Jedro

Po sistemu "totalne škode" se škoda prizna v višini, ki oškodovancu omogoča nakup enakovrednega vozila, pri čemer se od nje odšteje vrednost razbitine oziroma rešenih delov vozila, če jih oškodovanec obdrži. Od odškodnine se ne obračunava in ne plačuje davek na dodano vrednost (DDV).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka (za znesek 4.455,84 EUR s pripadki) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 22.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu, glede plačila 22.484,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2010 dalje do plačila in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 22.400,00 EUR od 20. 5. 2010 do 20. 8. 2010, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.411,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi tudi v višini 4.455,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot oškodovanec zahtevala povrnitev škode od zavarovalnice na podlagi določbe 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Zahtevala je denarno odškodnino za škodo v obliki stroškov, ki bi jih imela s popravilom poškodovanih delov njenega tovornega vozila. V dokaz višine te škode je predložila predračune za posamezna popravila.

6. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev višine škode postavilo izvedenca. Le-ta je v izvedenskem mnenju ocenil, da je znašala vrednost poškodovanega vozila pred nezgodo 32.000,00 EUR (brez DDV). Nadalje je ugotovil, da bi stroški popravila po predloženih predračunih tožeče stranke znašali več kot 39.000,00 EUR. Ker bi stroški popravila presegli vrednost vozila pred nezgodo, višine škode ni ugotavljal na podlagi stroškov s popravilom poškodovanih delov, temveč po sistemu "totalne škode". V slednjem primeru se škoda prizna v višini, ki oškodovancu omogoča nakup enakovrednega vozila, pri čemer se od nje odšteje vrednost razbitine oziroma rešenih delov vozila, če jih oškodovanec obdrži. Izvedenec je ocenil, da predstavljajo rešeni deli vozila 30 % (9.600,00 EUR) vrednosti vozila pred nezgodo (32.000,00 EUR), zato je zaključil, da je na poškodovanem vozilu nastala škoda v višini 22.400,00 EUR (brez DDV).

7. Izvedensko mnenje je bilo vročeno tožeči stranki, ki ga je ocenila za pravilno in strokovno. Zoper njega, razen navedbe, da izvedenec pri oceni vrednosti vozila ni upošteval tehnične posebnosti vozila, drugih pripomb ni imela. Izračunu odškodnine po metodi „totalne škode“ ni nasprotovala. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni trdila, da je potrebno iz kateregakoli razloga odškodnino za totalno škodo povečati za DDV. Sodišče je sledilo metodi in izračunu izvedenca. Tožeči stranki ni priznalo odškodnine za popravilo ali nakup drugega vozila, pač pa odškodnino v višini vrednosti vozila pred nezgodo, zmanjšano za vrednost rešenih delov vozila.

8. Od odškodnine se ne obračunava in ne plačuje davek na dodatno vrednost (DDV). Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker ji ni bila priznana pravica do povrnitve oziroma do plačila DDV.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki izreka za znesek 4.455,84 EUR s pripadki) potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).