Jedro

Sodišče je v ponovljenem postopku soočilo oba izvedenca ter na podlagi ocene njunih izpovedb utemeljeno zaključilo, da sta se izvedenca glede odgovorov na ključna vprašanja strinjala. Tako sta oba izvedenca že v pisnih mnenjih izpostavila, da je potrebno pri polaganju keramike posebno pozornost nameniti vremenskim vplivom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) znesek 8.504,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018 dalje (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 6.082,41 EUR (točka III. izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Očita absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca glede prekluzije tožnikov s predložitvijo računov, ki sta jih v spis priložila s pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2007. Gre za priloge spisa od A76 do A79, za račune v zvezi z odvozom smeti, za polaganje novih keramičnih ploščic ter za popravilo škode, ki jih je pri oceni višine škode upošteval izvedenec A. A. Če ne drugega je glede višine prisojene škode tožbeni zahtevek neutemeljen oziroma nima pravih razlogov. Odločitev je sodišče oprlo na mnenje izvedenca A. A., ki pa je vpogledal listine, ki se ne bi smele nahajati v spisu. Nadalje zatrjuje, da ni podana podlaga torej temelj tožbenega zahtevka. Glede prisojene višine torej očita, da je škoda ocenjena na podlagi dokazov, ki se v spisu v času sojenja ne bi smeli nahajati oziroma o tem ugovoru sodišče prve stopnje ni odločilo. Graja tudi ugotovljeno odgovornost toženca za nastalo škodo, ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je sodišče napačno naprtilo vso odgovornost na toženca. Izvedenca sta se izmikala odgovorom predvsem glede časovne komponente ali lahko zaradi vdora kapilarne vode pride do dvigovanja keramičnih ploščic že v dveh mesecih po položitvi. Vztraja, da je do vdora vode prišlo potem, ko so bile ploščice prevrtane zaradi namestitve ograje, ko je bila s tem prevrtana tudi celotna hidroizolacija. Oba izvedenca ugotavljata, da so bili vodotesni trakovi vgrajeni med fasado in podlago balkona, kar pa naj bi bilo izvedeno pomanjkljivo, naj bi manjkalo 10 cm traku. Vse kar se tožencu očita sta izvedenca lahko zgolj predvidevala. Zaključki, da je bila keramika nestrokovno položena so pavšalni. Sodišče povsem spregleda nepravilno nameščeno ograjo oziroma navede, da je prišlo do odstopanja keramike tudi v delu kjer ograja ni bila nameščena, kar je napačno. Vsa območja, kjer naj bi prišlo do odstopanja keramike, so območja, kjer je bila postavljena ograja. V nadaljevanju izpostavlja, da sta izvedenca zaključila, da če bi bila ograja pravilno narejena, verjetno ne bi prišlo do teh stvari. Krivda za vdor vlage je torej način postavitve ograje, ki je bila vrtana v samo keramično ploščico in ne na čelni strani balkona. Tako je tudi izvedenec B. B. navajal, da je do vdora vlage v ploščico prišlo zaradi nepravilnega prevrtanja keramičnih ploščic. Sodišče torej nepravilno zaključuje, da je odgovornost za odstopanje keramičnih ploščic zgolj in le zaradi nepravilnega nanosa lepila ob polaganju ploščic. Sodišče je nepravilno in nepopolno povzelo v zadevi izvedene dokaze, predvsem izpovedbi obeh izvedencev, ki sta jih podala ob soočenju, posledično je zato utemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe določb materialnega prava v zvezi z odgovornostjo za škodo, ki jo sodišče pripiše toženi stranki.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo zavračata vse pritožbene navedbe ter se zavzemata za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov, s katerim sta na temelju odgovornosti za stvarne napake od toženca zahtevala plačilo denarnega zneska, ki je bil potreben za sanacijo keramičnih ploščic, ki jih je toženec položil na dveh terasah, dveh balkonih in pred vhodom v hišo. 6. Pritožbeno ni več sporno dejstvo, da sta tožnika pravočasno uveljavljala jamčevalni zahtevek, ostaja pa sporna odgovornost toženca ter višina stroškov, ki so bili potrebni za odpravo stvarne napake.

7. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče ni storilo s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in niso med seboj v nasprotju ter v celoti omogočajo njen preizkus. Pri tem pa se sodišču ni potrebno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča bistvene za odločitev. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj se ne bi opredelilo do pritožnikovega ugovora prekluzije v zvezi z računi, ki sta jih tožnika v sodni spis vložila s pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2019, ker "naj tako še vedno ne bi bilo jasno, ali sta tožnika te dokaze v postopku predložila pravočasno, kar pa naj bi bilo po mnenju toženca bistvenega pomena, ker naj bi te iste dokaze oziroma račune upošteval sodni izvedenec A. A. pri svoji oceni višine škode".

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 39) navedla, da je izvedla sanacijska dela in za to tudi pridobila ustrezne račune, ki se jih zaveže kot dokaz predložiti sodišču. Nadalje izhaja iz zapisnika, da je bil tožeči stranki določen rok 15 dni za predložitev računov o izvedenih sanacijskih delih ter, da je nato račune (v spis so vloženi pod prilogami od A76 do A79) tožeča stranka v spis vložila 10. 6. 2019 (list. št. 46). S predložitvijo računov tako tožnika nista bila prekludirana, saj iz njih izhaja specifikacija za sanacijska dela, za katera sta na naroku navedla, da so bila izvedena. Bistveno za zavrnitev pritožbenih navedb pa je, da ne drži, da naj bi sporne račune pri oceni višine škode upošteval sodni izvedenec A. A. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje nanje oprlo svojo odločitev. Iz izvedenskega mnenja izvedenca A. A. (list. št. 219 v spisu) nesporno izhaja, da je oceno stroškov v zvezi s sanacijo izdelal na podlagi informativnega cenika keramičarskih del, ki je bil izdan s strani Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije za leto 2021. Izvedenec je ocenjeno vrednost del specificiral ter utemeljil potrebno sanacijo z odstranitvijo vseh keramičnih ploščic in ponovno položitvijo keramičnih ploščic v skladu s pravili stroke ter ocenil posamezne stroške materialov in storitev ter skupni strošek sanacije objekta v višini 8.504,20 EUR.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča glede višine potrebnih stroškov. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje izvedenca A. A. natančno dokazno ocenjevalo ter tudi pojasnilo, zakaj se je pri višini stroškov sanacije oprlo na njegovo izvedensko mnenje (točka 22 obrazložitve).

10. Glede odgovornosti za odstopanje keramičnih ploščic pritožba očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je napačno ocenilo zaključke izvedencev, pri čemer izpostavlja njune izpovedbe na soočenju ter, da je posledično zmotno pravno okvalificiralo ugotovljeno dejansko stanje. Vztraja, da sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev ni imelo podlage za presojo o izključni odgovornosti toženca za odstopanje keramičnih ploščic ter posledično glede potrebne sanacije za odpravo nastale škode.

11. Sodišče je v ponovljenem postopku soočilo oba izvedenca ter na podlagi ocene njunih izpovedb utemeljeno zaključilo, da sta se izvedenca glede odgovorov na ključna vprašanja strinjala. Tako sta oba izvedenca že v pisnih mnenjih izpostavila, da je potrebno pri polaganju keramike posebno pozornost nameniti vremenskim vplivom. Izvedenec B. B. je na strani 9 pisnega mnenja izpostavil, da je potrebno v izogib zmrzali ploščice polagati na suho podlago in s primernim lepilom, ki se nanaša vsekakor dvostransko, to je na podlago in na ploščico. Izvedenec A. A. je poudaril, da je na zunanjih površinah potrebno poskrbeti, da pod keramično oblogo ne prihaja do zračnih žepkov v katere lahko vstopi kapilarna vlaga, ki posledično povzroči odstopanje keramičnih ploščic od podlage. Smiselno enako sta izvedenca izpovedala tudi na zaslišanju in sicer oba poudarila sistem dvojnega mazanja lepila, pojasnila od kod prihaja voda pod ploščice na balkonu. Zato pritožba neutemeljeno očita, da izvedenca nista odgovorila na vprašanje ali lahko do vdora kapilarne vode pod keramične obloge pride zgolj v dveh mesecih. Tudi očitki glede zaključkov izvedencev vgradnje elastičnih vodotesnih trakov niso utemeljeni, saj sta oba izvedenca po vpogledu v predložene fotografije (B19 in B28) pojasnila, da se na fotografijah vidi, da so bili vgrajeni elastični vodotesni trakovi, vendar se iz fotografij vidi tudi, da niso bili vgrajeni v celoti. Nadalje sta vpogledala fotografiji B30 in B28, navedla, da v enem delu ni vodotesnega traku, nadalje prišla do enakega zaključka glede PVC mrežice, ko sta vpogledala fotografijo iz izvedenskega mnenja izvedenca A. A. številka 4. 12. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se zaključki obeh izvedencev dopolnjujejo, da so njune ugotovitve strokovne in prepričljive ter da sta na soočenju skladno pojasnila, da je ključni vzrok za odstopanje keramičnih ploščic ta, da niso bile ploščice obojestransko premazane z lepilom. Pri tem sta izpostavila standarde in strokovna pravila, da morajo biti keramične ploščice položene tako, da pod ploščico ni praznih mest, kar se izvede z obojestranskim nanašanjem lepila na podlago in na spodnjo ploskev ploščice. Strinjala sta se v celoti tudi glede zaključka, da toženec ni ustrezno pripravil podlage, ni pravilno vgradil tesnilnih vodotesnih trakov ter PVC mrežice ter ni ustrezno izvedel dilatacijskih fug.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve navedlo razloge s katerimi je zavrnilo navedbe toženca, da je do odstopanja ploščic in pokanja le-teh prišlo zaradi nestrokovne postavitve ograje ter zaradi neustrezno pripravljene podlage, ki je bila pripravljena s strani tožnikov. Zato je potrebno zavrniti pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo navedbe toženca glede nepravilno nameščenih ograj na balkonih in terasah. Sodišče je pravilno dokazno ocenilo tako izvedensko mnenje kot izpovedbe obeh izvedencev in sicer, da sta oba pojasnila, da je možen vzrok vdora vlage pod ploščice lahko tudi vrtanje v keramiko zaradi ograje. Vendar je nadalje pravilno sledilo zaključkom izvedencev, da bi lahko do tega prišlo le ob ugotovljenem napačnem oziroma nestrokovnem ravnanju monterja ograje, da bi torej ploščice zaradi vrtanja, če bi bile položene v skladu s pravili stroke, odstopile le v primeru, če monter ograje ne bi imel primernega orodja ali ne bi bil ustrezno usposobljen za nameščanje ograje. Teh dejstev pa tožencu ni uspelo dokazati.

14. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo toženčevo odgovornost za nastalo škodo, kar predstavlja strošek sanacijskih del v znesku 8.504,20 EUR, potreben za odpravo ugotovljenih stvarnih napak.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožnikov pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 155. členom ZPP).