Jedro

Določba 183. člena ZKP omogoča razlago, da sodišče tudi v nadaljnjem postopku ocenjuje, ali je treba stranke in zagovornika posebej seznaniti z dokaznim gradivom (konkretno z izdelanim izvedenskim mnenjem). Po drugi strani imata obdolženec in zagovornik pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete. Ker jima je bila v obravnavani zadevi vročena odredba o postavitvi izvedenca, sta bila seznanjena, da bo izdelano izvedensko mnenje. Zato bi se z vpogledom v spis ali s predlogom za vročitev lahko seznanila z njegovo vsebino.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 5.5.1998 je bil obs. F.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 in mu je bila izrečena po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba 2 let. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je z odločbo z dne 18.8.1998 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik R.P., je vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb (razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni F.G. preko svojega odvetnika R.P. iz Š. pri J., delno utemeljena. Pritrditi je mogoče zahtevi, da je naslov drugostopenjske odločbe napačen, saj je moralo sodišče druge stopnje skladno z določbo 391. člena ZKP nasloviti akt, ki ga je izdalo, sodba. Obdolženi je imel v postopku zagovornika od 4.9.1995 dalje, tako tudi ob vložitvi obtožnega predloga dne 13.3.1997 in vročitvi tega obdolžencu dne 24.4.1998. V spisu pa ni podatka, da bi bil obtožni akt vročen tudi zagovorniku, kar ni v skladu z določbo o vročanju, kot ga opredeljuje 4. odstavek 120. člena ZKP. Navedene kršitve pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodnih odločb. V ostalem pa so trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljene. Pravica do obrambe obdolžencu ni bila kršena, sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog v okviru pristojnosti, ki jih ima v zvezi z odločanjem o izvedbi dokazov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče s tem, ko ni niti obsojencu niti zagovorniku vročilo izvedenskih mnenj, na kateri je oprlo izpodbijano sodbo, in ko zagovorniku ni vročilo obtožnega predloga, kršilo določbe ZKP in ustavno določbo, po katerih se mora obsojencu zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Sodišče je med opravljanjem posameznih preiskovalnih dejanj odredilo izvedenko medicinske stroke in tudi izvedenca cestnoprometne stroke. Po opravljenih preiskovalnih dejanjih je spis vrnilo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, ki je dne 13.3.1997 vložilo zoper obsojenca obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77. Obsojencu in njegovemu zagovorniku ni vročilo izvedenskih mnenj, posebej tudi ne Okrožnemu državnemu tožilstvu. Iz odredbe z dne 23.4.1998 je razvidno, da je na glavno obravnavo vabilo obsojenca in njegovega zagovornika. Obsojencu je vročilo z vabilom tudi obtožni predlog, ki ga je prejel dne 24.4.1998. Obtožnega predloga ni vročilo zagovorniku. Na glavni obravnavi dne 5.5.1998 je zagovornika substituirala odvetnica S.P., ki je navedla, da obtožni predlog zagovorniku ni bil vročen, ni pa predlagala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Tega tudi ni storil obsojenec.

Določbe ZKP ne nalagajo sodišču obvezno vročitev izdelanih izvedenskih mnenj strankam in zagovorniku. Po 183. členu ZKP preiskovalni sodnik, če oceni, da bi bilo koristno za nadaljni potek preiskave, obvesti stranke in zagovornika, da se lahko v določenem roku seznanijo s pomembnimi dokazi in da podajo svoje predloge za izvedbo novih dokazov. Ta določba omogoča razlago, da sodišče tudi v nadaljnem postopku samo ocenjuje, ali je stranke in zagovornika treba posebej seznaniti z dokaznim gradivom. Po drugi strani imata obdolženec in zagovornik pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete (73. člen in 5. odstavek 128. člena ZKP). V obravnavani zadevi obsojencu in zagovorniku izvajanje te pravice ni bilo onemogočeno z nobeno odločitvijo sodišča. Odredbi o postavitvi obeh izvedencev sta bili vročeni obsojencu in zagovorniku. Glede na to sta bila seznanjena, da bosta izvedenca izdelala pisni izvedenski mnenji in sta imela možnost z vpogledom v spis seznaniti se z njuno vsebino ali predlagati vročitev prepisov.

Po določbi 2. odstavka 435. člena ZKP sodnik odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu, če ne izda nobenega sklepa iz 1. odstavka istega člena. Če ima obdolženec zagovornika, je treba upoštevati določbo 4. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZKP in obtožni akt vročiti tudi zagovorniku. Sodišče obtožnega predloga ni vročilo zagovorniku. S tem je kršilo navedene zakonske določbe, toda ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izrečene sodbe.

Obsojencu je bil obtožni predlog vročen ob spoštovanju določbe 3. odstavka 439. člena ZKP. Na glavno obravnavo je bil vabljen zagovornik. Substitutka zagovornika zaradi nevročitve obtožnega predloga ni zahtevala preložitve glavne obravnave. Iz poteka slednje je razvidno, da je obsojencu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh zanj obremenilnih dejstvih in da navede dejstva ter dokaze, ki so mu v korist. Zato ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojencu ni bil zagotovljen primeren čas in možnost za pripravo obrambe samo zaradi tega, ker zagovorniku ni bil vročen obtožni predlog. Po navedenem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana in tudi ne kršitev ustavnih določb (1. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije).

Sodišče je na glavni obravnavi dne 5.5.1998 v soglasju s strankama prebralo izvedensko mnenje izvedenke sodnomedicinske stroke. S takšnim postopanjem je spoštovalo določbe 2. odstavka 340. člena ZKP, po katerih sme sodišče s soglasjem strank odločiti, naj se pisni izvid in mnenje izvedenca prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je povabljen na glavno obravnavo ali ne. Predlog obrambe, da se dopolni mnenje navedene izvedenke, je sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov zavrnilo, ker je ocenilo, da predlagana dopolnitev ni potrebna. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno utemeljilo. Zato sodišče ni kršilo načela neposrednosti in prav tako ne pravice izvajanja dokazov v obsojenčevo korist (2. odstavek 17. člena ZKP in 3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije).

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločbe odgovorilo na temeljne pritožbene očitke v zvezi s kršitvami določb kazenskega postopka, ki bi jih naj storilo sodišče prve stopnje. Odločba vsebuje razloge o tem, zakaj niso bile kršene obsojenčeve pravice obrambe in kako presoja zavrnitev dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke.

Čeprav ne izrecno, je s temi razlogi v bistvu odgovorilo tudi na pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavne določbe do enakega varstva pravic in pravnih jamstev v kazenskem postopku (22. in 29. člen Ustave RS). Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da drugostopna sodba sploh nima razlogov ali da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z ostalimi izvajanji, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti napada oceno mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke dr. S.Z. z opozarjanjem na nasprotja v tem mnenju ter na okoliščine, ki pri njegovi podaji niso bile upoštevane, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nasprotja v navedenem mnenju, z oceno tega mnenja je soglašalo sodišče druge stopnje in tudi utemeljilo, iz katerih razlogov. Zato mu ni mogoče očitati, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da ni zavzelo stališča do trditev obrambe o zatrjevanem nasprotju v mnenju izvedenke sodnomedicinske stroke.

Sodišče druge stopnje je odločitev sprejelo v obliki sklepa namesto v obliki sodbe, kot to nalaga določba 391. člena ZKP. Gre za napako formalne narave, ker ima odločba vse sestavine sodbe sodišča druge stopnje. Pomoto je zato mogoče odpraviti z izdajo posebnega sklepa po določbi 1. odstavka 365. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. F.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).