Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče zaradi porušenega odnosa in izgube zaupanja, kar je oprlo na ugotovitve o številnih sodnih postopkih med strankama ter med tožnico in nekdanjim ravnateljem toženke, o čemer se je pisalo tudi v medijih. Tožničine navedbe o tem, da njena zaposlitev na OŠ A. kot pomočnica ravnatelja ni ustrezna, ker ne gre za delovno mesto učiteljice glasbe oziroma zborovodkinje, kot tudi okoliščina oddaljenosti od tožničinega kraja prebivanja, pri presoji vprašanja smiselnosti reintegracije nima večje teže kot ugotovitve sodišča o porušenem odnosu med strankama.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko prenehala veljati z 31. 8. 2018 (točka I izreka) ter ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom od polnega od 1. 9. 2016 do 6. 12. 2016 v obsegu 55 % od polnega delovnega časa, od 7. 12. 2016 do 31. 8. 2017 v 2,27 %, od 1. 9. 2017 do 13. 9. 2017 v 15,71 %, od 14. 9. 2017 do 8. 2. 2018 v 6,71 % in od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 v 55 % (prvi odstavek točke II izreka), v presežku (vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja nad prisojenim ter poziv nazaj na delo) pa je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Tožnici je v navedenem obsegu priznalo delovno dobo za krajši delovni čas od polnega (točka III izreka) ter toženki naložilo, da tožnici za čas od 7. 12. 2016 do 31. 8. 2017 obračuna mesečna nadomestila plače v višini 50,94 EUR, povečano za vse dodatke ter ji izplača ustrezne neto zneske, od 1. 9. 2017 do 8. 2. 2018 v višini 150,58 EUR in od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 v višini 1.234,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (prvi odstavek točke IV izreka), v presežku pa je zahtevek (tj. reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega) zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 2.468,48 EUR bruto ter ji izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev (prvi odstavek točke V izreka), v presežku (razlika do zahtevanega denarnega povračila v višini 18 plač), pa je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.334,50 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka VI izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper točki I in V izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2018 nezakonita in arbitrarna, sodišče pa je kršilo določbe postopka, ker je pogodbo razvezalo z datumom, ko toženka predloga še ni podala. Tudi če bi obstajale okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, datum razveze pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je datum oprlo na tožničino zaposlitev s 1. 9. 2018 na OŠ A. s polnim delovnim časom, čeprav je šlo za zaposlitev za delovno mesto pomočnice ravnatelja, ki je vezano na mandat ravnatelja in tožnici ni ustrezalo zaradi oddaljenosti od stalnega bivališča in dejstva, da ne gre za delo v njeni stroki (učiteljica glasbe, zborovodkinja). Takšna zaposlitev ni ustrezna in ne more biti razlog za sodno razvezo. Sodišče je tožničino stisko, zaradi katere je sprejela vsaj deloma ustrezne nadomestne zaposlitve, uporabilo v njeno škodo. Veliko število različnih sodnih postopkov, ki potekajo med strankama, ne pomeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Nekdanji ravnatelj toženke B.B. je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja glede tožnice, oba tožničina predloga za izvršbo sta bila posledica tega, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti po pravnomočni sodbi. Nekdanji ravnatelj je zoper tožnico zlonamerno sprožil kazenski postopek, v katerem je bila oproščena. Na objave v medijih tožnica ni mogla vplivati. Vse negativne posledice nezakonitih ravnanj toženke so v škodo tožnice. Odločitev o prenizkem denarnem povračilu pomeni kršitev materialnega prava, temelji pa tudi na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

3. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točko II izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 v obsegu 55 % polnega delovnega časa, v istem obsegu tudi zoper odločitev o priznanju delovne dobe v točki III izreka ter glede nadomestila plače v točki IV izreka, posledično pa tudi zoper odločitev o stroških. Navaja, da je tožnica 8. 2. 2018 neupravičeno prekinila pogodbo o zaposlitvi z OŠ A., zaradi česar ni bila več zaposlena v obsegu 93,29 % polnega delovnega časa, ampak samo še v obsegu 41,29 % delovnega časa. Sodišče je verjelo tožnici, da je na podlagi sodbe pritožbenega sodišča upravičeno pričakovala reintegracijo k toženki, prezrlo pa je navedbe toženke in izpoved takratnega ravnatelja, da tožnica na sedež toženke ni prišla zaradi dogovora o načinu reintegracije, temveč je želela izsiliti delo na dan, ko pouk GUM, MPZ in OPZ ni bil organiziran, in tudi brez dokazil glede trajanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu oziroma o zaključku tega. Do dogovora s tožnico ni prišlo, zato so ji predlagali, da se zadeva naprej rešuje po sodni poti. Tožnica torej ni mogla računati, da se bo vrnila nazaj na delo k toženki, vsekakor ne na način, da bo pogojevala kdaj bo delala, neupoštevaje delovni proces. Ker se sodišče ni opredelilo do izpovedi ravnatelja oziroma navedb toženke, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, dokazna ocena pa je nepopolna in nelogična ter v nasprotju z 8. členom ZPP. Tožnica je odpovedala pogodbo o zaposlitvi na OŠ A. za nedoločen čas v obsegu 52 % polnega delovnega časa, pri drugem delodajalcu pa je bila zaposlena le še v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa in še to za določen čas. Iz navedenega je razvidna namera tožnice, da toženki naprti razliko v plači, saj je življenjsko nerazumno, da bi delavec samovoljno odpovedal pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v obsegu 52 % polnega delovnega časa in obdržal v veljavi pogodbo o zaposlitvi za določen čas v manjšem obsegu. Ker je šlo za samovoljno odpoved, je napačen zaključek sodišča, da je tožnica pogodbo pri drugem delodajalcu upravičeno prekinila.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožnica je zoper toženko uveljavljala zahtevek za transformacijo delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, reintegracijo in reparacijo. V dosedanjem teku postopka je bilo pravnomočno odločeno o transformaciji in nezakonitem prenehanju delovnega razmerja dne 31. 8. 2016 ob izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je 22 ur na teden oziroma 55 % polnega delovnega časa. Odprto je ostalo še vprašanje reparacije in reintegracije - v posledici razveljavitvenega sklepa Pdp 141/2020, s katerim je pritožbeno sodišče pritožbi toženke in delno tožnice ugodilo ter sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, obračun nadomestila plače in plačilo neto nadomestila osnovne plače (povečane za dodatke in zmanjšane za plače, prejete pri drugem delodajalcu) za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018, glede reintegracije, višjega zneska reparacije do 31. 8. 2018 in stroškov postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je s sodbo v isti zadevi Pdp 141/2020 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (tudi zahtevek za reparacijo za čas od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019).

K pritožbi toženke:

8. S sodbo tukajšnjega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018 je bila tožnici med drugim pravnomočno priznana reintegracija. Zato je tožnica 8. 2. 2018 odpovedala delovno razmerje z OŠ A. za 52 % polnega delovnega časa. Odločitev o reintegraciji je bila razveljavljena s sklepom vrhovnega sodišča VIII Ips 136/2018 z dne 4. 12. 2018. V vmesnem času je bila toženka dolžna upoštevati pravnomočno odločitev o tožničini reintegraciji.

9. Tožnica se je s tem v zvezi 30. 1. 2018 oglasila pri toženki, ki pa ji glede tega očita, da je ravnatelju pričela postavljati pogoje za zaposlitev, ki jih ni bilo mogoče izpolniti. Niso relevantne obsežne pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla upravičeno pričakovati reintegracije k toženki, ker ji ravnatelj ni mogel omogočiti dela pod njenimi pogoji ter ji je ob tem predlagal, da naj se zadeva "pelje" naprej po sodni poti, saj je bila odločitev o tem takrat pravnomočna in jo je bilo potrebno upoštevati. Razlogi toženke o takratni nemožnosti reintegracije niso odločilni v smeri, za katero se zavzema toženka, da tožnica ne more biti upravičena do ničesar iz naslova delovnega razmerja pri toženki od 8. 2. 2018 dalje. Datuma sodne razveze ni dopustno pomakniti že na ta čas. Ravnanje toženke ni bilo nepravilno le z delovnopravnega vidika, pač pa je bil ravnatelj tudi obsojen za kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1. Glede na takšne ključne ugotovitve sodišča prve stopnje ni utemeljen pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 8. člena ZPP. Razlogi na strani toženke glede nezmožnosti reintegracije tožnice ne morejo privesti do zaključka o tožničini preuranjeni odpovedi z dne 8. 2. 2018 oziroma do zamejitve reparacije že s tem datumom.

10. Sodišče prve stopnje je torej tožnici ob tem, da ji je priznalo delovno razmerje za čas od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018, za to obdobje dosodilo tudi nadomestilo plače glede na ugotovljen obseg (55 %) delovnega časa. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica na škodo toženke odpovedala delovno razmerje za 52 % polnega delovnega časa, ob tem pa nelogično zadržala zaposlitev na C. šoli A. za 41,29 %. Tožnica se je namreč lahko svobodno odločila, pri katerem delodajalcu bo zaradi reintegracije k toženki odpovedala delovno razmerje, poleg tega pa bi z nadaljevanjem zaposlitve pri OŠ A. dejansko presegla 100 % polnega delovnega časa. Ni podlage za ugotovitev zlorabe pravic s strani tožnice na škodo toženke, kot to zmotno meni toženka.

K pritožbi tožnice:

11. Tožnica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 8. 2018 oziroma neutemeljeno vztraja pri reintegraciji. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem lahko sodišče, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče zaradi porušenega odnosa in izgube zaupanja, kar je oprlo na ugotovitve o številnih sodnih postopkih med strankama ter med tožnico in nekdanjim ravnateljem toženke, o čemer se je pisalo tudi v medijih. Tožničine navedbe o tem, da njena zaposlitev na OŠ A. kot pomočnica ravnatelja ni ustrezna, ker ne gre za delovno mesto učiteljice glasbe oziroma zborovodkinje, kot tudi okoliščina oddaljenosti od tožničinega kraja prebivanja, pri presoji vprašanja smiselnosti reintegracije nima večje teže kot ugotovitve sodišča o porušenem odnosu med strankama.

13. Nobene podlage ni za sprejem stališča, da bi moralo sodišče z analogno uporabo določbe 91. člena ZDR-1, ki se nanaša na ustreznost ponujene zaposlitve v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ugotoviti, da tožničina zaposlitev v OŠ A. ni bila ustrezna in da ne more biti razlog za sodno razvezo. Tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni "kriva" za nastanek subjektivnih okoliščin ter da je sodišče okoliščine, ki so posledica negativnih ravnanj toženke, štelo tožnici v škodo, ne utemeljujejo reintegracije tožnice na delo k toženki, saj ne pretehtajo nad ugotovitvijo o nezmožnosti nadaljnjega opravljanja dela v smislu določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1. 14. Sploh pa je zaposlitev tožnice s 1. 9. 2018 za nedoločen čas s polnim delovnim časom tisto odločilno dejstvo, ki nalaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo spremenjeni delovnopravni status tožnice s 1. 9. 2018, pri čemer je tožbeni zahtevek za reparacijo od 1. 9. 2018 do 31. 8. 2019 ter od 17. 10. 2019 do 20. 12. 2019, ko je bila tožnica za polni delovni čas zaposlena pri drugih delodajalcih, že predhodno pravnomočno zavrnjen. Glede na navedeno ter ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica tudi v času odločanja sodišča prve stopnje zaposlena za nedoločen čas s polnim delovnim časom pri drugem delodajalcu, bi katerikoli drug datum sodne razveze po 1. 9. 2018 pomenil priznanje delovne dobe pri dveh delodajalcih, ki bi presegala polni delovni čas. Le v krajšem obdobju, to je od 1. 9. 2019 do 17. 10. 2019 in od 14. 2. 2020 do 31. 8. 2020, je bila tožnica zaposlena s krajšim delovnim časom od polnega (60 % od polnega delovnega časa), kar pa glede na krajše trajanje ne more imeti za posledico spremenjeno odločitev o sodni razvezi. Odločitev o datumu sodne razveze torej ni nezakonita in arbitrarna, kot to zmotno navaja tožnica.

15. Pogodbo o zaposlitvi je dopustno razvezati s starejšim datumom kot je datum predloga za sodno razvezo. Sodišče lahko glede na okoliščine primera datum sodne razveze določi kadarkoli v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Ni odločilno, kdaj je bil predlog podan. Tudi ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče nedopustno poseglo v pravice za nazaj. Prav tako odločitev o sodni razvezi ni v nasprotju z odločitvijo VIII Ips 136/2018, v kateri o sodni razvezi ni bilo govora.

16. Tožnica neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije v višini dveh mesečnih plač (55 %) tožnice (2.468,48 EUR). Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženki (skoraj 2 leti), tožničino pedagoško izobrazbo, njeno starost 57 let, dejstvo, da je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo ter da si je hitro našla zaposlitev pri drugih delodajalcih. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno.

17. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Stranki s pritožbama nista uspeli, prav tako ni podlage za priznanje stroškov odgovora na pritožbo, s tem da toženka kot delodajalec v tovrstnih sporih že ne glede na izid spora krije sama svoje stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, in peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).