Jedro

V postopku zavarovanja se od predlagatelja začasne odredbe pričakuje, da bo navedel vsaj tista dejstva, na podlagi katerih bo sodišče lahko sklepalo na obstoj okoliščin, zaradi katerih je morda treba zavarovati otrokove koristi z začasno odredbo, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Le v takem primeru je mogoče pričakovati, da bo sodišče pozvalo predlagatelja, da dopolni trditveno podlago. Zmotna je teza tožnice, da iz razloga, ker je opredeljeno navedla razloge, zaradi katerih je treba otroka dodeliti njej v varstvo in vzgojo ter tožencu določiti stike z otrokom pod nadzorom, zadostila trditveni podlagi, ki je potrebna za presojo utemeljenosti njenega predloga za začasno določitev toženčeve preživninske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mladoletnega A. A. začasno do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve zaupa v varstvo in vzgojo tožnici (I/1), da do pravnomočne odločitve v tej pravdni zadevi potekajo stiki med otrokom in tožencem v prostorih in pod nadzorom CSD X, vsak teden v trajanju ene ure, konkretni dan izvedbe stika pa se določi po dogovoru med pravdnima strankama in CSD X (I/2), da začasna odredba stopi v veljavo takoj (I/3) in da pravna sredstva ne zadržijo izvršitve začasne odredbe (I/4). Odločitev o stroških postopka z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (IV). Sodišče prve stopnje je v preostalem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencu izreče denarna kazen za primer, če bi kršil stike ali svoje obveznosti ne bi izpolnjeval (II), da mora toženec od vložitve tožbe plačevati začasno preživnino in glede predlaganega izvršilnega sredstva z izrekom denarne kazni za primer kršitve začasne odredbe (III).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper III. točko izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog, da mora toženec plačevati začasno preživnino. Navaja, da bi sodišče moralo celovito presojati predlog. Tožnica v predlogu ni posebej izpostavila ogroženosti otroka, ki se nanaša na plačilo njegovega preživljanja. V predlogu pa je večkrat navedla, da je otrok ogrožen in da mu bo nastala nepopravljiva škoda v duševnem razvoju, če sodišče ne bo sledilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Predlog je vložila prava neuka stranka, zato bi sodišče moralo v okviru procesnopravnega vodstva pozvati tožnico, da odpravi te pomanjkljivosti, s tem, da dopolni predlog za začasno odredbo. Sodišče je namreč na podlagi 408. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžno po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (glej prvi odstavek 411. člena ZPP). Po ustaljeni sodni praksi lahko sodišče izda začasno odredbo, če je izkazano, da je le z začasno odredbo mogoče preprečiti nastanek težko nadomestljive škode pri otroku.

5. Tožnica v predlogu za začasno odredbo, v katerem je med drugim predlagala, da se že pred končno odločbo tožencu naloži plačilo preživninske obveznosti, ni navedla dejstev, zaradi katerih bi bila potrebna taka odločitev že med postopkom. Tožnica v zvezi s tem predlogom ni navedla nobenega relevantnega dejstva, iz katerega bi izhajalo, da je v tem delu izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode pri otroku. Pritožba se zmotno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo, posebej iz razloga, ker je predlog vložila laična stranka, v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožnico, da v tem delu trditveno podlago dopolni. Dolžnost sodišča, da opravi materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena ZPP, je zaradi koristi otroka še posebej poudarjena v postopkih, ki se nanašajo na spore iz razmerij med starši in otroki. Pa vendar ta dolžnost sodišča ni enaka, ko gre za postopek začasnega zavarovanja, v primerjavi z rednim postopkom. V postopku zavarovanja se od predlagatelja začasne odredbe pričakuje, da bo navedel vsaj tista dejstva, na podlagi katerih bo sodišče lahko sklepalo na obstoj okoliščin, zaradi katerih je morda treba zavarovati otrokove koristi z začasno odredbo, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Le v takem primeru je mogoče pričakovati, da bo sodišče pozvalo predlagatelja, da dopolni trditveno podlago. Posebej glede na okoliščine konkretnega primera se izkaže, da tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje opustitev materialnoprocesnega vodstva, ko pa ne pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbenem postopku, ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo izkazano, da je v tem delu začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

6. Teza tožnice je, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu predlogu tudi v zavrnilnem (preživninskem) delu, ker bi moralo upoštevati trditve, ki jih je dala v zvezi s predlogoma, da se ji otrok dodeli v varstvo in vzgojo ter da se stiki toženca z otrokom izvajajo pod nadzorom, v katerih pa je opredeljeno zatrjevala okoliščine, zaradi katerih otroku grozi težko nadomestljiva škoda. Ko se odloča med postopkom o predlogu o začasni dodelitvi otroka enemu izmed staršev, ali o začasnih (omejenih) stikih roditelja z otrokom, ali o začasni preživninski obveznosti enega roditelja do otroka, so dejstva, ki so relevantna v zvezi z utemeljenostjo vsakega od teh predlogov, različna. Zmotna je zato teza tožnice, da je iz razloga, ker je opredeljeno navedla razloge, zaradi katerih je treba otroka dodeliti njej v varstvo in vzgojo ter tožencu določiti stike z otrokom pod nadzorom, zadostila trditveni podlagi, ki je potrebna za presojo utemeljenosti njenega predloga za začasno določitev toženčeve preživninske obveznosti.

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu1 potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 Zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe, je toženec vložil ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo.