Jedro

Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je z viličarjem uskladiščeval štiri papirne zvitke enega na drugega in sicer tako, da je najprej uskladiščil dva papirna zavitka, nato pa še dva zavitka. Ob uskladiščevanju zadnjih dveh zavitkov je zaradi nepazljivega ravnanja z viličarjem z zgornjim zavitkom poškodoval vodovodno cev, ki je počila in poplavila skladiščne prostore, s čimer delodajalcu povzročil veliko premoženjsko škodo, prav tako pa je ogrozil svoje zdravje in zdravje ostalih zaposlenih. Očitano ravnanje lahko predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alinee 1. odst. 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „Tožeči stranki delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2012 ni prenehalo temveč še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v 8 dneh. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 20. 3. 2012 naprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji za obdobje od 20. 3. 2012 dalje izplačati za vsak mesec bruto plačo v višini ... EUR ter odvesti pripadajoče prispevke in davke ter tožeči stranki izplačati na njen osebni račun neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe in poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila“ in odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z dokaznimi ocenami sodišča prve stopnje in vztraja pri tem, da ostaja nedokazan vzrok poškodbe, ki izvira iz popolnoma drugega vzroka, ne pa iz delovanja tožeče stranke. Dokazno breme je na toženi stranki, ki bi morala dokazati vzročno zvezo med nastalim izlivom vode in tem, kar trdi, torej da je cev popustila zaradi udarca z viličarjem. Meni, da izpoved priče A.A. nima nobene dokazne vrednosti, ker priča ni vedela ali je bila cev, ki jo je videla na tleh tista iz katere naj bi puščala voda. Prav tako ni vedela kam naj bi ta cev spadala in iz katere cevi je bila demontirana. Priča je izpovedala, da je prepričana, da je voda iztekala iz cevi, ki jo je pokazala na fotografiji, čeprav je hkrati trdila, da pri sanaciji, ko se je odprla izolacija ni bila zraven. Tožnik poudarja, da bi v primeru, da bi puščala gornja cev voda pač iztekala v smeri navzdol, navzven pa bi bilo vidno kot, da voda teče iz spodnje cevi. To je namreč videl C.C., ki je to prenesel D.D.. To je tudi zmotilo ostalo osebje tožene stranke, ki ni vedelo, kje sploh voda teče. Zato so tudi imeli problem, ker niso znali locirati poškodbe in je vodo zaprla šele priča B.B., ta priča pa, ko je vpogledala v fotografijo, ni vedela povedati, katere cevi so čemu namenjene, čeprav je strokovnjak in je znal zapreti pravo cev. Tudi priča E.E. ni vedela od kod voda teče. Ob zaslišanju je izpovedala, da je bila poškodovana srednja cev. Izpovedala je, da je na kraj dogodka prišla zjutraj in je bila ta cev v sanaciji. To pa je bila zgornja cev, kot izhaja iz zapisa zapisnika z dne 6. 7. 2012. Dokazna ocena sodišča je, ko verjame priči E.E., napačna, čeprav je ta videla, katera cev je poškodovana. Torej priča A.A. ni videla sanacije, pa je trdila, da naj bi šlo za spodnjo cev, priča E.E. pa je videla, da so pospravljali zgornjo in ne spodnjo cev. Sodišče bi moralo, če je že uporabilo kriterij pri pričah, da verjame tistim, ki so dogodek neposredno zaznavale verjeti predvsem priči E.E. ne pa ostalim, ki cevi niso videle v času sanacije in so zgolj sklepali, da je bila to spodnja. Vse navedeno izhaja iz zaslišanja prič, sodba pa je drugače povzela vsebino pričanj, kot to izhaja iz zapisnikov, kar je bistvena kršitev določb postopka in hkrati nepravilna ugotovitev dejanskega stanja. Navedeno pa bistveno spreminja situacijo, saj če je prišlo do izliva vode pri višji cevi potem je mehansko nemogoče, da bi takšno cev dosegel viličar, kar je pravilno ocenil D.D. na podlagi dejanskih ugotovitev C.C. Tožeča stranka je sicer predlagala izvedenca ustrezne stroke, vendar dokazno breme ni na njej. Gre namreč za dokaz, ki ga mora preskrbeti tožena stranka, ki je ves čas trdila, da je do izliva vode prišlo zaradi poškodovanja cevi. Ta poškodba pa ni bila niti fotografirana niti strokovno ugotovljena. Tožena stranka ni predlagala za zaslišanje nobenega od tistih, ki je dejansko popravljal cev, saj bi le-ta vedel, katera cev je puščala. Predlagala je le pričo A.A., ki pa pri sanaciji sploh ni bila zraven. Zaradi navedenega meni, da tožena stranka niti nima nikakršnih dokazov o poškodovanju cevi. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi kar neposredno uporabi izraz poškodovanje cevi, s tem pa kar predpostavlja, da je do poškodovanja prišlo. Tožeča stranka poudarja, da priča A.A. ni videla nikakršne poškodovane cevi. Cev, ki jo je videla pri demontaži je bila ravna in nepoškodovana, na njej je bila mufna, tudi ta mufna ni bila poškodovana. Priča je sicer sklepala, da bi voda lahko iztekala pri tej mufni, vendar poškodbe ni bilo nikjer v smislu zvitosti ali mehanskega udarca, prav tako ne ukrivljenosti ali drugih oblik poškodbe. Negativnih dejstev, torej da ni poškodovala cevi s svojim viličarjem, tožeča stranka ne more dokazovati, saj se negativnih dejstev ne da dokazati. Sodišče bi zato moralo šteti, da je trditvena podlaga tožene stranke ostala nedokazana. Sodišče je zgolj z metodo sklepanja prišlo do zaključka, da bi lahko obstajala verjetnost, da je tožnik kriv za izliv vode in sicer zgolj zato, ker je bil edini v skladišču, ta okoliščina pa je dovolj za to, da bi se njemu pripisalo razloge oziroma, da iz njegove sfere izvira vzrok za poškodovanje cevi. Sodišče pa s takim sklepanjem ni izključilo vseh drugih možnih okoliščin in tudi ne naključnega časovnega sovpadanja, saj je do izliva vode naključno prišlo ravno takrat, ko je bil tožnik v izmeni. Da tožnik ni mogel poškodovati cevi izhaja iz tega, da je vozil le dve bali, ki sta vsaka visoki 103 cm, torej skupaj 206 cm, pri vožnji pa tožnik objame spodnjo balo in jo nekoliko dvigne, to je približno pol metra od tal ter te bale nato prevaža po skladišču. Skupna višina dveh bal z odmaknjenostjo pol metra od tal je torej lahko največ 2,5 m od tal, priče pa so izpovedale, da se cevi nahajajo na višini 4 m do 4,5 m. Iz tega sledi, da je nemogoče, da bi tožnik trčil ali zadel ob cevno konstrukcijo. Tudi iz fotografije je razvidno, da se bale niso zlagale v višino tako, da bi bile 4 bale ena na drugi, temveč je iz fotografij razvidno, da so tudi vse ostale bale zložene v višino po 2 in največ po 3 bale ena na drugo. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da je tožnik želel po dveh balah nanjo postaviti še dve. Taka ugotovitev je demantirana z že predloženimi fotografijami v spisu. V postopku je bilo ugotovljeno in razvidno tudi iz slik, da so izolacije na ceveh poškodovane. To se vidi iz številnih udrtin na izolaciji iz aluminija, ki obdaja cevno instalacijo. To pomeni, da večkrat prihaja do udarjanja v cevi in da delodajalec teh cevi ni zaščitil pred tem, da bi onemogočil mehanske poškodbe. V preteklosti je prišlo že večkrat do izlivov vode, kar sta potrdili priči E.E. in B.B. Sodišče je zavrnilo dokaz s predložitvijo originalnih ali barvnih fotografij in se ni natančno seznanilo z dejanskim stanjem. Nekatere od teh fotografij sedaj prilaga tožnik in iz teh fotografij se vidijo izlivi raznih tekočin na več mestih, kar pomeni, da instalacija stalno nekje pušča. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno in nepravilno ugotovljeno, v posledici česar je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče ne more eksaktne materije, kot je mehanika in vodovod zamenjati s sklepanjem, zato je dejansko stanje nemogoče v takih primerih nadomestiti z ugotavljanjem preko prič ter nato s sklepanjem na to, da je tožnik poškodoval cev brez enega materialnega dokaza za to in zgolj na podlagi časovne koincidence, torej ker je bil tožnik ravno takrat v izmeni v skladišču. Tudi, če bi predpostavljali, da je tožnik poškodoval cevi, pa zato ne more biti odgovoren, saj je v celoti podana odgovornost delodajalca, ker cevi mehansko ni zaščitil pred možnostjo poškodbe in so imeli manipulativni delavci v skladišču celo nalogo, da bale zlagajo v neposredno bližino cevi. Poleg tega delodajalec ni takoj zaustavil izlivanja vode, čeprav je tožnik skrbno, takoj to javil ostalemu osebju, ki pa ni znalo ustaviti izliva. Enostavno bi lahko zaprli vse ventile pa ne bi bilo škode. Poleg tega tožnik meni, da če bi bila cev res poškodovana bi bilo mesto poškodbe jasno vidno in bi osebje delodajalca zlahka lociralo od kod curi voda. Ker pa cev ni bila poškodovana, osebje ni moglo locirati izliva vode, ker je do njega prišlo nekje znotraj aluminijske izolacije. Tudi na podlagi te logike je sklepati, da vzrok izliva vode ni poškodovanje cevi. Sodišče torej ni podalo nikakršne dokazne ocene glede dokazov, ki bi kazali na odgovornost oziroma soodgovornost tožene stranke in je zgolj enostavno sledilo delodajalcu ter njegovim navedbam, brez da bi zanje obstajala podlaga v dokazih.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici česar ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava in tudi, da je utemeljena pritožba v delu, ki opozarja, da je sodba v delu povzela drugačno vsebino pričanj, kot to izhaja iz zapisnikov.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je na podlagi določbe 2. alinee 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) podala tožena stranka tožeči stranki, ker je dne 5. 3. 2012 pri opravljanju dela z viličarjem ravnal malomarno, s čemer je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Z viličarjem je uskladiščeval štiri papirne zvitke enega na drugega na lokacijo ... (skupaj po dva in dva papirna zavitka) in sicer tako, da je najprej uskladiščil dva papirna zavitka nato pa še dva zavitka. Ob uskladiščevanju zadnjih dveh zavitkov je zaradi nepazljivega ravnanja z viličarjem z zgornjim zavitkom poškodoval vodovodno cev, ki je počila in poplavila skladiščne prostore. S takšnim ravnanjem je delavec do delodajalca povzročil veliko premoženjsko škodo, prav tako pa je ogrozil svoje zdravje in zdravje ostalih zaposlenih.

Sodišče je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožnik dejansko povzročil s svojim malomarnim ravnanjem poškodbo vodovodne cevi, ki je počila in poplavila skladiščne prostore.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela v postopku pred sodiščem dokazati, da je tožnik pri opravljanju dela z viličarjem ravnal malomarno in z zgornjim zvitkom poškodoval vodovodno cev, ki je počila in poplavila skladiščne prostore, je po zaključku pritožbenega sodišča najmanj preuranjen. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč ni niti z gotovostjo ugotovljeno, katera cev je bila poškodovana in ali je bilo možno to cev poškodovati z nepravilnim manipuliranjem z balami papirja z viličarjem, ki ga je upravljal tožnik. Za ugotovitev odgovornosti tožnika za izliv vode v skladišču namreč ne zadostuje dejstvo, da se je v obdobju, ko je prišlo do izliva vode v skladišču nahajal le tožnik. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v času izliva vode bil navzoč le tožnik in da je v bližini izliva vode opravljal manipulacijo s papirnimi balami. Vendar samo to dejstvo, po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je za izliv vode odgovoren tožnik.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti ugotovljeno iz katere cevi točno je tekla topla sanitarna voda. Sodišče je iz fotografije ugotovilo, da pod stropom po katerem je prišlo do izliva vode potekajo štiri vrste cevi. Na podlagi izpovedi prič je zaključilo, da se cevi nahajajo na višini med 4 in 5 metri. Glede na izpovedi prič A.A., E.E. in B.B. je zaključilo, da je do izteka vode prišlo iz spodnje cevi. Pri povzemanju izpovedi priče E.E. je sodišče prve stopnje njeno izpoved napačno povzelo, saj iz zapisnika o njenem zaslišanju z obravnave dne 6. 7. 2012 izhaja, da je najprej izjavila, da je bila poškodovana spodnja cev, ki je svetlejše barve, potem pa je po ponovnem vpogledu fotografije popravila izpoved, da je bila poškodovana srednja cev oziroma tista nad prej omenjeno. Iz izpovedi priče A.A. iz obravnave z dne 11. 10. 2012 izhaja, da je bila poškodovana spodnja cev, ki je na fotografiji najsvetlejše barve. Iz izpovedi priče B.B. na istem naroku za glavno obravnavo pa izhaja le, da zagotovo ve, da je prišlo do izliva tople sanitarne vode. Točno iz katere cevi pa ni vedel povedati. Tako zaključek sodišča prve stopnje, da so vsi izpovedali, da je prišlo do izliva vode iz spodnje cevi, ne temelji na izpovedi zgoraj zaslišanih prič.

Protispisna pa je pritožbena navedba tožnika, da iz izpovedi priče A.A. naj ne bi izhajalo, da je bila cev poškodovana. Iz njegove izpovedi izhaja, da je cev videl na tleh, da je bila nekje na sredini mufna, ki je spajala cevi skupaj in da je bila na eni strani mufne na koncu navoja cev zlomljena. Torej iz izpovedi navedene priče izhaja, da je bila cev zlomljena. Kdaj in zakaj se je ta cev zlomila pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja.

Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da do izliva vode iz cevi ni prišlo zaradi dotrajanosti oziroma slabega vara, ker cev na mestu poškodbe ni bila popravljena niti varjena, je vsaj preuranjen, če ne zmoten. Do dotrajanosti materiala lahko pride tudi v primeru, če ta predhodno ni bil popravljen ali varjen. Vsekakor pa gre za vprašanje, ki ga bo moralo sodišče razčistiti z ustreznim strokovnjakom, lahko z izvedeno pričo oziroma izvedencem ustrezne stroke.

Glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje še ni razjasnjeno, iz katere cevi je tekla voda, zakaj je prišlo do izteka vode, ali zaradi fizičnega poškodovanja cevi, ali zaradi dotrajanosti materiala, kot trdi tožnik. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do izteka vode zaradi fizičnega poškodovanja cevi, pa bo moralo ugotoviti, ali je to fizično poškodbo lahko povzročil tožnik z napačnim manipuliranjem z balami papirja. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da je do poškodbe prišlo zaradi napačne manipulacije tožnika z balami papirja, bo moralo upoštevati tudi podredni ugovor tožnika, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno zavarovanje cevi in ali so bili delavci opozorjeni na pravilno manipulacijo v skladišču, ter to upoštevati pri presoji utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti že izvedene dokaze in izvesti druge potrebne dokaze, ki so bili že predlagani, pri čemer mora upoštevati, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na strani delodajalca, to je tožene stranke, kot to izhaja iz določbe 2. odst. 82. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v skladu z gornjimi napotki in ob upoštevanju pritožbe tožnika dopolnilo dokazni postopek in o zadevi ponovno odločalo, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.