Jedro

Sodišče pravo (tudi tuje) pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Kratek oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1.Toženec je s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža z dne 19. 2. 2019 in vračilo kupnine, ki jo je plačal tožencu. Predmet pogodbe je bila prodaja poslovnega deleža v višini 3 % osnovnega kapitala gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo A., d. o. o., Bolgarija. Skladno z bolgarskim pravom je za veljavnost prenosa poslovnega deleža predpisana posebna obličnost, in sicer morata biti podpisa obeh pogodbenih strank na dan sklenitve pogodbe in vsebina pogodbe notarsko overjena, kar mu je toženec pri sklepanju pogodbe zamolčal. Toženec na tožbo, ki mu je bila vročena s fikcijo vročitve dne 12. 10. 2023, ni odgovoril, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo ničnost pogodbe o prodaji in prenosu poslovnega deleža (I. točka izreka) in tožencu naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati znesek 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 50.000 EUR od 10. 3. 2019 dalje do dneva plačila, od zneska 30.000 EUR od 9. 4. 2019 dalje do dneva plačila in od zneska 20.000 EUR od 29. 11. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka) in mu povrniti vse potrebne pravdne stroške (III. točka izreka). Tudi zamudna sodba je bila tožencu vročena s fikcijo vročitve, in sicer mu je bilo obvestilo o vročitvi puščeno v hišnem predalčniku 4. 1. 2024 in se je vročitev štela za opravljeno po preteku 15 dnevnega roka dne 19. 1. 2024, pošiljka pa mu je bila vržena v nabiralnik 22. 1. 2024.

2.Toženec je 16. 2. 2024 vložil odgovor na tožbo, pritožbo zoper sodbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem navaja, da je prejel le zamudno sodbo, ne pa tudi tožbe, saj je tedne pred prejemom obvestila o prejeti tožbi in prevzemom zamudne sodbe iz nabiralnika iz poslovnih razlogov preživel na Severnem Cipru. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

Povzetek pritožbenih navedb

3.Toženec sklep izpodbija v celoti zaradi kršitev ustavnih pravic, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če je menilo, da je njegov predlog nepopoln. Z nepozivanjem je zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo njegove ustavne pravice, prav tako je storilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo nepopoln predlog zavrniti in ne zavreči. Meni, da je sodišče dolžno zakone razlagati ustavno skladno in bi moralo pred izdajo sklepa izvesti test sorazmernosti in pretehtati, katera pravica tožnika oziroma toženca prevlada. V zadevi III Cp 954/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo dejansko stanje bistveno drugačno.

4.S pravočasno pritožbo toženec zaradi kršitve ustavnih pravic, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbija tudi zamudno sodbo. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo, da toženec ni pasivno legitimiran v tej zadevi. Tožnik je namreč sam navedel, da je bila prejemnica sredstev v skupnem znesku 80.000 EUR družba B., d. o. o. Tudi preostalih 20.000 EUR ni prejel toženec, temveč družba A., d. o. o. Za vračilo vtoževanega zneska (oziroma vsaj za 80.000 EUR) je tako pasivno legitimirana le družba B., d. o. o. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je svojo odločitev oprlo na bolgarski Zakon o trgovini in na slovenski Zakon o gospodarskih družbah. Po načelu iura novit curia mora sodišče najprej ugotoviti, katero pravo bo uporabilo in ne more uporabiti pravnih pravil dveh različnih pravnih redov. Če se je sodišče odločilo za bolgarsko pravo, bi moralo nato ugotoviti njegovo vsebino in se ne more in ne sme zanesti na navedbe tožnika in jih avtomatično šteti za resnične. Ker sodišče ni pojasnilo, na kakšen način se je prepričalo o vsebini prava, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti. Ni namreč mogoče ugotoviti, ali je sodišče pravilno ugotovilo vsebino prava. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali bi sodišče smelo uporabiti slovensko pravo ali zgolj bolgarsko pravo. Glede na navedeno pogoji za izdajo zamudne sobe niso izpolnjeni, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče prve stopnje je torek kršilo določbo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo

V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev zamudne sodbe. Navaja, da je zamudna sodba pravilna in zakonita, pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe so podani.

Presoja utemeljenosti pritožb

Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) in je predviden za primere, ko stranka iz upravičenega vzroka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje (116. člen ZPP). Hkrati pa je zaradi uveljavitve načela pravne varnosti1 možnost uveljavljanja tega procesnopravnega instituta časovno opredeljena z določitvijo subjektivnega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP2 in šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. Oba navedena roka sta prekluzivne narave. To pomeni, da po izteku teh rokov vrnitev v prejšnje stanje ni več dopustna.

Preden sodišče o predlogu pravdne stranke za vrnitev v prejšnje stanje odloči vsebinsko, mora torej vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je torej tudi njegova pravočasnost. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec pravočasnosti svojega predloga za vrnitev v prejšnje stanje s svojimi trditvami in dokazi ni izkazal.3 V predlogu namreč ni podal nobenih trditev o tem, kdaj je zamudno sodbo, s katero se je po lastnih navedbah seznanil tudi z vložitvijo tožbe in z zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo, dejansko prejel. Sodišče prve stopnje je glede na razpoložljive podatke zato utemeljeno štelo, da se je z zamudno sodbo lahko seznanil z njenim prejemom v hišni predalčnik, to je 22. 1. 2024, zato je njegov predlog z dne 16. 2. 2024 vložen prepozno, torej po preteku subjektivnega roka. Sklicevanje zgolj na objektivni rok po povedanem ne pride v poštev. Ker prepozne in nedovoljene predloge predsednik senata zavrže brez naroka (prvi odstavek 120. člena ZPP)4, je izpodbijana odločitev pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene. Predlog toženca ni bil zavržen kot nepopoln, zato so pritožbeni očitki, podani v tej smeri glede pozivanja na dopolnitev, neutemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in obrazložena, očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper zamudno sodbo

Po 318. členu ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na tožbo v 30 dneh od vročitve tožbe ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor, 2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3.) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in z dejstvi, ki so splošno znana. Pri zamudni sodbi se domneva, da toženec s svojo pasivnostjo priznava trditve, na katere tožnik v tožbi opira svoj zahtevek. Zamudna sodba pa se lahko izda le, če je tožba sklepčna, če torej iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista materialnopravna posledica, ki jo uveljavlja v zahtevku.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje postavljenemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Zaključilo je, da iz trditev v tožbi izhaja, da je sklenjena pogodba o prodaji in prenosu poslovnega deleža družbe, registrirane v Bolgariji, nična zaradi pomanjkanja obličnosti, zaradi česar je dolžan toženec kot prodajalec tožniku kot kupcu vrniti že izplačano kupnino s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V konkretni zadevi gre za spor z mednarodnim elementom. Ta je podan takrat, ko je zadeva zaradi določenih okoliščin (državljanstvo ali prebivališče strank, narava oziroma vsebina obveznosti,...) povezana z več kot enim pravnim redom. Tako Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)5 kot Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP)6 primarno določata, da se za razmerje uporabi pravo, ki ga izbereta stranki, če zakon ali mednarodna pogodba ne napotujeta drugače. V 12. členu pogodbe, ki je priložena tožbi, sta se stranki sporazumeli, da se za pogodbo uporablja pravo Republike Slovenije, da pa sta soglasni, da je družba ustanovljena po pravu Republike Bolgarije, zato se zavedata, da so določena dejanja, povezana z izvršitvijo te pogodbe, vezana na pravo Republike Bolgarije, ki ga v tem delu v celoti priznavata kot veljavno pravo.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi res sklicevalo tako na pravno relevantne določbe bolgarskega kot slovenskega prava, kar pa na pravilnost sprejete odločitve ni vplivalo. Oba pravna reda namreč določata vsebinsko enake pogoje7 za veljavnost prenosa poslovnega deleža (to je notarska overitev podpisov obeh pogodbenih strank in njene vsebine oziroma sklenitev pogodbe v notarskem zapisu) in enake pravne posledice, če predpisana oblika ni izpolnjena, pri čemer pritožba niti ne trdi, da bi bila povzeta vsebina v sodbi citiranih zakonov drugačna, kot se navaja. Za sprejeto odločitev tako niti ni pravno odločilno, da sodišče prve stopnje ni konkretneje obrazložilo, katero pravo in zakaj ga je uporabilo. Sodišče pravo (tudi tuje) pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodnik lahko spozna vsebino tujega prava tudi zunaj postopka, iz tujih zakonskih besedil, zbirk tujih sodnih odločb, iz domače in tuje literature itn. Četudi je ugotavljanje vsebine tujega prava primarno naloga sodišča, stranki nista izključeni iz postopka, s katerim se ta naloga uresničuje. Glede na tretji odstavek 12. člena ZMZPP ju ni mogoče prisiliti, vendar bosta za to pogosto imeli velik dejanski interes in zato zagotovo lahko predložita o vsebini tujega prava "javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove".9 Navrženi očitki pritožbe o podanih kršitvah ustavnih pravic in bistvenih kršitvah določb postopka so zato neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo v pravno pomembnih vprašanjih, tako da je njen preizkus mogoč, prav tako s svojim postopanjem v ničemer ni kršilo toženčeve pravice do izjave oziroma do enakosti pred zakonom, kot to očita pritožba.10

Neutemeljeno pritožba opozarja tudi na pomanjkanje pasivne legitimacije toženca. Iz trditev v tožbi, ki so podprte tudi s predloženimi dokazi (pogodbo o prodaji in prenosu) izhaja, da je kupec dolžan kupnino plačati prodajalcu (3. člen pogodbe), torej tožencu. Upravičenec za plačilo kupnine je bil tako po pogodbi toženec, ne glede na to kam oziroma na kateri račun je bila kupnina ali njen del potem dejansko nakazan. Toženec je torej glede na ugotovljeno ničnost pogodbe tudi zavezanec za vračilo plačanega zneska s pripadajočimi obrestmi od dneva pridobitve dalje (87. in 193. člen Obligacijskega zakonika).11

Glede na pojasnjeno je odločitev, da so podani vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, pravilna, pritožba toženca pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

Toženec s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi glede stroškov tožnika za odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam, ker so bili ti za postopek nepotrebni, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Tako je že zakonodajalec opravil tehtanje ustavnih pravic.

2Ta določa, da je treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok oziroma od dneva zamude, če je zanjo izvedela kasneje.

Predlog mora vsebovati tudi navedbe in dokaze, iz katerih lahko sodišče preveri njegovo pravočasnost; VSL Sodba in Sklep III Cp 954/2016 z dne 11. 5. 2016, ki ga povzema že sodišče prve stopnje, VSL Sklep I Cpg 483/2021 z dne 11. 1. 2022 in VSL Sklep III Cp 1221/2024 z dne 30. 9. 2024.

4Tako A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 501 in tudi VSC Sklep I Cp 152/2020 z dne 24. 6. 2020.

5Uredba se ne uporablja za vprašanja, ki jih ureja pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, kot so na primer njihova ustanovitev z registracijo ali kako drugače, pravna in poslovna sposobnost, notranja organizacija ali likvidacija družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje ter osebna odgovornost družbenikov in organov za obveznosti družbe ali drugih subjektov; drugi odstavek 1. člena.

617. člen: za pravni položaj pravne osebe se uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena.

7Torej med njima niti ni nasprotja oziroma kolizije pravnih redov.

8Tožnik je tako vsebino bolgarskega prava navajal že v tožbi, v odgovoru na pritožbo pa je predložil še pravno mnenje z dne 30. 9. 2021.

9Tako VSL Sklep I Cpg 148/2023 z dne 29. 3. 2023 in v njem navedena pravna literatura.

10Zgolj konkretizirane pritožbene trditve omogočajo pritožbenemu sodišču, da preveri, ali je trditev o procesnem dejstvu resnična in če je, ali ustreza pojmu procesne kršitve, pa tudi nasprotni stranki omogočijo izjasnitev o pritožbenih navedbah.

11Stranki v primeru ničnosti pogodbe druga drugi vrneta vse, kar sta na podlagi take pogodbe prejeli.