156. člena in 160. člen Sodnega reda pa odkazujejo tudi na kriterij enakomerne obremenjenosti sodnikov); (iv) da je tako določen kriterij (kot je razumno ocenilo tudi Višje sodišče) objektiven, preverljiv in transparenten; (v) da je predsednik sodišča na ta način predodelil vse zadeve dalj časa odsotne sodnice, ne zgolj obravnavane; (vi) da deluje predsednik sodišča znotraj sistema sodne uprave samostojno, torej neodvisno od izvršne oblasti,[4] in (vii) da tudi sicer – upoštevaje formalno in neformalno moč predsednika sodišča (pri ocenjevanju in posledično napredovanju sodnikov ter v zvezi z disciplinskimi ukrepi) – ni bojazni, da bi bila lahko s tako predodelitvijo ogrožena notranja neodvisnost razpravljajoče sodnice.[5] Upoštevaje vse navedeno zgolj zato, ker predsednik sodišča kriterija za predodelitev zadev ni izrecno določil ter predhodno objavil v spremembi Letnega razporeda sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, ampak zgolj v odredbi, ni podana kršitev pravil o dodeljevanju zadev take narave, da bi lahko vzbudila videz arbitrarnosti oziroma diskrecijskega odločanja predsednika sodišča. Ustavno sodišče pa je tudi že poudarilo, da zahteva po vnaprejšnjem obstoju splošnih in objektivnih meril za dodeljevanje zadev sodnikom ne pomeni, da mora v zadevi zmeraj soditi tisti sodnik, ki mu je bila zadeva v skladu z vnaprej določenimi pravili dodeljena prvemu.[6] Ni torej mogoče vztrajati, da v zadevi sodi prvo izbrani zakoniti sodnik, če so podane objektivne okoliščine, ki temu sodniku preprečujejo sojenje.[7] Glede na navedeno je očitno neutemeljen pritožničin očitek, da je bil v tej zadevi zaradi postopanja predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani pri dodelitvi (med drugim tudi) te zadeve razpravljajoči sodnici v svojem bistvu okrnjen videz neodvisnosti in nepristranskosti sodišča.[8]

16.Očitno neutemeljen je tudi pritožničin očitek o arbitrarnem odstopu izpodbijanih sklepov od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi št. Cp 25/2020.[9] Za razliko od navedene zadeve namreč o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga, ker naj ji predsednik sodišča te zadeve ne bi dodelil v skladu s pravili o dodeljevanju zadev, ni odločal predsednik, pač pa podpredsednica sodišča. Prav tako zaradi neprimerljivosti zadev je neutemeljen pritožničin očitek o arbitrarnem odstopu izpodbijanega sklepa od stališč, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi št. I Ips 51216/2010.[10] Neutemeljen je tudi očitek o nespoštovanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-502/14, da pritožniku v primeru nezakonite predodelitve zadeve novemu sodniku okoliščin, ki naj bi kazale na sodnikovo pristranskost, niti ni treba dokazovati. To stališče je Ustavno sodišče sprejelo za primer, ko bi bila zadeva sodniku odvzeta brez razloga, mimo predpisov, torej arbitrarno, kar pri stranki že samo po sebi vzbuja utemeljen dvom o nepristranskosti sodnika. Kot izhaja že iz doslej navedenega, obravnavani primer ni tak. Ker pritožnica konkretneje ne pojasni, zakaj se sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/92 in št. Up-32/94 ter odločitve sodišč št. Cp 359/2929 (verjetno št. Cp 359/2020), št. I Up 128/2020 in št. II Ips 57/2020 oziroma zakaj naj bi bile te odločitve pomembne za presojo v tej zadevi, to pa tudi iz vsebine navedenih sodnih odločb oziroma odločb Ustavnega sodišča očitno ne izhaja, se Ustavnemu sodišču do teh očitkov ni treba podrobneje opredeljevati.

17.Kot očitno neutemeljene je treba zavrniti tudi vse očitke o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča, ki jih pritožnica utemeljuje s sklicevanjem na domnevni obstoj odklonitvenih razlogov pri razpravljajoči sodnici. Bistvo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP je jamstvo, da o posameznikovi zadevi odloča sodnik, ki ni zainteresiran za izid postopka in ki pri odločanju nima vnaprej ustvarjenega mnenja, temveč je odprt za dokaze in trditve strank ter odločitev sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov.[11] To med drugim pomeni, da sodnik niti s stranko niti s predmetom spora ne sme biti povezan tako, da ne bi mogel soditi objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih meril.[12] V ustavnosodni presoji in praksi ESČP je izoblikovano stališče, da gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja že, če ima sodišče videz pristranskosti, ker obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu opazovalcu vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti), in ne le tedaj, ko bi bilo ugotovljeno osebno sodnikovo prepričanje – torej njegova dejanska pristranskost (subjektivni vidik).[13] Vendar pritožnica s svojimi očitki ni izkazala kršitve te pravice iz nobenega od navedenih vidikov.

18.V izpodbijanih sklepih je z razumnimi pravnimi argumenti, ki so sprejemljivi z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave, pojasnjeno, zakaj pritožničin dvom o sodničini nepristranskosti objektivno ni utemeljen in zakaj tudi ni izkazana sodničina morebitna dejanska pristranskost. Tako ni arbitrarno oziroma sicer sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča stališče, da bi morala pritožnica svoje sklicevanje na domnevno prijateljsko razmerje brata razpravljajoče sodnice s tožnikom ter njegovo poznanstvo s pričo (glede katerih je sodnica podala izjavo, da jih ne pozna, niti ni za njih od brata nikoli slišala) utemeljiti s konkretnejšimi očitki oziroma da bi morala izkazati verjeten obstoj prijateljskega razmerja (in ne zgolj udeležbe na istih konferencah ter članstva v istem društvu v oddaljeni preteklosti; oziroma zgolj obstoja "prijateljstva" na Facebooku). Prav tako ni ustavno sporno stališče, da celotno vodenje postopka, ker ne kaže na sodničino pomanjkanje nevtralne drže, ne vzbuja dvomov o njeni nepristranskosti, četudi postopek morda ni bil voden brez pomanjkljivosti oziroma posameznih napak, saj so odpravi teh napak namenjena druga pravna sredstva. Kršitev pravice do nepristranskega sodnika bi bila iz tega razloga lahko podana le, če bi teža ali način kršitve postopkovnih pravil kazala na pristranski odnos sodnice do strank postopka v zadevi, v kateri sodi, oziroma na njeno namerno privilegiranje ene od pravdnih strank na račun druge. Na obstoj take situacije bi lahko sklepali v primeru očitne kršitve pravice do enakosti orožij strank v postopku v škodo pritožnice ali pa v primeru, ko bi bil izkazan obstoj bodisi večjega števila kršitev bodisi tako grobe posamične kršitve pravil glede vodenja postopka, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da sodnica pravil postopka ni kršila zaradi svoje morebitne nestrokovnosti, ampak z namenom, da privilegira eno stranko postopka nasproti drugi (v konkretnem primeru tožnika nasproti pritožnici). Vendar pa pritožnica ničesar od navedenega ni izkazala. Z vidika pravice do nepristranskega sodišča prav tako ni problematično stališče, da sodnica s spornimi dopisi, naslovljenimi na CSD, na vrtec in na druge institucije ter s pogovori z ravnateljico osnovne šole in policijo ni prekoračila svojih pooblastil, ampak je z institucijami sodelovala skladno s 16. členom Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19 – v nadaljevanju DZ) ter skladno s pooblastili, ki ji jih dajejo procesni predpisi. Kot je že poudarilo Višje sodišče, imajo sodniki v družinskih zadevah (zaradi varstva največje koristi otrok) bistveno aktivnejšo vlogo kot v drugih civilnih zadevah. Z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave tudi ni sporno stališče, da ni samo po sebi ključno, če je sodnica pozabila, da je bežno govorila s tožnikom (o tem, da je ne sme klicati), pri čemer je pomembno tudi, da ni sama vzpostavila kontakta s tožnikom in da je bil v zvezi s tem tudi narejen uradni zaznamek. Prav tako ni nesprejemljivo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave stališče, da na užaljenost sodnice ne kažejo njene izjave, podane v poročilu v zvezi z zahtevo za njeno izločitev z dne 18. 4. 2019 o njenih dolgoletnih izkušnjah, pa vendar ji ni bilo nikoli očitano, da bi manipulirala z listinami, kot ji očita pritožnica. Očitek, da dvom o nepristranskosti sodnice vzbuja tudi okoliščina, da naj ji ta ne bi omogočila vpogledov v spis vse od 21. 12. 2020 dalje, pa ni upošteven, saj pritožnica tega očitka v svojih zahtevah za izločitev, ki so predmet preizkusa v tej zadevi, ni uveljavljala (niti ga še ni mogla uveljavljati).

19.Z vidika pravice do nepristranskega sojenja prav tako ni sporno stališče, da zapisi sodnice v sodnih odločbah o materi in pritožnici ne kažejo na njen pristranski odnos do pritožnice. Pritožnica se sklicuje na 8. točko obrazložitve sklepa z dne 21. 7. 2020, s katerim je sodnica zavrnila njen ugovor zoper sklep, da se z začasno odredbo nadomesti njeno soglasje za izdajo novih osebnih dokumentov otrokom, med drugim z argumentom, da "bi se (glede na izkazano averzijo pritožnice do tožnika) izdaja novih osebnih dokumentov lahko zavlekla za nedoločen čas." Razumno sprejemljivo je stališče sodišč, da sodnica s tem ni izrazila negativne vrednostne sodbe, ki bi kazala na njen pristranski odnos do pritožnice. Pritožnica se sklicuje tudi na 32. točko obrazložitve sklepa z dne 4. 8. 2020, kjer naj bi sodnica babici očitala: da "takšno dogajanje kvečjemu nakazuje na zahrbtno dogovarjanje z otroci mimo vedenja tožnika." Vendar tudi tega zapisa (ki se nanaša na razjasnjevanje okoliščin v zvezi z dogodkom na večer 10. 7. 2020, ko naj bi tožnik otroke pogrešil, nato pa naj bi jih našel na odročnem mestu skupaj z babico, ki sicer živi v drugem kraju, s sklicevanjem na katerega je pritožnica med drugim dokazovala tožnikov domnevno agresivni značaj) ni moč šteti za dokaz o pomanjkanju ustavno zapovedane nevtralne drže razpravljajoče sodnice. Enako velja za zapis v 26. točki obrazložitve istega sklepa, da "pomeni trditev, da si pritožnica dobronamerno prizadeva vzpostaviti stik s tožnikom, katerega hkrati konstantno grobo žali, oksimoron." Kot je poudarilo že Višje sodišče, sklicujoč se na stališče ESČP v odločitvi Kabwe in Chundu proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 2. 2010, zgolj dejstvo, da je sodnik v civilnem postopku izrazil negativen pogled glede stranke, nujno ne utemeljuje sklepa o njegovi pristranskosti. Kajti pri subjektivnem testu je treba izhajati iz domneve, da je sodnik nepristranski, dokler se ne dokaže drugače.[14] Tega pa, upoštevaje zgoraj navedeno, pritožnica ni izkazala.

20.Očitno neutemeljeni so tudi pritožničini očitki o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja zaradi javne odmevnosti zadeve. Ta primer ni primerljiv z zadevo št. Up-879/14[15] že zato, ker se o zadevi ni javno izjavljala razpravljajoča sodnica; ta namreč na tiskovni konferenci ni sodelovala. Tudi spornega članka, ki je bil objavljen v Pravni praksi, ni pisala razpravljajoča sodnica (ampak predsednik Višjega sodišča). Ta primer že zato ni primerljiv s primerom, ki ga je ESČP obravnavalo v sodbi Olujić proti Hrvaški.[16] Čeprav to ni ključno za presojo ustavne sprejemljivosti izpodbijane odločitve (saj ima pritožnica za uveljavljanje očitkov o nepristranskosti celotnega sodišča na razpolago drug institut, to je predlog za delegacijo pristojnosti[17]), velja dodati, da je bila v navedeni zadevi tudi vsebina izjav v bistvenem drugačna od tistih, ki so za pritožnico sporne v tej zadevi.[18] V obravnavani zadevi namreč niso bile izražene negativne vrednostne sodbe glede primernosti pritožnice kot starša, ki bi lahko kazale na prejudiciranost končne odločitve v zadevi ali ki bi dajale vtis sovražnosti do pritožnice (niti na novinarski konferenci niti v članku, objavljenem v Pravni praksi).

21.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice, ki se nanašajo na vsebinsko zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe. Ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera, s katerimi se je Ustavno sodišče imelo možnost seznaniti že pri obravnavanju drugih ustavnih pritožb pritožnice (da so bili otroci pravdnih strank najprej začasno zaupani v varstvo in vzgojo pritožnici; vendar je ta stike otrok z očetom izrazito ovirala, jih že onemogočala in delovala na otroke v smeri, da so ti sami začeli odklanjati stike z očetom; zato je bila 8. 11. 2019 izdana začasna odredba, da se otroci do končne odločitve v zadevi zaupajo v varstvo in vzgojo očetu, s pritožnico pa so bili urejeni stiki), ni nerazumno, da sodišči ob nadzorovanem stiku izražene volje otrok, da želijo živeti s pritožnico, nista šteli za nove, spremenjene okoliščine, ki bi lahko (če bi bila z njo izkazana ogroženost otrok) vplivala na izdajo nove ureditvene začasne odredbe z diametralno nasprotno vsebino. Tudi sicer ni sporno z vidika pravic do izjavljanja, osebnega dostojanstva oziroma družinskega življenja stališče, da v tem postopku odločanja o izdaji začasne odredbe pred CSD izražena volja otrok tudi sicer ­– upoštevaje njihovo starost (6 in 9 let), predvsem pa v različnih sklepih večkrat izpostavljene ugotovitve sodišč o manipulacijah pritožnice z otroci, na katere je Ustavno sodišče vezano – pri odločanju o izdaji nove ureditvene začasne odredbe (četudi bi sodišče manj strogo presojalo pogoj ogroženosti otrok) ne bi mogla biti upoštevana. Otrok ima sicer pravico, da se svobodno izraža o vseh zadevah v zvezi z njim, vendar pa, kot poudarja že Višje sodišče, to ne pomeni, da mora sodišče nujno odločiti v skladu z otrokovo voljo (če drugače narekuje varstvo otrokove koristi, kot je zaenkrat po razumni presoji sodišč, oprti na mnenje CSD, tudi dejanski stan v tej zadevi). Ta zadeva tako ni primerljiva z zadevo, ki jo je Ustavno sodišče obravnavalo v odločbi št. Up-957/16 (kjer je šlo za odločanje o izdaji ureditvene začasne odredbe glede varstva in vzgoje 13-letne deklice, ki je jasno izrazila željo, da želi živeti z materjo, pri čemer ni bilo dvomov o pristnosti take izjave volje), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev dolžnosti do obrazložitve sodne odločbe z vidika tako izražene volje otroka. Ta zadeva že zato, ker gre za presojo ustavnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo ureditvene začasne odredbe iz razloga neizkazane ogroženosti otrok (in ne za končno odločitev v zadevi) tudi ni primerljiva z zadevo, ki jo je ESČP obravnavalo v sodbi v zadevi C proti Hrvaški. Ker je bilo po razumni presoji sodišč, oprti na jasno zakonsko določbo (161. člen DZ) za izdajo nove ureditvene začasne odredbe odločilno, ali je verjetno izkazana ogroženost otrok, ni pomembno, ali iz mnenj CSD (ki sta jih sodišči sicer upoštevali pri odločanju in so drugačne pritožničine trditve neutemeljene) izhaja, da ima pritožnica sicer ustrezne starševske kapacitete ter kako potekajo stiki. Predmet izpodbijanega sklepa namreč ni bilo vprašanje, ali bi bila pritožnica morda upravičena do večjega obsega stikov, saj takega predloga za izdajo začasne odredbe pritožnica ni vložila. Zapis stika pod nadzorom z dne 14. 1. 2021, na katerega se prav tako sklicuje pritožnica, pa ne more biti upošteven, saj je bil ta stik izveden po odločitvi sodišča prve stopnje v tej zadevi.

22.Kot očitno neutemeljene je treba zavrniti tudi pritožničine očitke, uperjene zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju njenega predloga za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je z razumnimi pravnimi argumenti utemeljilo, zakaj predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočen sklep o začasni odredbi ni dovoljen, četudi ga pritožnica utemeljuje (zgolj) z očitki o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča. Ni sporna z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave utemeljitev, da bo imela pritožnica možnost kršitve te pravice uveljavljati v pravnih sredstvih zoper končno odločitev (o glavni stvari). Ker pritožnica v predlogu za dopustitev revizije v okviru zastavljenih pomembnih pravnih vprašanj ni uveljavljala tudi očitkov, ki bi se nanašali na vsebinsko odločitev o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe, se Ustavnemu sodišču zaradi njihove materialne neizčrpanosti ni treba opredeljevati do očitkov, da naj bi moralo Vrhovno sodišče že v tej fazi postopka opraviti tudi presojo njegove poštenosti oziroma presojo izpodbijanega sklepa z vidika jamstev, ki jih pritožnici zagotavlja pravica do družinskega življenja, ker naj bi pritožnici in otrokom zaradi predhodno izdane začasne odredbe hujše posledice nastajale že zdaj.

23.Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz drugega ostavka 55. člena ZUstS (3. točka izreka). Zaradi očitne neutemeljenosti ustavne pritožbe se Ustavno sodišče ni opredeljevalo do vprašanj, ali so (z vidika izčrpanja pravnih sredstev) sploh izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave; in ali pritožnica sploh lahko uveljavlja kršitve človekovih pravic v imenu otrok.

C.

24.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-502/14, 15. do 17. točke obrazložitve.

[2]Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-209/93 poudarilo, da načelo vnaprejšnje splošne določenosti pri izbiri sodnika, ki izhaja iz drugega odstavka 23. člena Ustave, naslovnika norme ščiti pred samovoljo organov državne oblasti.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-502/14, 18. točka obrazložitve, ki se sklicuje na prakso ESČP, predvsem na sodbo ESČP v zadevi Miracle Europe Kft. proti Madžarski z dne 12. 1. 2016.

[4]Ta zadeva med drugim tudi zato ni primerljiva z zadevama, ki ju je ESČP obravnavalo v sodbah DMD Group a. s. proti Slovaški z dne 5. 10. 2010 in Miracle Europe Kft. proti Madžarski.

[5]V tem pogledu je ta zadeva primerljiva z zadevo, ki jo je ESČP obravnavalo v sodbi Parlov-Tkalčić proti Hrvaški z dne 22. 12. 2009.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-502/14, 19. točka obrazložitve.

[7]Prav tam.

[8]Prim. tudi s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji z dne 1. 12. 2020, kjer je sicer šlo za vprašanje, kdaj je lahko podana kršitev pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča (glej zlasti 244.–251. točko obrazložitve).

[9]V tej zadevi je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je bil predsednik Višjega sodišča tako tesno povezan s spornim predmetom (tj. z vprašanjem, ali je sam poprej ravnal v nasprotju z jamstvi, ki naj stranki zagotovijo pravico do zakonitega sodnika), da je podan razlog za njegovo izločitev iz odločanje o zahtevi za izločitev sodnice iz razloga, ker naj bi bila ta nezakonito določena.

[10]V tej zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev pravice do zakonitega sodnika iz razloga, ker je bila v sodni odločbi (pomotoma) navedena sodnica, ki ni sodelovala na seji pritožbenega senata (ampak je sodelovala še sodnica, ki je bila takrat že "v odhajanju").

[11]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve, št. Up-879/14, 49. točka obrazložitve, in št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, 5. točka obrazložitve.

[12]Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/96, 16. točka obrazložitve, št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109), 41. točka obrazložitve, in št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 9. točka obrazložitve.

[13]Glej na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve, št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 9/15, in OdlUS XXI, 9), 9. in 10. točka obrazložitve, in št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve. Glej na primer sodbi ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, 30. točka obrazložitve, in De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, 24. do 26. točka obrazložitve.

[14]Glej denimo sodbo ESČP v zadevi Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005, 119. točka obrazložitve.

[15]V tej zadevi je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je kritičen odziv predsednika Vrhovnega sodišča v javnem govoru na ravnanje konkretnega obsojenca (predsednik je kritiziral stališča, ki jih je obsojenec izrazil o sodišču, potem ko je prejel sodbo Višjega sodišča) vzbudil dvom o videzu nepristranskosti.

[16]V tej zadevi je ESČP ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sojenja v disciplinskem postopku, ki se je vodil zoper vrhovnega sodnika (ta je bil tudi predsednik Vrhovnega sodišča), iz razloga, ker so trije člani disciplinskega organa še tekom disciplinskega postopka dali v javnosti izjave, ki so očitno vzbujale dvom o njihovi nepristranskosti.

[17]Zato tudi z dejstvom, da je kazenski senat Vrhovnega sodišča o pritožničinem predlogu za delegacijo pristojnosti s sklepom št. I Kr 49370/2020 z dne 10. 12. 2020 odločil drugače (v kazenski zadevi, ki je povezana s to pravdno zadevo) kot civilni senat Vrhovnega sodišča, ni mogoče utemeljiti te ustavne pritožbe.

[18]Javno podane izjave, ki so očitno vzbujale dvom o nepristranskosti članov disciplinskega senata, so bile: (i) izjava, da je sodnik zlorabljal svoj položaj; (ii) izjava, da ni imel potrebnih izkušenj in znanja za opravljanje svoje funkcije, ter (iii) izjava enega od članov, da je sam glasoval že proti imenovanju tega sodnika za predsednika Vrhovnega sodišča.

[19]Glej 1. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-613/20 z dne 5. 11. 2020 (OdlUS XXV, 44).

[20]Poleg tega ni videti, da bi pritožnica v postopku pri sodiščih sploh izčrpala očitek o kršitvi pravic otrok iz razloga, ker jim v postopku ni bil postavljen kolizijski skrbnik, ki ga v zvezi s sklicevanjem na to sodbo ESČP prav tako uveljavlja.