Jedro

Dovoljenja za stalno prebivanje ne more dobiti tujec, ki v Sloveniji ne prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, s katero ni bilo ugodeno njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da gre pri tožniku, ki je državljan Republike Italije, za dolgoletno bivalno - statusno neurejeno zadevo in da pristojni organi za notranje zadeve, niso ukrepali, kot bi morali po prej veljavnem zakonu o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80) oziroma sedaj veljavnem zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZT). Tožnik je imel dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji od leta 1985 do 31.1.1989. Od takrat nima urejenega statusa prebivanja v Sloveniji in tudi ne veljavnega potnega lista. Ker tožnik ne prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ne izpolnjuje pogoja iz 16. člena zakona o tujcih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Glede tožnikovega v pritožbi navedenega podrejenega predloga za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, tožena stranka tožniku pojasnjuje, da je za izdajo takega dovoljenja po 1. odstavku 19. člena zakona o tujcih pristojen občinski upravni organ.

V tožbi tožnik navaja, da je državni organ potreboval leto in pol, da je odločil o njegovi vlogi, ki je zanj eksistenčnega pomena, v času trajanja postopka pa je bil izpostavljen šikaniranju lokalnih policijskih organov. Izpodbijana odločba ne upošteva, da je tožnik imel v Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje in da izpolnjuje vse vsebinske pogoje za stalno prebivanje. Je poročen z državljanko Republike Slovenije in je oče dveh otrok, ki sta tudi slovenska državljana. Tožnik je slovenskega porekla (zamejski Slovenec), ves čas dolgoletnega prebivanja v Sloveniji dela, kmetuje ter s tem preživlja sebe in družino. Podana sta oba zakonska pogoja iz 2. odstavka 16. člena zakona o tujcih, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje pred potekom tri letnega neprekinjenga prebivanja na območju Republike Slovenije - to je tožnikovo slovensko poreklo in interes Republike Slovenije. Interes Republike Slovenije je podan glede na določbo 3. odstavka 53. člena ustave, da država Slovenija varuje družino, materinstvo, očetovstvo in otroke ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Tožena stranka tega ni upoštevala, zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnik predlaga, da sodišče opravi ustno obravnavo in izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu dovoli stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je tožnik imel dovoljenje za začasno prebivanje tujca do 31.1.1989. Za tožnika je zakon o tujcih začel veljati 25.6.1991, in ker ni imel urejenega prebivanja na podlagi do takrat veljavnega zveznega zakona o bivanju in prebivanju tujcev, zanj ni prišla v poštev prehodna določba iz 82. člena zakona o tujcih. Zakon o tujcih v 16. členu izrecno določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik sicer prebiva na območju Slovenije že več kot tri leta, vendar ne na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Takšnega dovoljenja nima, ker zanj ni zaprosil, čeprav bi to v smislu 13. člena citiranega zakona, moral storiti. Ker omenjeni pogoj ni izpolnjen, tudi ni mogoče tožniku izjemno izdati dovoljenja za stalno prebivanje kot tujcu slovenskega porekla.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe in s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca, ker ne prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Dovoljenje za začasno prebivanje je zakonski pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, tako na podlagi 1. kot tudi 2. odstavka 16. člena zakona o tujcih. Zato bi se tožniku tudi, če bi bilo v interesu Republike Slovenije, da se mu kot tujcu slovenskega porekla izda dovoljenje za stalno prebivanje, takšno dovoljenje lahko izdalo le, če bi izpolnjeval pogoj iz 1. odstavka 16. člena - da prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Ker zakon govori o neprekinjenem prebivanju na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, po mnenju sodišča, ni utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne upošteva, da je tožnik imel dovoljenje za začasno prebivanje. Iz podatkov spisa v tej upravni zadevi namreč izhaja (in tega tožnik tudi v tožbi ne izpodbija), da je tožnik imel dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji le do 31.1.1989. Po tem datumu tožnik ni imel urejenega bivalnega statusa na območju Slovenije iz razlogov, ki so na njegovi strani (potek veljavnosti italijanskega potnega lista). Zato je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje v tej zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno in, da pri izdaji odločbe ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožbene navedbe o dolgotrajnem postopku pred izdajo odločbe sicer držijo (glede prvostopnega organa), vendar jih sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Trajanje postopka ni moglo vplivati na pravilnost rešitve zadeve, tožnik pa tudi ni izkoristil zakonske možnosti sprožitve upravnega spora zaradi "molka" upravnega organa (26. člen zakona o upravnih sporih).

Glede na navedeno, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).