Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnice v konkretnem primeru ni podana. Odvetnica je sicer storila strokovno napako, ker ni pravočasno predlagala nadaljevanja gospodarskega spora, vendar pa tožnici zaradi tega ni nastala škoda. Kot navadna upnica tožnica v stečajnem postopku iz stečajne mase v vsakem primeru ne bi prejela ničesar.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka znesek 3.669,15 EUR nadomesti z zneskom 1.919,67 EUR;

v ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 172.000,00 EUR in 14.386,95 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 3.778,82 EUR, intervenientu pa v višini 3.669,15 EUR.

2.V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da je odvetnica A. A. na naroku nepravilno navedla, da tožbo razširja na B. B. Izključno zaradi tega dejanja je prišlo do situacije, da sodišče razširitve tožbe ni dovolilo. Odvetnica na naroku 3. 6. 2008 ni bila dovolj eksplicitna, da bi sodišče lahko razbralo, da tožena stranka ni zgolj C. d. o. o.; na naroku 23. 9. 2008 pa je celo razširjala tožbo na B. B. Zaradi tega ravnanja je prišlo do situacije, da B. B. do leta 2014 ni imel priznanega statusa tožene stranke. Napaka odvetnice je bila sanirana šele z odločitvijo Vrhovnega sodišča. Če bi odvetnica toženo stranko pravilno označila, bi bilo o zahtevku pravnomočno odločeno pred začetkom stečajnega postopka zoper C. d. o. o., predvsem pa pred začetkom stečajnega postopka nad B. B. Sklicuje se na 20. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in izpostavlja, da je B. B.-ju status tožene stranke priznalo šele Vrhovno sodišče z odločbo III Ips 63/2012 z dne 23. 5. 2014. Pred to odločitvijo je bil status sporen. Dejstvo, da odvetnica tožbe ni umaknila, je irelevantno. S tem, ko je odvetnica navedla, da tožbo razširja na B. B., je storila strokovno napako. Za zavarovanje tožničinih interesov bi morala odvetnica - ker sodišče razširitve tožbe na B. B. ni dovolilo - vložiti samostojno tožbo, kar je bilo leta 2008, ko še ni bil v osebnem stečaju, mogoče. Če bi odvetnica samostojno tožbo vložila, bi sodišče o odškodninskem zahtevku odločalo; obstaja realna verjetnost, da bi bil sodni postopek zaključen pred začetkom stečajnega postopka zoper B. B. Sklicuje se na 672. čl. Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki za primer prenosa podjetnikovega premoženja na družbo predvideva podjetnikovo odgovornost za obveznosti, nastale pred vpisom podjetja v register. Postopek osebnega stečaja zoper B. B. je bil začet šele 12. 5. 2012. Do takrat (v štirih letih) bi tožnica lahko prišla do poplačila svoje terjatve. Tožnica je že na naroku 3. 6. 2008 odvetnico A. A. opozorila, da bo podjetje C. d. o. o. v zelo kratkem času prijavilo začetek stečajnega postopka in da je zaradi tega izvedeno preoblikovanje s. p. v družbo. Odvetnica A. A. ni predlagala nadaljevanja gospodarskega spora, ki je bil prekinjen zaradi uvedbe stečajnega postopka. Ne gre zgolj za formalno napako, ki jo je odvetnica priznala. Zaradi odvetničine opustitve je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 313.187,80 EUR, torej odločilo o zahtevku. Napačen je zaključek, da zaradi tega tožnici škoda ni nastala. Sosledje odvetničinih strokovnih napak je privedlo do tega, da sodišče tožbenega zahtevka zoper C. d. o. o. in zoper B. B. ni obravnavalo po vsebini. Če odvetnica napak ne bi storila, bi sodišče o zahtevku odločalo in bi tožnica prišla do poplačila pred začetkom stečajnih postopkov. Tožba zoper B. B. s. p. je bila namreč vložena 7. 12. 2006. Odvetnica terjatve v osebnem stečaju B. B. ni priglasila, ker le-ta ni imel statusa stranke v gospodarskem sporu. Temu bi se bilo mogoče izogniti, če bi odvetnica leta 2008 vložila samostojno tožbo zoper B. B. Sodišče prve stopnje napačno izpostavlja, da tožeča stranka ni trdila, da bi odvetnica že v obdobju prenosa vedela za odtujevanje premoženja. Posledično se sodišče ni opredelilo do navedb o odškodninski odgovornosti intervenienta in o višini škode, kar je bistvena kršitev postopka, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično pa materialno pravo nepravilno uporabljeno. Tožnica je namreč izpostavila: da je B. B. imel v lasti še druge družbe; da odvetnica ni želela preveriti informacij glede B. B.-jevega premoženja, za katerega je tožnica vedela, pa odvetnica njenih informacij ni hotela upoštevati; da B. B. z ženo normalno sodeluje in je bila njegova razveza izpeljana samo zaradi prenosa premoženja. Tožnica je odvetnici posredovala elektronska sporočila 29. 10. 2010, 8. 12. 2010; odvetnica ni želela sprejeti informacije, da B. B. posluje preko drugih družb; odvetnica se je zavedala svojih napak, jih skušala popraviti, se zanje opravičila, posredovala številko svoje zavarovalne police in obljubila, da bo sodelovala z novim odvetnikom zaradi poplačila škode; odvetnica je na vsak način skušala prekiniti sodelovanje s tožnico. Odvetnica, ki se obljub ni držala, je tožnico zavedla in izkoristila, zavlačevala, dala neresnične podatke o zavarovanju. Stroškovni del odločitve je napačen, ker so intervenientu priznani stroški odvetniške nagrade za narok. Odvetnica D. D., ki je intervenienta zastopala, je vlagala vloge, na nobenega od narokov pa ni pristopila. Na naroke je pristopala odvetnica A. A. v vlogi intervenientke.

3.Tožena stranka in intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Odvetnikova odškodninska odgovornost pomeni posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, in ki jo kot lex specialis dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), Statuta Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh. Njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

6.Prvi odstavek 768. člena OZ določa, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. ZOdv v 11. členu določa, da je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Kodeks v 44. členu določa, da je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih.

7.Pritožnica v pritožbeni fazi postopka ponavlja očitek, da zavarovanka tožene stranke (v nadaljevanju odvetnica) na naroku 3. 6. 2008 v zadevi II Pg 274/2006 ni dovolj eksplicitno navajala tožene stranke. Če bi to natančno storila, bi že prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče postopek vodilo zoper B. B., tako pa je šele Vrhovno sodišče - z odločbo III Ips 63/2012 - saniralo odvetničino napako. Res je odvetnica toženo stranko opredeljevala na dveh narokih (3. 6. 2008 in 23. 9. 2008). Tudi je res, da je na naroku 23. 9. 2008 navedla, da tožbo razširja na B. B., kar je nakazovalo na subjektivno spremembo tožbe. Ker pa sodišče materialno pravo in postopkovna pravila pozna, bi že prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, brez dodatnih opozoril, moralo upoštevati, da s prenosom premoženja na prevzemno družbo (C. d. o. o.) fizična oseba (B. B.) ni prenehala obstajati. Bistveno je, kar je sodišče prve stopnje jasno in pravilno izpostavilo: da odvetnica tožbe zoper B. B. ni umaknila. Umik tožbe mora biti izrecen in nedvoumno podan. Tudi sodišče prve stopnje odvetničinih navedb o spremembi na pasivni strani ni razumelo kot umik tožbe, saj bi sicer postopek zoper B. B. ustavilo. Odvetničina nepotrebna izjava na naroku 23. 9. 2008, da tožbo razširja na B. B., postopka niti zavlekla ni, saj je o predlagani razširitvi tožbe sodišče prve stopnje odločalo skupaj z odločitvijo o glavni stvari - s sodbo in sklepom II Pg 1674/2010 z dne 19. 11. 2010. Tudi v pritožbenem postopku na Višjem sodišču v Celju Cpg 331/2011 je bila - poleg odločitve o pasivni legitimaciji - presojana odločitev o glavni stvari. Tudi revizija na Vrhovno sodišče - obravnavala se je pod opr. št. III Ips 63/2012 - je bila vložena zoper meritorno zavrnitev zahtevka, ne zgolj zaradi odločitve o pasivni legitimaciji.

8.Vlaganje nove tožbe zoper B. B. - kar pritožba ocenjuje, da bi bilo potrebno po odločitvi II Pg 1674/2010 z dne 19. 11. 2010 - bi bila strokovna napaka. Ker je postopek zoper to fizično osebo že tekel (II Pg 274/2006, v nadaljevanju II Pg 1674/2010), bi bila nova tožba kot res transacta zavržena. Nepravilna je zato hipotetična trditev, da bi bil postopek z novo vloženo tožbo zaključen pred postopkom osebnega stečaja B. B., ki je bil začet 14. 5. 2012. Sicer pa so bili upniki B. B.-ja poplačani le 0,106 % in bi bila tožnica, če bi njena terjatev do B. B. obstajala, upravičena do poplačila, manjšega od odbitne franšize. Brezpredmetno je zato tudi pritožbeno sklicevanje na 672. čl. ZGD-1, ki določa, da je podjetnik, ki je svoje premoženje iz s. p. prenesel v gospodarsko družbo, za svoje obveznosti, ki so do upnikov nastale pred statusnim oblikovanjem, odgovoren ter jih je dolžan poravnati sam in ne družba.

9.Na pritožbeno trditev, da je tožnica odvetnico že na naroku 3. 6. 2008 opozorila, da bo podjetje C. d. o. o. v kratkem prijavilo začetek stečajnega postopka, velja odgovoriti, da odvetnica ni imela nobenega vpliva na začetek stečajnega postopka.

10.Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je odvetnica storila strokovno napako, ker po preizkusu terjatev stečajnega dolžnika C. d. o. o. (terjatev je bila prerekana) - ni predlagala nadaljevanja gospodarskega spora. Graja pa ugotovitev, da tožnici zaradi te strokovne napake ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje zavrnitev odškodninskega zahtevka utemeljuje z ugotovitvijo, da navadni upniki, kakršna je tožnica, v stečajnem postopku dolžnika C. d. o. o. niso bili poplačani; tudi če bi odvetnica pravočasno predlagala nadaljevanje postopka in tožnica v gospodarskem sporu uspela, iz stečajne mase ne bi prejela ničesar. Odločitev je pravilna (zavrnitev zahtevka je utemeljena), saj morata biti za obstoj odškodninske odgovornosti - poleg strokovne napake - kumulativno podani še dve predpostavki: da je škoda nastala in vzročna zveza med strokovno napako in nastalo škodo. Če katera od teh predpostavk ni podana, odškodninske odgovornosti ni. Pritožbeni razlogi, s katerimi pritožnik nasprotuje odsotnosti škode, so nelogični in niso razumljivi: pritožba se sklicuje na sosledje odvetničinih napak, ki naj bi pripeljalo do tega, da tožbeni zahtevki zoper C. d. o. o. in B. B. niso bili obravnavani po vsebini; da odvetnica terjatve v osebnem stečaju B. B. ni prijavila, ker ni vložila samostojne tožbe… Ti razlogi ne morejo omajati ugotovitve, da škoda ni nastala, ker tožnica v stečajnem postopku C. d. o. o. ne bi bila poplačana, tudi če bi bila njena terjatev ugotovljena.

11.Hipotetični pritožbeni trditvi, da bi bila samostojna tožba zoper B. B. že rešena in terjatev poplačana pred začetkom postopka osebnega stečaja zoper B. B., ni mogoče pritrditi. Postopek zoper B. B. je bil v teku (II Pg 274/2006, II Pg 1674/2010), pa pred uvedbo osebnega stečaja1 ni bil končan; novo vložena tožba zoper B. B. bi bila kot res transacta zavržena (tretji odstavek 189. čl. ZPP).

1

12.Pritožnica graja ugotovitev, da odvetnica za nepravilnosti v zvezi s prenosom in odtujevanjem premoženja (tožnici jih je leta 2014 predstavil stečajni upravitelj stečajnega dolžnika C. d. o. o.), ni vedela. Izpostavlja okoliščine, ki bi pri odvetnici lahko vzbudile sum v neplačevitost in nepoštenost dolžnikov (B. B. in njegove družbe C. d. o. o.) ter bi zato terjale posebno previdnost in hitrost pri uveljavljanju tožničine terjatve. Ne pojasni pa, kakšno odvetničino ravnanje bi bilo pričakovano; sklicevanje na "sosledje odvetničinih strokovnih napak" ne zadošča. Pritožbene trditve na zaključku pritožbe - da se sodišče ni opredelilo o tem, da je imel B. B. v lasti še druge družbe; da odvetnica ni želela preveriti tožničinih informacij o premoženju B. B. in njegove žene; da je bila B. B.-jeva razveza izpeljana samo zaradi prenosa premoženja; da odvetnica ni želela sprejeti informacije, da B. B. nemoteno posluje preko svojih drugih družb; da se je odvetnica zavedala svojih napak in jih skušala popraviti; da je odvetnica želela prekiniti sodelovanje s tožnico; da je odvetnica priznala postopkovne napake in obljubila, da bo sodelovala v postopku pri zavarovalnici za poplačilo škode; da je tožnico zavedla in izkoristila - so navržene. Iz njih ni mogoče razbrati, katere ugotovitve in pravna stališča sodišča prva stopnje pritožba napada oz. jim nasprotuje, zato teh pritožbenih razlogov ni mogoče konkretizirano obravnavati in nanje odgovoriti. Konkretnih navedb o tem, katera odvetničina strokovna napaka je vzrok, da do poplačila tožničine terjatve ni prišlo in kakšna škoda je tožnici nastala, ti pritožbeni razlogi ne vsebujejo.

13.Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo do vseh konkretiziranih očitkov v zvezi z odvetničinim zastopanjem tožnice in družbe E. d. o. o. V 28. točki obrazložitve in naslednjih je - še dodatno - kronološko povzelo potek gospodarskega spora II Pg 274/2006 oziroma II Pg 1674/2010 in pri tem izpostavilo odvetničino zastopanje. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih trditev in da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in se do vseh opredelilo, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je vestna, izredno natančna in skrbna ter analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Dokazna ocena je tudi vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva; pritožbeno sodišče z njenim rezultatom - ugotovljenim dejanskim stanjem - soglaša. Ugotovljen je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejeta pravilna odločitev. Zatrjevane procesne kršitve niso bile storjene. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči.

14.Ker pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, niso utemeljeni, je pritožba zoper odločitev o glavni stvari - na osnovi 353. čl. ZPP - zavrnjena.

15.Pritožba zoper stroškovni del odločitve pa je utemeljena. Na strani tožene stranke se kot intervenient postopka udeležuje družba Odvetniška pisarna F. o. o. Odvetnico D. D. je za zastopanje intervenienta pooblastila direktorica, odvetnica A. A. Iz podatkov AJPES je razvidno, da je A. A. poslovodja, torej zakonita zastopnica intervenienta.

16.Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da intervenient ni upravičen do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja - nagrade za narok. Odvetnica D. D., ki je intervenienta zastopala, namreč na nobenega od narokov ni pristopila. Na naroke je pristopala odvetnica A. A. kot zakonita zastopnica in ne kot pooblaščenka intervenienta. Pritožba zato utemeljeno ugovarja, da intervenient do stroškov zastopanja na narokih ni upravičen. Intervenient namreč pravdnih stroškov z zastopanjem na narokih ni imel (drugi odstavek 151. čl. ZPP). Intervenientu odmerjene stroške je zato potrebno zmanjšati za 1.749,48 (nagrada za narok 1.434- EUR in DDV 315,48 EUR). V tem obsegu je stroškovni del odločitve spremenjen (358. čl. ZPP).

17.Pritožnikov uspeh s pritožbo je minimalen, saj je uspel zgolj zoper odločitev o stranski terjatvi (stroških intervenienta). Pritožnik zato krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora tožene stranke in intervenienta na pritožbo k razjasnitvi zadeve nista prispevala, zato tudi tožena stranka, ki jih je priglasila, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1 Postopek osebnega stečaja zoper B. B. je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 0000/2011 z dne 14. 5. 2012.