Jedro

Naš sistem prenosa lastninske pravice na temelju pravnega posla pripada kavzalnemu tradicijskemu sistemu. Po tem sistemu prenos lastninske pravice (in tudi drugih stvarnih pravic) ni veljaven, če je temeljil na neveljavnem zavezovalnem poslu. Neveljavnost zavezovalnega posla povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega. To pomeni, da je tudi prenos, ki je bil izveden, neučinkovit. Položaj kupca v stečajnem postopku, ki pravočasno plača kupnino, že opravičuje varstvo v izločitveni pravdi, saj je primerljiv z položajem kupca, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je nedopustna izvršba na nepremičnine parc. št. 303/16 k.o. X (sedaj ID znak 000) v delu, ki se nanaša na stanovanje št. 83/1, 83/3 in 83/4, parc. št. 303/19 k.o. X. (sedaj ID znak 000) v delu, ki se nanaša na stanovanje št. 75/1 in 75/4, ter parc. št. 303/17 k.o. X. (sedaj ID znak 000). Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov v višini 5.497,77 EUR.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V večjem delu pritožbe izpodbija zaključek sodišča, da je imela na voljo vse potrebne informacije o tem, da je stečajna upraviteljica odstopila od pogodbe in da so bile iste nepremičnine nato prodane tožniku, posledično pa tudi ugotovitev, da se ne more sklicevati na dobrovernost in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Povzema relevantne dele svoje izpovedbe ter izpovedbe zaslišanih prič H. P., H. P. in M. M. in po svoji oceni teh dokazov očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je bil tako pred prvo (15. 1. 2004) kot drugo (30. 3. 2004) vložitvijo izvršilnega predloga opravljen vpogled v zemljiško knjigo, pri čemer dolžnik nikoli ni bil v stečaju. Zemljiškoknjižni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 211/2002 pa je bil začet šele 27. 3. 2006 oziroma 12. 6. 2006. Tudi oba sklepa sta bila izdana, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana sporna izvršba. V nadaljevanju pritožbe opozarja na sodbo v zadevi VIII Pg 1104/2008 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1400/2010, v kateri je bilo pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, da je vpis lastninske pravice za sporne nepremičnine na dolžnika veljaven ter stališče, ki ga je Višje sodišče v tej zadevi zavzelo. Stečajni dolžnik v trenutku sklepanja pogodbe z dne 10. 10. 2003 sploh ni imel razpolagalnega upravičenja in zato lastninske pravice ni mogel veljavno prenesti na tožnika. Vztraja, da je bil odstop stečajne upraviteljice od pogodbe z toženkinim dolžnikom v nasprotju z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Neutemeljeno je sklicevanje na sodbo XI Pg 6/2006, saj gre za sodbo na podlagi odpovedi in sodišče o zadevi vsebinsko sploh ni odločalo. Stečajni dolžnik je zato razpolagal z nepremičninami, katerih lastnik sploh ni bil. Tožnik v času vložitve izvršilnega predloga ni bil lastnik nepremičnin tudi upoštevaje 49. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj se za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom zahteva vpis le-te v zemljiško knjigo. Na te nepremičnine je toženka posegla še preden je tožnik 31. 1. 2005 predlagal vknjižbo lastninske pravice. V tej zadevi gre po mnenju pritožnice še za eno v nizu napačnih odločitev v zvezi z projektom Z..

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek pritožnice, da je prvostopno sodišče v zvezi z ugotovitvami, ki so relevantne za oceno njene dobrovernosti, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da je toženka vedela za uvedbo stečajnega postopka, da je bila seznanjena s pogodbo z dne 10. 10. 2003 in s tem, da je stečajna upraviteljica od pogodbe s toženkinim dolžnikom oziroma njegovim pravnim prednikom odstopila, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju prič oziroma strank ali katere od listin, ampak gre za dokazno oceno sodišča, s katero se toženka očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Pritožnica v pritožbi zmotno izpostavlja pomen svoje dobrovernosti ter načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga opredeljuje 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) (1).

7. V primerih, ko upnik pridobi zastavno pravico na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi (2. odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), se ta namreč ne more sklicevati na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Kot izhaja iz odločb US RS v zadevi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 in Up-438/04 z dne 6. 7. 2006 in na teh odločbah temelječe prakse Vrhovnega sodišča RS (2), se na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil zastavno pravico na pravnoposlovni podlagi. Le v primerih, ko gre torej za kolizijo med nevknjiženo pravico tretjega in na pravnoposlovni način pridobljeno zastavno pravico upnika, se lahko upnik sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1).

8. Ker je pritožnica v konkretnem primeru zastavno pravico pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, se na dobro vero, tudi če je obstajala, in načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki pomeni podlago za zaključek o dobri veri pritožnice ugotovilo pravilno ali ne, posledično ni relevantno za odločitev. Pritožbeno sodišče se zato do tega dela pritožbe podrobneje ne opredeljuje.

9. Za odločitev v tej zadevi, ko je pritožnica pridobila zastavno pravico (šele) na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi dne 18. 5. 2004 (3) in se ne more sklicevati na dobro vero in načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je tako, upoštevajoč trditveno podlago strank, potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je tožeča stranka na nepremičninah, ki jih izloča iz izvršbe, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o izvršbi (oziroma trenutkom pridobitve zastavne pravice), to je pred 18. 5. 2004, pridobila pravico, ki preprečuje izvršbo. V kolikor jo je pridobila kasneje, pa upoštevajoč posebnosti, ki se nanašajo na stečaj, odgovoriti tudi na vprašanje, ali je kasnejša pridobitev lahko razlog za zavrnitev izločitvenega zahtevka.

10. Kot izhaja iz (neizpodbijanih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekanih trditev strank (4), je tožeča stranka kupila nepremičnine v okviru stečajnega postopka zoper A d.o.o. z odobritvijo stečajnega senata in sicer s pogodbo o prodaji dela stečajnega dolžnika (dela projekta „Z.“) z dne 10. 10. 2003. Pri tej pogodbi je kot pogodbena stranka sodeloval tudi pravni prednik toženkinega dolžnika, B d.o.o.. Tožeča stranka je kupnino plačala v roku in sicer 15. 10. 2003. Na podlagi pogodbe, saj je le-ta vsebovala vsa potrebna zemljiškoknjižna dovolila, je nato tožeča stranka 31. 1. 2005 predlagala vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo in vpis na tej podlagi dosegla pri parc. št. 303/17 k.o X. Dne 6. 3. 2006 pa je tudi stečajno sodišče izdalo sklep o izročitvi nepremičnin kupcu. Ta sklep je 23. 5. 2006 postal pravnomočen. 12. 6. 2006 je bil poslan zemljiški knjigi, ki je na njegovi podlagi tožečo stranko vknjižila kot lastnico še pri parc. št. 303/16 in 303/19 k.o. X., opravljen pa je bil tudi izbris zaznambe izvršbe in izbris zastavne pravice v korist toženke.

11. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik) lastninsko pravico, ker je nepremičnine kupila v stečajnem postopku, pridobila originarno. Dejstvo, da je bil sklep stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnin in vpisu lastninske pravice izdan šele 6. 3. 2006, pravnomočen pa je postal 23. 5. 2006, pa je glede na okoliščine konkretnega primera (kupnino je tožeča stranka plačala do 15. 10. 2003; s plačilom kupnine je nepremičnina, pridobljena v stečajnem postopku, prosta vseh bremen) štelo za neodločilno. Upoštevajoč sodbo v zadevi VIII Pg 1104/2008 je pogodbe med stečajnim dolžnikom (A d.o.o.) in tožničinim dolžnikom (B, d. o. o., sedaj C, d.o.o.) štelo za veljavne, upoštevajoč sodbo na podlagi odpovedi v zadevi XI Pg 6/2006 pa je bil odstop stečajne upraviteljice od teh pogodb utemeljen.

12. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bil odstop stečajne upraviteljice od pogodb, ki so bile podlaga za vpis lastninske pravice na toženkinega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika (C d.o.o, prej B d.o.o.), v nasprotju z določili ZPPSL in zato brez učinka. Stečajni dolžnik (A d.o.o.) zato, saj so pogodbe ostale v veljavi, ob sklenitvi pogodbe z dne 10. 10. 2003 ni bil njihov lastnik in lastninske pravice ni mogel prenesti na tožečo stranko. Tudi v primeru, če je bil odstop od pogodb veljaven, pa je stečajni dolžnik pridobil le kondikcijski zahtevek, saj je lastninska pravica z vknjižbo prešla na pravnega prednika toženkinega dolžnika. Stečajni dolžnik v trenutku sklepanja pogodbe z dne 10. 10. 2003 ni imel razpolagalne sposobnosti in lastninske pravice ni mogel veljavno prenesti na tožečo stranko.

13. Pritožbeno sodišče z zadnje navedenim stališčem pritožnika, ki je oprto na razloge v sodbi VSL I Cp 1400/2010 (5) ne soglaša. Naš sistem prenosa lastninske pravice na temelju pravnega posla pripada kavzalnemu tradicijskemu sistemu. Po tem sistemu prenos lastninske pravice (in tudi drugih stvarnih pravic) ni veljaven, če je temeljil na neveljavnem zavezovalnem poslu. Neveljavnost zavezovalnega posla povzroči tudi neveljavnost razpolagalnega. To pomeni, da je tudi prenos, ki je bil izveden, neučinkovit. Pravica, ki je predmet obeh poslov, ni prešla in ostane subjektu, ki je s pravico poskušal razpolagati. Šteje se, kot da s pravico sploh ni bilo razpolagano. V primeru, da je prišlo do prenosa lastninske pravice na podlagi pogodbe, ki je bila kasneje razvezana (kar učinkuje za nazaj), lastninska pravica prvotnega lastnika oživi. V teh primerih prvotni lastnik lastninske pravice ne kondicira, ampak jo vindicira z izbrisno tožbo zemljiškoknjižnega prava. Ima tudi zahtevek na izročitev v posest (6). Glede na obrazloženo, je lahko stečajni dolžnik, zaradi odstopa od pogodb, ki jih je 20. 3. 2002 sklenil z pravnim prednikom toženkinega dolžnika (B d.o.o.) in ne glede na to, da se je toženkin dolžnik na podlagi teh pogodb vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo, (ponovno) veljavno razpolagal z nepremičninami. Sama pogodba o prodaji dela stečajnega dolžnika, pa je vsebovala tudi vsa potrebna zemljiškoknjižna dovolila (tudi dovolilo pravnega prednika dolžnika tožene stranke), kar pomeni, da kljub dejstvu, da stečajni dolžnik ni bil (ponovno) vpisan v zemljiški knjigi, ovir za vpis lastninske pravice v korist kupca ni bilo (4. odstavek 89. v zvezi s 96. členom ZZK-1).

14. Je pa odgovor na to vprašanje in vprašanje, ali je stečajna upraviteljica sploh imela zakonsko podlago za odstop od pogodb, ki jih je stečajni dolžnik A d.o.o. sklenil z pravnim prednikom toženkinega dolžnika, za odločitev, glede na to, da je bil sklep o izročitvi nepremičnin kupcu že izdan in je pravnomočen, nerelevanten. Sporne nepremičnine so bile prodane tožeči stranki z odobritvijo stečajnega senata v stečajnem postopku. To narekuje upoštevanje posebnosti prodaje premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, je stečaj generalna izvršba. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da predstavlja prodaja na javni dražbi v stečajnem postopku, enako kot to velja za prodajo na dražbi v izvršilnem postopku, originaren način pridobitve lastninske pravice. V konkretnem primeru sicer ni bilo zatrjevano, da bi bila pogodba o prodaji dela stečajnega dolžnika z dne 10. 10. 2003 sklenjena na podlagi javne dražbe ali po predhodnem zbiranju ponudb, vendar pa to ni pomembno. Kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti varovani različno. Nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ne glede na način, ki je bil uporabljen za prodajo, zato izključuje tudi ugovore močnejše pravice (7). Povedano drugače: tudi v primeru, da je stečajna upraviteljica neupravičeno odstopila od pogodb z toženkinim dolžnikom ali pa drugačno materialnopravno stališče, kako je na pravice stečajnega dolžnika vplival veljaven odstop, to na pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah, ki jih izloča, ne more imeti vpliva.

15. Glede na to, da je tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico in ima vknjižba v zemljiško knjigo zato le deklaratoren pomen, je sklicevanje pritožnice na 49. člen SPZ nerelevantno.

16. Trenutek, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek na podlagi sklepa stečajnega senata St 211/2002 z dne 6.3.2006, v pogledu, kdaj je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ni odločilen. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, velja, da kupec, ki nepremičnino kupi v stečaju, lastninsko pravico pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (192. člen ZIZ) (8). V konkretnem primeru je bilo to 23. 6. 2006, kar je časovno za trenutkom, ko je toženka z zaznambo sklepa o izvršbi pridobila zastavno pravico. Vendar pa takšna ugotovitev v konkretnem primeru ne pomeni podlage za zavrnitev zahtevka.

17. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na 155. člen ZPPSL, ki določa, da s plačilom kupnine prenehajo vse zastavne pravice ali realna bremena, ki so obstajala na v stečaju prodani stvari ali pravici (9). Ne glede na razlago te določbe (10), je tudi zastavna pravica tožnice, ki jo je pridobila z zaznambo sklepa o izvršbi, najkasneje 23. 5. 2006 prenehala. Izbris vpisane zastavne pravice, ki je prenehala in izbris zaznambe izvršbe na podlagi 96. v zvezi z 89. členom ZZK-1, skupaj z vknjižbo lastninske pravice na kupca, po uradni dolžnosti dovoli zemljiškoknjižno sodišče. Neprerekana je v zvezi s tem ostala trditev tožnice, da je zemljiška knjiga to storila tudi v konkretnem primeru. Toženka kot upnica, zato v konkurenci z lastninsko pravico tožeče stranke, nima več (močnejše) pravice, da se poplača s prodajo spornih nepremičnin.

18. Je pa položaj kupca v stečajnem postopku, ki pravočasno plača kupnino, tudi sicer tak, da po mnenju pritožbenega sodišča že opravičuje varstvo v izločitveni pravdi, saj je primerljiv z položajem kupca, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom, vendar pa še ni vpisan v zemljiško knjigo (t.i.pričakovalne pravice). Takim pravicam je po praksi Ustavnega kot Vrhovnega sodišča (11) zagotovljeno pravno varstvo tudi v izločitveni pravdi.

19. Glede na to, da je bila v stečajnem postopku z tožečo stranko sklenjena pogodba o prodaji, ki se je nanašala tudi na sporne nepremičnine in je tožeča stranka kupnino tudi (pravočasno) plačala, je s tem (že) pridobila naslov za pridobitev lastninske pravice, saj so bili pogoji za izdajo sklepa o izročitvi nepremičnin izpolnjeni. V času do izdaje sklepa o izročitvi nepremičnine, je bila tožeča stranka zato v položaju, ko je bila njena pričakovana pravica že pravno varovana. Tudi pravna teorija stoji na stališču, da gre za pričakovanje (pričakovalno pravico) vedno takrat, kadar poteka pridobitev pravice v več časovno medsebojno ločenih stopnjah (12). Glede na primerljivost položaja kupca v stečaju in kupca v izvršbi, pritožbeno sodišče opozarja, da Ustavno sodišče, pa tudi sodna praksa rednih sodišč, kupcu v izvršbi in sicer v času po pravnomočnosti sklepa o domiku in pravočasnem plačilu kupnine, takšno varstvo že zagotavlja (13). Nobenega razloga ni, da ne bi enako veljalo tudi za kupca v stečajnem postopku. Ker je tožeča stranka svojo „pravico v pričakovanju“ časovno pridobila pred trenutkom, ko je toženka pridobila zastavno pravico, to je že 15. 10. 2003 (plačilo kupnine), je tudi iz tega razloga odločitev, s katero je sodišče zahtevku ugodilo, pravilna.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) 8.člen ZZK- 1 določa: „ Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice.

(2) Primerjaj npr. sodbo II Ips 972/2006, II Ips 475/2008, II Ips 132/2009 in II Ips 324/2011. (3) Gre za trditev tožene stranke, ki s strani tožeče stranke ni bila prerekana, in enako dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje. Ker v pritožbenem postopku ni izpodbijana, se pritožbeno sodišče v njeno pravilnost ne spušča

(4) Neprerekana dejstva se štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP) in jih tudi ni potrebno dokazovati. Ker sta imeli pravdni stranki možnost, da se o njih izjavita, jih lahko ugotovi in upošteva tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave.

(5) Gre za odločbo zoper katero je bila s sklepom II DoR 376/2010 dopuščena revizija. O njej Vrhovno sodišče še ni odločilo.

(6) Primerjaj Z. Strajnar v članku : „Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevku“, Pravosodni bilten 2012/1, stran16 in 17. (7) Primerjaj pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 12. 1994, objavljeno v Pravnih mnenjih 2/94, stran 10, dostopno tudi na portalu IUS-INFO kot dokument VS032604 in sodbo istega sodišča II Ips 516/2001. (8) Ker ZPPSL ni vseboval posebnih določb o izdaji sklepa o izročitvi, so se tudi v stečajnem postopku analogno uporabljale določbe ZIZ.

(9) Ločitvene pravice je namreč potrebno pravočasno prijaviti v stečajnem postopku. Posledica opustitve je izguba pravice (131 in 137. člen ZPPSL).

(10) Jezikovna razlaga napotuje k sklepu, da zastavne pravice prenehajo že s plačilom kupnine, teleološka in sistemska razlaga pa k sklepu, da zastavne pravice prenehajo, enako kot to velja v izvršbi (173. člen ZIZ) s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

(11) Primerja odločbo Ustavnega sodišča RS Up-77/04 in Up-591/10 ter že citirane sodbe VS RS II Ips 475/2008 in II Ips 132/2009. (12) Bogomir Sajovic, Osnove civilnega prava, splošni del, Ljubljana 1994, stran 74. (13) Primerjaj odločbo US RS Up – 35/98 in odločbo VS RS II Ips 632/2009.