Jedro

Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa o nadaljevanju je nadalje nebistveno (tudi sicer posplošeno) sklicevanje na (domnevno) neustreznost »elektronske aplikacije v zvezi z lastninskimi upravičenji«.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predmetni nepravdni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 27. 6. 2017, nadaljuje.

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki navaja, da ga izpodbija v celoti, ter predlaga, da se postopek nemudoma prekine in ustavi. Poudarja, da je bil predmetni postopek sprožen na podlagi lažnih oziroma ponarejenih lastniških podatkov, na kar naj bi sama večkrat opozorila. Prenos lastniških podatkov nikoli ni bil izveden, elektronska aplikacija pa naj bi izkazovala sprevrženo lastniško stanje. Okrajno sodišče je spregledalo, da predlagateljica, ki je bila s sklepom z dne 27. 6. 2017 napotena na vložitev izrednega pravnega sredstva, le-tega ni vložila. Prav tako predmet izrednega pravnega sredstva ne more biti pravnomočna denacionalizacijska odločba, temveč le pravnomočen sklep o dedovanju. Iz pravnega pouka odločbe Ministrstva za kulturo naj bi izhajalo, da se sklep o popravi z dne 20. 5. 2019, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne nanaša na konkretno pravnomočno denacionalizacijsko odločbo št. 464-134/92, 464-163/92 z dnem pravnomočnosti 14. 7. 1993 (šlo naj bi za zadevo z drugo opravilno številko). Sklep Upravnega sodišča RS I U 1054/2019 ugotavlja, da zahteva tožeče stranke A. A. za ugotovitev delne ničnosti pravnomočne denacionalizacijske odločbe št. 464-134/92, 464-163/92 ni dopustna, tožba pa je bila zavržena. Po ugotovitvi Upravnega sodišča naj bi Ministrstvo za kulturo s sklepom z dne 20. 5. 2019 preseglo razloge, zaradi katerih sme izdati popravni sklep. V nadaljevanju pritožnica poudarja, da razlog za prekinitev postopka ni prenehal. Predlagatelj, ki je bil napoten na vložitev izrednega pravnega sredstva, tega ni storil, pravnomočna denacionalizacijska odločba pa ni bila spoznana za nično, zaradi česar zavezuje.

3. Ostali udeleženci postopka na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom z dne 27. 6. 2017 je sodišče prve stopnje (ob uporabi relevantnih določb takrat upoštevnega ZVEtL1 in določb ZNP2) predmetni postopek prekinilo ter predlagateljico napotilo na vložitev izrednega pravnega sredstva zoper odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-134/92, 464-163/92 z dne 4. 6. 1993,3 v delu, ki se nanaša na parcelo št. *41 k.o. ..., na kateri stoji stavba z ident. št. 0000-237 z naslovom..., ter na skupne dele predmetne stavbe. Čeprav predlagateljica takšnega pravnega sredstva ni vložila, pa je omenjeno ministrstvo dne 20. 5. 2019 izdalo sklep o popravi, v katerem je odpravilo očitno pomoto v prej omenjeni denacionalizacijski odločbi, ki je bila v tem, da je pri omembi iz nacionalizacije izvzetih štirih stanovanj pomotoma izpadel del stavka »s pripadajočimi kletmi in drvarnicami, souporabo stranišča, pralnice, hodnika, stopnišča in podstrešja.«4 Z omenjenim sklepom je bila torej denacionalizacijska odločba popravljena glede skupnih delov stavbe, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje predlagateljico napotilo na vložitev izrednega pravnega sredstva. Ker naj bi s tem odpadel razlog, zaradi katerega je bil predmetni postopek prekinjen (predlagateljica pa napotena na vložitev izrednega pravnega sredstva), je odločitev prvostopenjskega sodišča o nadaljevanju postopka prepričljiva (»razumljiva«).

6. Pritožba odločitvi (in razlogom zanje) oporeka z neutemeljenim navajanjem, da iz pravnega pouka popravnega sklepa izhaja, da se ne nanaša na pravnomočno odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-134/92, 464-163/92 z dne 4. 6. 1993,5 in neizkazanim oziroma prvenstveno brezpredmetnim6 očitkom, da naj bi Ministrstvo za kulturo s popravnim sklepom (z dne 20. 5. 2019) preseglo razloge, zaradi katerih se tak sklep sme izdati (hkrati namreč pritožnica ne navaja, da bi bil omenjeni sklep o popravi razveljavljen, oziroma ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je postal pravnomočen). Za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa o nadaljevanju je nadalje nebistveno (tudi sicer posplošeno) sklicevanje na (domnevno) neustreznost »elektronske aplikacije v zvezi z lastninskimi upravičenji«,7 nadalje omenjanje, da naj bi bil predmetni postopek sprožen na podlagi lažnega lastniškega stanja (na vse to se bo lahko pritožnica sklicevala v nadaljevanju postopka na prvi stopnji), poudarjanje, da predlagatelj izrednega pravnega sredstva ni vložil8 (glej predhodno točko obrazložitve tega sklepa oziroma razloge sodišča prve stopnje, podane v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), kot tudi omenjanje sklepa Upravnega sodišča I U 1054/2019 z dne 4. 7. 2020 (s katerim je bila kot nedopustna zavržena tožba osme nasprotne udeleženke zoper (predhodno) omenjeni sklep o popravi z dne 20. 5. 2019).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (relevantni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP9 v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/08, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej prilogo B54. 4 Glej omenjeni sklep z dne 20. 5. 2019 na l. št. 337 oziroma 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 5 V izreku sklepa o popravi z dne 20. 5. 2019 se res navaja odločba Ministrstva za kulturo z opravilno številko št. 646-134/92, 646-163/92 in ne 464-134/92 ter 464-163/92. Da gre za očitno pisno pomoto in da je mišljena za predmetni postopek relevantna odločba z opravilno številko 464-134/92 in 464-163/92, pa je razvidno tako iz same obrazložitve sklepa o popravi kot tudi pravilnega datumskega (4. 6. 1993) in vsebinskega sklicevanja na (relevantno) denacionalizacijsko odločbo v njegovem izreku (primerjaj listini v prilogi B 54 in na l. št. 337). 6 Pritožbeno navajanje, da odločba št. 464-134/92 in 464-163/92 v delu že olastninjenega premoženja ni bila spoznana za nično ter da zavezuje (sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu temu ne »nasprotuje« oziroma ne podaja drugačnih ugotovitev) kot tudi da vprašanje z ozirom na obstoj pravnomočnega sklepa o dedovanju ni več v stvarni pristojnosti upravnega organa, je ne(po)jasn(jen)o, zaradi česar se do njega niti ni moč ustrezno opredeliti. 7 V tem pogledu nekonkretizirano (posplošeno) omenja še, da naj bi bila vsem ostalim denacionalizacijskim upravičencem vknjižba v ročno vodeni zemljiški knjigi zavrnjena in da zato ni izkazan pravni interes oziroma da niso izpolnjeni pogoji za sprožanje kakršnih koli postopkov. 8 Pritožbeno naziranje, da pravnomočna denacionalizacijska odločba iz razloga, ker je prišlo do dedovanja, ne more biti predmet izrednega pravnega sredstva (temveč, da je to lahko le pravnomočen o dedovanju), je napačno. Okoliščina dedovanja (denacionaliziranega premoženja) nima nobenega vpliva na možnost (pravico do) vložitve izrednega pravnega sredstva zoper denacionalizacijsko odločbo. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.