Jedro

Enostranska izjava zasebnega vlagatelja, da bo v primeru, če bo prijavljena operacija izbrana za sofinanciranje, zagotovil sredstva, ne zadostuje kot dokaz o zagotovitvi vira financiranja, saj ni obvezujoča, iz nje pa tudi ne izhaja, na kakšni pravni podlagi bodo sredstva zagotovljena. Kot tak dokaz se ne more šteti niti izjava župana tožeče stranke, da bo tožeča stranka zagotovila manjkajoča sredstva v primeru izpada financiranja s strani zasebne družbe, saj o zadevah, ki se tičejo pravic in dolžnosti občine, odloča občinski svet in ne župan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje operacije A. V obrazložitvi navaja, da je po tem, ko je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici s svojo sodbo opr. št. U 585/2008-15 z dne 10. 3. 2010 odpravilo njen sklep opr. št. 54451-2/2008-76 z dne 16. 7. 2008 strokovna komisija, imenovana s sklepom ministra za šolstvo in šport št. 54451-2/2008 z dne 27. 3. 2008 ponovno pregledala vlogo tožeče stranke in ugotovila, da predlog ne izpolnjuje razpisnih pogojev v razpisni točki 3.2.2. in 10.3.5. Javnega razpisa za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo-I, ki se sofinancira iz evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov, prednostne usmeritve Športno-rekreacijska infrastruktura (Uradni list RS, št. 33/08-v nadaljnjem besedilu Javni razpis). Prijavitelj namreč ni predložil ustreznih dokazil o zagotovljenih zasebnih virih financiranja, saj je kot dokazilo o zagotovljenih zasebnih virih financiranja predložil zgolj izjavo družbe B. d.o.o., s katero ta družba izjavlja, da bo v primeru, če bo prijavljena operacija izbrana za sofinanciranje, zagotovila sredstva v višini 669.172,00 EUR. Zgolj izjava o sofinanciranju pa ne predstavlja ustreznega pravnega temelja za poravnavo obveznosti, saj bi medsebojne pravice in obveznosti pri nepremičninskih pravnih poslih morale biti urejene z ustrezno pogodbo. Nadalje navaja, da je bil prijavitelj o potrebnosti ustrezne pogodbe seznanjen z njenim odgovorom z dne 22. 4. 2008, v katerem mu je bilo pojasnjeno, da mora v primeru javno-zasebnega partnerstva ravnati v skladu z določbami Zakona o javnem zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06). Ta med drugim določa tudi, da mora javni partner pri sklepanju javno-zasebnega partnerstva zagotoviti objektivno iskanje kandidatov, ter da pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerja javno-zasebnega partnerstva, nastanejo s trenutkom sklenitve pogodbe o javno zasebnem partnerstvu. Iz vloge tožeče stranke pa ni razvidno, da je prijavitelj opravil kakršen koli postopek glede javno-zasebnega partnerstva, oziroma ustrezen postopek glede oddaje javnega naročila na podlagi katerega bi si zagotovil zasebne vire financiranja. Enako pa velja za izjavo Župana tožeče stranke, do bo v primeru, da zasebni partner ne bi zagotovil sredstev, te zagotovila sama.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep tožene stranke iz razlogov kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je napačna ugotovitev tožene stranka, da ob oddaji vloge ni izkazala in predložila ustreznih dokazil o zagotovljenih zasebnih virih projekta. Tožena stranka v Javnem razpisu ni določila oblike in vsebine dokazil o ostalih virih financiranja. Razpisni pogoji javnega financiranja pa so tudi v nasprotju s samim seboj, saj je v razpisu pod točko 3.2.2. zahtevano, da mora iz finančne konstrukcije izhajati podatek, da prijavitelj razpolaga z ostalimi sredstvi projekta, med tem ko je v razpisni dokumentaciji na strani 31 navedeno, da bo moral prijavitelj pred podpisom pogodbe predložiti izvajalcu razpisa vse kreditne pogodbe oziroma vsa dokazila glede drugih virov financiranja. Zaradi nedorečenosti razpisnih pogojev bi moral izvajalec razpisa razlagati in uporabljati razpisne pogoje v korist prijaviteljev. Stališča tožene stranke glede uporabe Zakona o javnem zasebnem partnerstvu pa je neupoštevno, saj omenjeni predpis ne predpostavlja pravne podlage za izrek izpodbijanega sklepa. Tožena stranka pa je tudi uporabila napačno materialno pravo, saj je v uvodu izpodbijanega sklepa kot pravno podlago navedla predpise, ki v času oddaje vloge tožeče stranke še niso bili v veljavi. Tožena stranka pa je tudi kršila pravila postopka, saj svoje odločitve ni obrazložila v skladu z 214. členom ZUP in se je zato ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki naloži, da je dolžna upoštevati vlogo tožeče stranke na Javni razpis in odločiti o pridobitvi ustreznih sredstev iz javnega razpisa. Podrejeno pa, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodaja, da je strokovna komisija ob ponovnem pregledu vloge tožeče stranke ponovno ugotovila, da le ta ne izpolnjuje razpisnih pogojev določenih v točkah 3.2.2. in 10.3.5. razpisa. Vztraja pri tem, da enostranska izjava, da bo v primeru izbire in odstopa zasebnega partnerja zagotovila manjkajoča sredstva sama, ni pravno obvezujoča. Pri tem opozarja na določbo 11. odstavka 2. člena Zakona o javnih financah, ki določa, da lahko neposredni uporabniki prevzamejo obveznosti in izplačujejo sredstva proračuna v breme proračuna tekočega leta samo za namene ter do višine, ki sta določena s proračunom in če so zato izpolnjeni vsi z Ustavo, zakoni in drugimi predpisi določeni pogoji. Iz predložene finančne konstrukcije tako ni razvidno, da so bila zagotovljena vsa ostala sredstva, oziroma tožeča stranka ni predložila nobenega pravno zavezujočega dokazila o tem. Dodatno pa še navaja, da v konkretnem primeru zasebni partner očitno ni bil izbran na transparentni način in tega tožeča stranka niti ne zatrjuje in ne dokazuje, sredstva zasebnega soinvestitorja pa so, kot izhaja iz njegove izjave, pogojevana z javnimi sredstvi. Iz predložene dokumentacije pa niso razvidni pogoji vlaganja javnega oziroma zasebnega investitorja, niti kakšna so medsebojna razmerja pri upravljanju projekta tožeče stranke, prevzemanju rizika in delitvi dobička in je po prepričanju tožeče stranke moč zaključiti tudi to, da omenjeni projekt vsebuje elemente državne pomoči, to pa je dodaten razlog, ki potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke, da predložena dokumentacija tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev javnega razpisa v točkah 3.2.2. in 10.3.5. razpisa.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila vlogo tožeče stranke, ki jo je podala na Javni razpis dne 30. 5. 2008 za sofinanciranje operacije „A.“ po tem, ko je strokovna komisija ugotovila, da predlog ne izpolnjuje razpisnih pogojev Javnega razpisa v razpisni točki 3.2.2. in 10.3.5. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka kot dokazilo o zagotovljenih zasebnih virih financiranja predložila izjavo družbe B. d.o.o., s katero ta družba izjavlja, da bo v primeru, če bo operacija „A.“ izbrana za sofinanciranje zagotovila sredstva v višini 669.172,00 EUR in izjavo Župana tožeče stranke, da bo v primeru, če ne bo prišlo do realizacije sofinanciranja s strani zasebnega partnerja prijavitelj sam zagotovil ta sredstva v okviru lastnih sredstev ter tako prevzel finančni delež navedene družbe glede financiranja investicije.

Javni razpis med pogoji za kandidiranje (3.odstavek) v točki 3.2.2. določa, da mora biti iz finančne konstrukcije razvidno, da ima prijavitelj zagotovljena vsa ostala sredstva, tudi za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek. Iz točke 10.3.5., ki določa vsebino popolne vloge pa izhaja, da mora vloga vsebovati dokazila o ostalih virih financiranja. V 14. točki Javnega razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 33/08 pa tožena stranka napotuje na uporabo razpisne dokumentacije, ki je na voljo na spletnem naslovu tožeče stranke. Med obvezne priloge spadajo tudi dokazila o virih financiranja. Tudi po mnenju sodišča enostranska izjava družbe B. d.o.o., da bo v primeru, če bo prijavljena operacija izbrana za sofinanciranje, zagotovila sredstva, ne zadostuje kot dokaz o zagotovitvi vira financiranja. Navedena izjava ni obvezujoča, iz nje tudi ne izhaja, na kakšni pravni podlagi bo zagotovila sredstva. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe je bila tožeča stranka dne 22. 4. 2008 poučena, da mora v primeru javno-zasebnega partnerstva ravnati v skladu z določbami Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06 ZJZP). Iz vloge tožeče stranke na Javni razpis pa ni razvidno, da bi opravila kakršen koli postopek glede javno-zasebnega partnerstva oziroma ustrezen postopek glede oddaje javnega naročila, na podlagi katerega bi si zagotovila zasebne vire financiranja. Iz predložene dokumentacije tudi niso razvidni pogoji vlaganja javnega oziroma zasebnega investitorja, niti kakšna so ali bi bila medsebojna razmerja pri upravljanju projekta tožeče stranke, prevzemanju rizika in delitvi dobička, kot je predvideno v 40. in 41. členu ZJZP. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče preveriti, da projekt javno-zasebnega partnerstva ne vsebuje elementov državne pomoči, saj ni mogoče preveriti, če so izpolnjeni pogoji, da je bil partner izbran na transparenten način, da sredstva zasebnega soinvestitorstva niso pogojevana z javnimi sredstvi, da javni in zasebni partner vlagata pod istimi pogoji in da imajo vsi partnerji koristi in nosijo rizik sorazmerno z vloženimi sredstvi.

Tudi po mnenju sodišča izjava Župana tožeče stranke, da bo tožeča stranka zagotovila manjkajoča sredstva v primeru izpada financiranja s strani zasebne družbe ne predstavlja dokazila v smislu točke 3.2.2. in 10.3.5. Javnega razpisa. Župan namreč predstavlja občinski svet, ga sklicuje in vodi njegovo delo (čl. 33/2 Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 1410-odl. US in 65/10 – ZLS), občinski svet pa je organ, ki odloča o vseh zadevah, ki se tičejo pravic in dolžnosti občine (čl. 29/1 ZLS). Iz upravnih spisov namreč ne izhaja, da bi župan podal izjavo na podlagi odločitve občinskega sveta o zagotavljanju virov financiranja, niti tega v tožbi ne zatrjuje. Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno zavrnila prijavo tožeče stranke na javni razpis, saj iz predloženih dokazil finančne konstrukcije ni bilo razvidno, da ima zagotovljena vsa ostala sredstva, za izvedbo prijavljene operacije. Upoštevaje navedeno sodišče zavrača tudi ostale tožbene ugovore tožeče stranke kot neutemeljene, saj na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Izpodbijani sklep je bil izdan v okviru razpisnih pogojev, tožena stranka pa je v ponovljenem postopku svojo odločitev zadostno obrazložila.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrnilo, zato na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.