Jedro

Ocena obstoja ovire iz 1. odst. 19. čl. ZDen ni odvisna od vprašanja, v čigavo premoženje ta nepremičnina spada, ampak od vprašanja, ali ta nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov. Če nepremičnina služi taki dejavnosti, potem ima stranka, ki v praksi tako dejavnost izvaja, po 60. čl. ZDen in 49. čl. ZUP, za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, pravico udeleževati se postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne 26.1.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote Č. z dne 20.7.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedeno delno odločbo vzpostavil v korist upravičenke A.S., lastninsko pravico ne nepremičninah, obsegajočih poslovne prostore v uporabi sodnika za prekrške, v pritličju hiše S.R. 8, stoječe na parceli št. 23/20, vl. št. 5 k.o. Č.. V postopku je ugotovil, da sodnik za prekrške uporablja poslovne prostore na podlagi najemne pogodbe, sklenjene dne 25.1.1995 z zavezancem Občino Č. in zato ne more uveljavljati ovire za vračanje nepremičnine po 1. točki 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je zavrgla pritožbo tožeče stranke, ker sodnik za prekrške oz. Javno pravobranilstvo Republike Slovenije ni stranka v postopku denacionalizacije, ker se z vrnitvijo nepremičnine v last ne posega v obstoječe najemno razmerje. Ker se v tem postopku ne odloča o nobeni pravici ali pravni koristi najemnika, mu položaja stranke ni mogoče priznati. To je v skladu tudi s 60. členom ZDen, ki določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oz. pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožena stranka je kot neutemeljen zavrnila tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da v predmetni zadevi ne gre za navadno najemno razmerje, temveč za posebno pravico uporabe na podlagi zakona, saj za sodnika za prekrške smiselno velja določba 103. člena Zakona o upravi. Po stališču tožene stranke je zakonodajalec z navedenim členom zgolj določil obveznost občine kot nove lastnice, da prostore odda v najem lokalni enoti državne uprave. S tem je zakonodajalec predpisal le namembnost teh prostorov, dokler so v lasti občine, ni pa na specifični način uredil položaja enote državne uprave kot uporabnika.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je stvarna legitimacija državi kot stranki dana v 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Ta določa, da nepremičnin ni mogoče vrniti, če služijo za opravljanje dejavnosti državnih organov.

Pravica države je, da takšno lastnost nepremičnine v postopku dokaže in zato je potrebno državi, ki po svojih organih nepremičnino uporablja, priznati položaj stranke, čeprav ni zavezanec v postopku denacionalizacije. V tem primeru gre za specifično pravno situacijo, ko so ob uveljavitvi ZDen nepremičnino uporabljali organi zavezanca, ki so kasneje postali državni organi. Po 103. členu Zakona o upravi so občine dolžne prepustiti prostore in sredstva v uporabo novim državnim organom. Občine nimajo proste razpolagalne pravice na poslovnih prostorih in so v svoji lastninski pravici omejene, zato je nujno potrebno priznati tudi državi položaj stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Položaj stranke v postopku za denacionalizacijo je opredeljen v 60. členu ZDen. Tako imajo položaj stranke poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika in zavezanca tudi druge pravne ali fizične osebe, ki imajo za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Varstvo pravic ali pravni koristi pomeni, da imajo stranke pravni interes. Po presoji sodišča je napačno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana stranka v tem postopku, ker oviro iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, lahko uveljavlja le oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem, ne more pa te ovire uveljavljati tožeča stranka, ki je le najemnik v poslovnih prostorih.

Položaj najemnika se zaradi spremembe lastništva ob upoštevanju 24. člena ZDen, v ničemer ne bi spremenil in zato naj ne bi bil upravičen, da v denacionalizacijskem postopku uveljavlja oviro iz 19. člena ZDen. Za tako stališče ni pravne podlage v ZDen. Iz določbe 19. člena ZDen namreč izhaja, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali javnih služb, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po mnenju sodišča, ocena obstoja ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ni odvisna od vprašanja, v čigavo premoženje ta nepremičnina spada, ampak od vprašanja, ali ta nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali javnih služb. Če v konkretnem primeru ta nepremičnina služi taki dejavnosti, to je dejavnosti sodnika za prekrške kot državnega organa, ki v teh prostorih tako dejavnost izvaja, potem ima vsekakor tožeča stranka po določbi 60. člena ZDen in 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), za varstvo svojih koristi, pravico udeleževati se tega postopka.

Sodišče je presodilo, da sta tožena stranka kot tudi prvostopni upravni organ v navedenem primeru napačno razlagala določbe ZDen. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Glede na navedeno se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbo ZUP je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustave listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97). Po določbi 62. člena ZUS je tožena stranka pri izdaji novega upravnega akta dolžna upoštevati mnenje in pripombe sodišča v tej sodbi.