Jedro

Po stališču tožnice bi se etažni lastniki lahko razbremenili odgovornosti za dejanje tretjega (neznane osebe, ki je povzročila, da so bila tla mastna) le, če bi organizirali čiščenje tako, da bi vzpostavili nenehen nadzor v predprostoru večstanovanjske hiše ali pa bi prekrili celotno površino predprostora s protizdrsnimi preprogami. Uporaba objektivnega merila, s katerim se določa "norma za konkretni primer" (potreba po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnostjo drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil) in tudi merila za določitev (prvega sklopa) vzročne zveze predvidljivost škodnega dogodka (skupni kriterij različnih teoretičnih pristopov je v določanju razumnih meja odškodninske obveznosti oz. v objektivni pripisljivosti nastale škode v riziko drugega), ne dopuščata določitve opisanega pravila ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek tožnice, ki zahteva od toženke plačilo 18.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2010 do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, se zavrne.“.

II. Tožnica je dolžna plačati toženki pravdne stroške v znesku 776,45 € (sedemsto šestinsedemdeset 45/100), v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 12.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2010 do plačila, v presežku do vtoževanih 18.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Toženka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.087,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povrnitev stroškov izvedencev B. in V., in sicer v zneskih 187,28 EUR ter 279,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki III. in IV. izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da toženka v zadevi ni pasivno legitimirana. Legitimacija ne obstoji iz razloga, ker tožnica v tožbi ni navajala in tako tudi ne zahtevala odškodnine po zavarovalni polici št. 01, ampak je zahtevala odškodnino po polici št. 02, po kateri pa je bilo sklenjeno požarno zavarovanje, kar pa nima nobene zveze z zavarovanjem odgovornosti zavarovanca toženke po prvo navedeni polici. Sodišče ni upoštevalo, da je na podlagi zavarovalne police št. 01, ki vključuje zavarovanje odgovornosti iz posesti stanovanjskih stavb v predmetni stavbi na X zavarovanje sklenjeno le v sorazmernem deležu 61,30%, in sicer po seznamu lastnikov devetnajstih stanovanj v tej stavbi. Tožnici pa je sodišče odmerilo odškodnino v deležu 100%. Pritožba tudi navaja, da ni pasivno legitimirana zato, ker njen zavarovanec ni bil lastnik nepremičnine, ampak le upravljalec. Tožnica pa ni lastnica stanovanja v tej večstanovanjski stavbi, ampak le najemnica, torej je v vlogi tretje osebe in zato ni bila v pogodbenem razmerju z upravljalcem te stavbe. Glede na to, da je tožnica padla v hodniku, ki predstavlja skupni prostor v tej večstanovanjski stavbi, tako za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe, ni odgovoren upravnik, ampak le lastniki nepremičnin. Pritožba meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kjer je toženka dne 21. 8. 2012 med zaslišanjem tožnice predlagala, da se naj njeno zaslišanje opravi s snemanjem, ker se v zapisnik ni zapisovalo tisto, kar je tožnica dejansko izpovedala. Na naslednja dva razpisana naroka pa tožnica sploh ni prišla, opravičenost izostanka pa z ničemer ni dokazala. Zato bi moralo sodišče dne 7. 1. 2014 odločati na podlagi stanja v spisu in ne nadaljevati postopka oziroma ne otvoriti pravdni postopek znova. Pritožba nadalje poudarja, da v zadevi ne obstaja pravni temelj. Sodišče je namreč odgovornost zavarovanca toženke oprlo na dejstvo, da slednji ni zagotovil ustrezne protizdrsne zaščite, da ni ustrezno očistil tal in da prostor ni bil osvetljen. S tem pa je sodišče odločalo izven trditvene podlage, saj je tožnica v tožbi zatrjevala le, da so bila tla v hodniku mastna, kar pa ni bilo mogoče zaznati zaradi lastnosti samih tal, ki so zelo gladka, in ki predstavljajo kot takšno nevarnost ter da bi z namestitvijo protizdrsne preproge do zdrsa ne prišlo, ni pa zatrjevala, da bi bil hodnik neosvetljen. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na podlagi izpovedbe priče in na podlagi izpovedbe tožnice, ki pa je ne bi smelo upoštevati. Zgolj pavšalno sodišče navede, da bi moral biti protizdrsni tepih nameščen po celotnem hodniku, čeprav se o tem ni izjasnil niti izvedenec niti tega se v mnenju ne omenja. Nasprotno, izvedenec je bil mnenja, da so bila tla hodnika ustrezna in kot taka ustrezajo standardom varnosti, četudi so polita z vodo, ta del mnenja pa povzema tudi sodišče v obrazložitvi. Nenazadnje, pa če tudi bi se karkoli nahajalo na tleh hodnika, zavarovanca toženke ni mogoče obremeniti odgovornosti, saj je slednji ustrezno in pravilno poskrbel za čistočo tal. Tako je imel upravljalec stanovanjskega bloka sklenjeno pogodbo o čiščenju skupnih prostorov, in sicer z družbo Z. d.o.o., ki je dvakrat tedensko opravljala storitev čiščenja, med drugim tudi dotični hodnik, in sicer je bilo to v času dogodka oziroma pred dogodkom dne 17. 11. in po dogodku dne 20. 11. 2009. Tudi če bi se torej na tleh hodnika karkoli nahajalo, ni mogoče ne od etažnih lastnikov in tudi ne od upravljalca zahtevati, da bi bil vsak trenutek v hodniku oziroma v vsakem delu stavbe in bi sproti čistil hodnik, saj to ni življenjsko logično in ne izvedljivo. Dnevno se namreč v tem prostoru giblje več ljudi, ki občasno prenašajo mokroto, blato ali kaj drugega, zato zavarovanec za kakršnekoli madeže na tleh v hodniku ne more biti odgovoren. Toženka se pritožuje tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo njenih navedb, da je vzrok padca tožnice njena lastna nepazljivost oziroma ni upoštevalo, da je tožnica vsaj soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Toženka se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine. Tako meni, da je 6.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin previsoka odškodnina in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca in meni, da odškodnina odstopa od sodne prakse. Enako navaja glede denarne odškodnine iz naslova strahu v znesku 1.000,00 EUR, saj bi naj tožnica po mnenju izvedenca prestajala le kratkotrajen in zmeren sekundarni strah. Tudi odškodnina za skaženost v višini 1.000,00 EUR je pretirana. Tožnica ima brazgotino v dolžini 11 cm na sprednji strani nadlahtnice, ki pa je lepo zarasla in ne predstavlja pomembnega kozmetskega defekta, saj ga tožnica zakriva z oblačili, upoštevati pa je potrebno tudi njeno starost in spol, pa tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR je previsoka in se tudi v tem delu sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba primarno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja razloge, zaradi katerih meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dne 19. 11. 2009, okrog 9.30 ure, padla na tleh v predprostoru večstanovanjske stavbe na G. 9 v Mariboru. Padla bi naj zaradi mastnega madeža, premera okrog 30 cm, ki se je nahajal na tleh predprostora. Tla na tem predprostoru so obložena s „teracom“, glede katerega je sodišče na podlagi dokazne ocene mnenja izvedenca D. B. ocenilo, da takšnih tal ni šteti za nevarno stvar v smislu določbe 150. člena OZ o objektivni odgovornosti in sicer tudi ne v primeru, kot je obravnavani, ko so tla zaradi razlite mastne tekočine postala bolj spolzka in drseča (povzeto iz točke 8. obrazložitve). Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, ki bi morali:“...z ustreznim vzdrževanjem in čiščenjem poskrbeti za varno uporabo. Glede na to, da se predprostor nahaja ob izhodu iz večstanovanjske stavbe, in sicer med vhodnimi in notranjimi vrati, kjer se dnevno giblje veliko število ljudi, med drugim se tam nahajajo tudi poštni nabiralniki, je v njem verjetnost nanosa različne umazanije večja kot v drugih skupnih prostorih večstanovanjske stavbe. Vsled navedenega je sodišče prepričano, da čiščenje predprostora dvakrat tedensko, na kar se sklicuje toženka, ob odsotnosti ustrezne protizdrnse zaščite, ne zadostuje oz. ne omogoča njegove varne uporabe.“ (citirano iz tč. 10. obrazložitve). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se na sredini prostora res nahaja predpražnik, kar pa ne predstavlja:“.... ustrezne protizdrsne zaščite v primerih, kot je obravnavani. Protizdrna zaščita bi se morala po prepričanju sodišča, glede na to, da gre za dokaj gladko površino, ki glede zdrsnosti standardom varnosti ne ustreza niti ko je suha, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca D. B., nahajati na celotni pohodni površini predprostora večstanovanjske stavbe.“ (citirano iz 10. tč. obrazložitve). Dodalo je še, da se etažni lastniki ne morejo razbremeniti s sklicevanjem na dejstva, da prostore čisti družba ZKZ d.o.o., ker ta pogodba učinkuje zgolj med pogodbenima strankama. Ta stališča je nato sodišče prve stopnje še povzelo v zaključek: „Kot že pojasnjeno, je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da so vzrok tožničinega padca v predprostoru večstanovanjske stavbe na G. 9 v Mariboru mastna tla, ki v času obravnavanega škodnega dogodka niso zagotavljala varne hoje. Do takšnega nevarnega stanja pohodne površine predprostora, ki predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe in ki ga stanovalci te stavbe in druge osebe vsakodnevno uporabljajo, pa ob izpolnjevanju dolžnosti zavarovanca toženke (etažnih lastnikov), torej ob ustreznem čiščenju, namestitvi ustrezne protizdrsne zaščite in ustrezne razsvetlitve predprostora, ne bi prišlo (citirano iz točke 11 obrazložitve).

7. Z vidika materialnega prava je potrebno zadevo obravnavati kot neposlovno odškodninsko obveznost, v kateri predpostavka protipravnosti ravnanja ne obstaja kot izrecno zapisano (uzakonjeno) pravno pravilo, ki bi torej urejalo določen tip ravnanja (storitev ali opustitev), temveč je opredeljeno kot na „splošno nedopustno“1. V takšnih primerih morajo sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oz. odpravljanje nevarnosti nastanka škode. Tako sodišča v takšnih primerih določijo najprej „normo za konkretni primer“2; njen namen je konkretizacija „splošno nedopustnega“ ravnanja napram določeni dobrini (v obravnavanem primeru posegu v telesno integriteto) z namenom zmanjševanja oz. odprave škodnih posledic. Določitev pravila ravnanja je nujna, saj se le tako lahko očita naslovniku takšnega pravila, da ga je, kot v obravnavanem primeru, z opustitvijo kršil. Novejša sodna praksa bo očitno takšen pristop preverila3. Sodišče druge stopnje lahko ob tem navede, da v primerljivi sodni praksi tak pristop ni problematiziran4. 8. Pri določanju pravila ravnanja mora sodišče izhajati iz temeljnega načela prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ - vrednostno merilo, ki vsebinsko določa protipravnost ravnanja) in uporabiti objektivno merilo ločevanja dopustnega in nedopustnega ravnanja. Tako se v literaturi navaja, da mora upoštevati potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnostjo drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil, pa tudi predvidljivost nastanka škode5. Zaradi prepletanja dejstev, ki tvorijo dejanski temelj (šolsko ločenim) materialnopravnim predpostavkam neposlovne (tudi poslovne) odškodninske obveznosti, predvsem pa zaradi tega, ker morajo biti materialnopravne predpostavke podane kumulativno, ni možno povsem dosledno ločevati niti meril, s katerimi se te predpostavke morajo določiti v primeru, kot je obravnavani6. 9. V obravnavanem primeru etažni lastniki niso neposredni povzročitelji škodnega dogodka, saj ni bilo ugotovljeno, kdo je polil po tleh predprostora večstanovanjske hiše (neko) mastno snov. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja (in krivdno odgovornost ter vzročno zvezo) ugotovilo v večih opustitvah dolžnega ravnanja in sicer neustrezno čiščenje, neustrezna namestitev protizdrsnih podlog (en predpražnik ni dovolj) ter slabo osvetljen predprostor. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa pomeni, da je določilo pravilo ravnanja, katerega vsebina je, da so etažni lastniki dolžni v predprostoru njihove večstanovanjske hiše: - vzpostaviti nenehen nadzor nad gibanjem ljudi in nemudoma očistiti tla, če ta postanejo spolzka (ali umazana) ali - namestiti protizdrsne podloge po celotnem predprostoru; Sodišče druge stopnje glede tretjega očitka (slabo osvetljen prostor) navaja, da ga v obravnavano presojo ni vključilo iz razloga, ker pritožba toženke pravilno opozarja, da tožnica ni postavila prav nobenih trditev o osvetljenosti prostora in da v to smer ni bil izveden noben dokaz (dolžnost in povezanost trditvenega in dokaznega bremena 7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni imelo prav nobene dejanske podlage za zgoraj povzeti materialnopravni zaključek, zato tudi sodišče druge stopnje razloge sodišče prve stopnje v tem delu ni preizkusilo, temveč jih je odmislilo, saj jih med razlogi sodbe ne sme biti. Pritožba torej pravilno uveljavlja smiselno kršitev citiranih določb v povezavi s prvim odst. 339. členom ZPP, nobenega dvoma pa ni, da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje te razloge vključilo med odločilne.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da v obravnavani zadevi niso podane predpostavke odškodninske obveznosti toženke (njenega zavarovanca). Res je, da bi se s takšnim pravilom (nenehen nadzor nad čistočo ali namestitev protizdrsnih predpražnikov po celotnem prostoru) preprečil nastop škodnega dogodka, vendar bi vzpostavitev takšnega pravila bila nerazumna, neživljenjska, celo absurdna. Etažni lastniki bi se lahko razbremenili odgovornosti za dejanje tretjega (neznane osebe, ki je povzročila, da so bila tla mastna) le, če bi organizirali čiščenje tako, da bi vzpostavili nenehen nadzor v predprostoru večstanovanjske hiše ali pa bi prekrili celotno površino predprostora s protizdrsnimi preprogami. V jeziku prava to torej pomeni, da uporaba objektivnega merila, s katerim se določa „norma za konkretni primer“ - potreba po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnostjo drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil - in tudi merila za določitev (prvega sklopa) vzročne zveze predvidljivost škodnega dogodka - skupni kriterij različnih teoretičnih pristopov je v določanju razumnih meja odškodninske obveznosti oz. v objektivni pripisljivosti nastale škode v riziko drugega - ne dopuščata določitve opisanega pravila ravnanja. Na nesprejemljivost takšnega stališča kaže tudi nadaljnje razmišljanje - predprostor ni edini skupni prostor večstanovanjske hiše in razlogovanje sodišča prve stopnje pomeni tudi, da bi se v primeru, če bi tožnica padla na kateremkoli drugem skupnem prostoru7, v enakih okoliščinah, etažni lastniki lahko razbremenili odškodninske obveznosti le, če bi tudi v teh prostorih organizirali neprestan nadzor in čiščenje ali položili po vseh teh prostorih protizdrsne preproge? Nekdo bi se torej moral nenehno gibati po vseh skupnih prostorih z nalogo, da preverja čistost tal ali pa morajo etažni lastniki vse skupne prostore prekriti s protizdrsnimi preprogami, kajti po vseh teh skupnih prostorih se ljudje gibljejo in lahko nastopijo enake okoliščine (nekdo polije mastno tekočino po tleh), za katere potem etažni lastniki (solastniki skupnih prostorov) odgovarjajo? Sodišče druge stopnje meni (in upa), da je pravilen odgovor nikalen.

11. Sodišče druge stopnje še navaja, da sodna praksa vendarle (počasi in z občasnimi odkloni) uveljavlja bolj omejujoč pristop pri (pre)številnih sodnih primerih, kot je obravnavani. Skupno tem primerom je stališče, da ne obstaja dolžnostno ravnanje odgovornih, ki bi od njih zahtevalo, da bodisi gradijo, vzdržujejo ali čistijo pohodne površine tako, da so enake kot „plesne dvorane“; zato npr. se ne zahteva popolna čistost tal v trgovini8, ali na parkirišču trgovskega centra9; ne zahteva se, da so pohodne površine izgrajene ali vzdrževane v stanju popolnosti10. Očitek opustitve namestitve protizdrsnih preprog je tudi v sodni praksi lahko razlog za odškodninsko obveznost, vendar v bistveno drugačnih okoliščinah konkretnega primera, kot je obravnavani11. 12. Sodišče druge stopnje je moralo tudi po uradni dolžnosti preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje z vidika materialnega prava. V pritožbenem postopku so nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je dokazno ocenilo mnenje izvedenca za varstvo pri delu D. B.. V obravnavani zadevi je izvedenec glede lastnosti tal v predprostoru ugotovil, da slednja, ko so suha, ne ustrezajo standardom drsnosti; ko so mokra pa ustrezajo, četudi mejno (dokaj varno med 0,50 in 0,60, ugotovljen rezultat 0,51); ali so tla varna tudi v primeru, če so mastna, izvedenec ni ugotavljal. Vendar, kot je bilo povzeto, tožnica ni padla na suhih tleh in samo v tem primeru, bi bili etažni lastniki odgovorni, vendar seveda ne iz razlogov, ki so odločilni v obravnavani zadevi. Odgovorni bi bili zato, ker je vgrajeni material („teraco“) neustrezen in v nasprotju s pozitivno zakonodajo, ki določa varnost pred zdrsi in padci in jo izrecno citira tudi izvedenec B. v izvedenskem mnenju. Če bi torej tožnica zatrjevala in dokazovala, da je padla na suhih tleh, bi bila podana odškodninska obveznost etažnih lastnikov.

13. Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede na sicer pravilno ugotovljeno in tudi v pritožbenem postopku nesporno dejansko stanje, ki se nanaša na predpostavke protipravnosti, vzročne zveze in krivde neposlovne odškodninske obveznosti. Zato je lahko odločitev sprejelo na pritožbeni seji (peta alineja 358. člena ZPP) in pritožbi toženke ugodilo ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo potrebno opraviti preizkus ostalih uveljavljanih ali uradoma upoštevanih pritožbenih razlogov.

14. Zaradi spremembe odločitve v glavni stvari je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi stroškovno odločitev. Tožnica zaradi neuspeha krije sama svoje pravdne stroške, mora pa povrniti toženkine priglašene in utemeljene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 307,45 € (tč. 24. obrazložitve). Ker toženka torej ni dolžna povrniti nobenih stroškov tožnici, tudi ni dolžna plačati tistih stroškov, ki jih je za tožnico založilo Okrožno sodišče v Mariboru iz naslova obeh odločb o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (tč. 27. in 28. obrazložitve). Toženka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer glede sodne takse 459,00 € ter 10,00 € materialnih stroškov, od priglašenih 30,00 €. Zakonske zamudne obresti niso prisojene, ker niso bile zahtevane (163. člen ZPP). Skupni znesek vseh pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki tako znaša 776,45 €.

1 Tako že Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, str. 23:„Glede na splošno prepoved (generalno klavzulo) je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Že iz te prepovedi sledi, da zadošča za odškodninsko odgovornost v načelu že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.“. 2 Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 114-116. 3 Dopuščena revizija VSRS sklep II DoR 449/2014 z dne 12.2.2015 (v zvezi s sodbo VSM I Cp 1165/2014): „Revizija se dopusti v smeri preizkusa zakonitosti postopanja sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem morebitne spremembe v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je v primeru opustitvenega ravnanja vselej treba najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil.“. 4 Pomemben del pravil ravnanja so t.i. varstvene norme. Ob njih pa sodna praksa že dolgo priznava, ustvarja nezapisana pravila ravnanja, ki jih poimenuje kot Verkehrs(sicherungs)pflichten ali pravila uravnavanja nevarnosti ali pravila odvračanja nevarnosti – gre za tiste varstvene norme, ki so jih sodišča vzpostavila pri vsakodnevni uporabi odškodninskega prava, literatura pa jih komentira in razvršča v obsežne kataloge. »Sodniška konkretizacija varstvenih norm« je legitimen in nujen cilj razvoja odškodninskega prava. Dopustna (nujna) je v primerih, v katerih zakonodajalec ni določil pravila ravnanja. Povzeto po Harrer v Schwimann, Praxiskommentar ABGB, 3. Auflage, Band 6, Wien 2006, str. 71. 5 Jadek Pensa D., v OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 670-671. 6 Podrobneje o tej problematiki npr. Polajnar Pavčnik A., Vzročnost kot pravnovrednosti pojem, ZZR PF Ljubljana, letnik LIII; Plavšak N., v OZ s komentarjem, 1. knjiga GV Založba Ljubljana 2003, str. 695.; Jadek Pensa D., v OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 667.; Bergant Rakočević V., Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, PP 4/2009.; Sodba VSRS II Ips 267/2005 z dne 15.3.2007:“Tako pri vprašanju pravno-relevantne vzročne zveze kot pri vprašanju protipravnosti (vprašanji sta v bistvu neločljivo povezani) gre v prvi vrsti za vrednotno vprašanje.“. 7 Prvi odst. 5. člena SZ-1:“Skupni prostori v večstanovanjski stavbi in stanovanjski stavbi za posebne namene so: stopnišča, vhodni vetrolovi, hodniki, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostori za odlaganje odpadkov in drugi prostori, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov (dovozi, klančnine in podobno) ter zemljišče, na katerem stavba stoji, lahko pa tudi drugo zemljišče, na katerem so izpolnjeni pogoji lastništva.“. 8 Sklep II DoR 267/2013 z dne 18.12.2013 o zavrnjenem predlogu zoper sodbo VSL II Cp 3674/2012, to pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je padla na manjšem vodnem madežu v trgovini. 9 Sodba VSM I Cp 214/2014 z dne 20.5.2014, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahteve tožnice, ki je padla na oljnem madežu na parkirišču trgovskega centra. 10 Sodba II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014, v kateri se poudarja, da kljub temu, da pot glede na standarde v gradbeni stroki ni urejena in vzdrževana, jo po ugotovitvi sodišča druge stopnje normalno pazljiv pešec pot prehodi brez težav; ali sodba in sklep II Ips 19/2009 z dne 27.1.2011, v kateri se navaja, da dvig roba plošče za 1,5 do 2 cm ni terjal od toženke kot lastnice in upravljalke ploščadi nobenega ukrepanja. Tako spremenjena pohodna površina je v mestnem okolju v mejah normalnega in sprejemljivega, saj čisto ravnih in povsem nepoškodovanih površin ni veliko in tega tudi ni mogoče zahtevati. 11 Sodba II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 z dne 10.7.2008:“ Ne glede na široko uporabo naravnega kamna v gradbeništvu je splošno znano, da postanejo mokra marmornata tla zelo spolzka in je na njih možnost zdrsov in padcev velika. Enako ali pa še bolj to velja za marmornate stopnice. Izbira takšne talne obloge zato zagotovo ni ustrezna na mestih ob vhodih v stavbo, kjer se vlaga v stavbo prinaša s hojo, dežniki ipd. Druga toženka poudarja, da so stopnice, na katerih je padel tožnik, notranje stopnice in da je bila mokrota tam izjemoma in nanjo ni mogla računati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile stopnice od vhoda oddaljene 15,5 m, mesto, kjer je tožnik padel, pa 30 korakov, na tolikšni dolžini pa se še lahko nanese mokrota glede na to, da je deževalo ves dan, do škodnega dogodka pa je prišlo ob 13. uri. Celodnevno deževje je prav tako naraven in običajen pojav. Že zato niso sprejemljive trditve toženk o tem, da mokrota na stopnicah predstavljala izredno, nepričakovano stanje. Ko pa je tako, bi morala druga toženka poskrbeti za varne delovne pogoje – bodisi z namestitvijo protidrsnih trakov, kot sta to pojasnili že sodišči druge in prve stopnje, bodisi na kakšen drugačen način (s predpražniki, ki bi zadrževali vlago, z naročilom čistilki, da v času dežja redno briše območje vhoda ipd.). Da bi druga toženka karkoli ukrenila, nižji sodišči nista ugotovili in ravno opustitev takih varnostnih ukrepov predstavlja tisto nedopustno ravnanje, za katerega odgovarja druga toženka, na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti pa tudi prva tožena stranka.“.