Jedro

Tožnik je upravičen le do razlike v znesku odpravnine za primer razrešitve iz nekrivdnih razlogov, ki ostane po odvodu akontacije dohodnine in plačilu prispevkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se 1. odstavek 1. točke izreka sodbe glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 41.645,67 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, razliko pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki: odškodnino zaradi predčasne razrešitve iz nekrivdnega razloga po pogodbi o poslovodenju z dne 4. 12. 2001 v višini 6-kratnika takratne mesečne plače tožnika, kar znaša 41.645,67 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila (1. odstavek 1. točke izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti od 18. 11. 2002 do 10. 4. 2007 pa je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka); stroške postopka v skupnem znesku 832,92 EUR v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter zoper sklep o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, oz. ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je bil tožnik predčasno razrešen iz nekrivdnih razlogov tožniku prisodilo odškodnino v vtoževanem znesku, izračunanem na podlagi bruto plače, saj je bila v pogodbi o poslovodenju dogovorjena tožnikova neto plača. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo 15. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 do 43/2010 – ZDoh-2), saj bi moralo v izreku sodbe navesti, da se od določene odškodnine plača še akontacija dohodnine. Predmetna vrsta odškodnine namreč na podlagi 27. člena ZDoh-2 ni izvzeta iz obračunavanja dohodnine. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 3. odstavka 43. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 do 97/2001 – ZPSV), ki določa, da se prispevki za socialno varnost plačujejo tudi od vseh drugih prejemkov (razen plače) iz delovnega razmerja, tudi od odškodnine za nekrivdno razrešitev iz delovnega mesta. Tudi to bi sodišče prve stopnje moralo jasno navesti v izreku izpodbijane sodbe. Navedeno je po mnenju pritožbe pomembno zato, ker na del odškodnine, ki predstavlja dohodnino in prispevke za socialno varnost, tožena stranka ni v zamudi in ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti. V izreku bi moralo biti izrecno zapisano, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti le na neto znesek odškodnine, saj je le s tem delom zneska v zamudi pri izplačilu tožnika. Prispevki za socialno varnost in dohodnina pa se lahko obračunajo in plačajo šele, ko so prejemki iz delovnega razmerja izplačani in ne prej, zato tožnik v tem delu ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti. V tem obsegu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je v tem delu sodba nezakonita in jo je potrebno spremeniti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe in zavrnitev pritožbe. Po mnenju tožnika je tožena stranka dolžna kot izplačevalec v imenu tožnika od odškodnine v dosojenem znesku odvesti akontacijo dohodnine. Obresti je potrebno izračunati od celotnega zneska odškodnine, saj izračun obresti in akontacija dohodnine nista v nobeni neposredni povezavi. Do sedaj vprašanje obresti ni bilo sporno in se s strani tožene stranke kot tako ni izpostavljalo. Zakon o prispevkih za socialno varnost v nobeni določbi izrecno ne določa, da bi se prispevki morali plačevati tudi za prejemke iz naslova odškodnine. Pod pojmom plača se v skladu z veljavno zakonodajo razume bruto plača, kar je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo in obrazložilo. Če bi stranki želeli določiti odškodnino v neto znesku, bi morali to ustrezno zapisati, tako kot sta to storili pri določitvi osnovne neto plače. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno odločitev, ker je toženi stranki naložilo v plačilo odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ne da bi upoštevalo, da se od pripadajoče odpravnine obračunavajo tako prispevki kot dohodnina. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu, razen v navedenem obsegu, strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V ponovnem postopku so bila obravnavana vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 22/2009 z dne 13. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik glede na določbo 2. odstavka XV. člena pogodbe o poslovodenju z dne 4. 12. 2001, po kateri ima tožnik (na delovnem mestu notranji revizor) v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pravico do odškodnine v višini šestkratne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjem letu, upravičen do odškodnine, dogovorjene z navedeno pogodbo. Nobenega dvoma ni, da je bil razrešen iz nekrivdnih razlogov, kakor tudi ne o tem, da je osnova za odmero dogovorjene odškodnine tožnikova bruto plača (ker bi moralo biti za primer, da bi šlo za neto plačo, za kar se zavzema tožena stranka tudi v pritožbi, to v pogodbi izrecno določeno). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene. Pritožba pa pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v višini šestih bruto plač, ki jih je dosegel v zadnjem letu in ker ni upoštevalo, da je od tako določene odškodnine delodajalec dolžan odvesti akontacijo dohodnine in plačati prispevke. Tožnik je namreč upravičen le do izplačila razlike po odvodu dohodnine in prispevkov, ne pa do izplačila celotnega vtoževanega zneska. Da se od prejemkov, kot je odškodnina zaradi nekrivdne predčasne razrešitve z vodilnega delovnega mesta, plačuje tako dohodnina kot tudi prispevki za socialno varnost, izhaja iz določb ZDoh-2 ter ZPSV, na katere se utemeljeno sklicuje pritožba. V 27. členu ZDoh-2 je določeno, od katerih odškodnin se dohodnina ne plača, mednje pa odškodnine, ki bi ustrezala odškodnini, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, ni mogoče uvrstiti. Tudi iz določb ZDoh-2 v poglavju „Dohodek iz zaposlitve“ ne izhaja, da bi za takšne prejemke veljala oprostitev. Iz 35. člena navedenega zakona izhaja, da se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve, pri čemer se za zaposlitev šteje vsako odvisno pogodbeno razmerje, v katerega vstopa fizična oseba pri opravljanju fizičnega ali intelektualnega dela, vključno z opravljanjem storitev in ustvarjanjem ali izvedbo avtorskega dela, ne glede na čas trajanja, za odvisno pogodbeno razmerje pa se šteje delovno razmerje (in druga pogodbena razmerja, z značilnostmi, opredeljenimi v zakonu). Po 36. členu ZDoh-2 dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo, pri čemer po 5. točki 1. odstavka 37. člena istega zakona dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki. V 44. členu istega zakona, ki opredeljuje dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo, pa prav tako ni določeno, da bi odškodnina, kakršno v tem individualnem delovnem sporu vtožuje tožnik, spadala med takšne dohodke.

Od tovrstnih odškodnin kot prejemkov iz delovnega razmerja, se plačujejo tudi prispevki za socialno varnost v skladu z določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, ki določa, da ne glede na 1. in 2. odstavek 3. člena (po teh določbah se prispevki za socialno varnost plačujejo iz bruto plače, bruto nadomestil plače) in ne glede na to, če je to z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, razen od tistih, ki so izrecno izvzeti (npr. odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih). Zato stališče tožnika v odgovoru na pritožbo, da plačilo prispevkov od tovrstnih prejemkov v ZPSV ni izrecno določeno, ni pravilno.

Tožena stranka je torej, upoštevajoč navedeno, tožniku dolžna obračunati (in ne izplačati) odpravnino v prisojenem znesku 41.645,67 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in plačati prispevke za socialno varnost, tožnik pa je upravičen le do izplačila razlike ter do zamudnih obresti od tako izračunane odškodnine, ne pa tudi do zamudnih obresti od celotnega obračunanega zneska, pri čemer se kot dan nastanka zamude šteje 10. 4. 2007, kot je sicer pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v navedenem obsegu podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbami 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen, 2. odstavek 365. člena ZPP), tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Delna sprememba sodbe nima za posledico bistvene spremembe v uspehu stranke v postopku (ker se pretežno nanaša na odločitev o zamudnih obrestih), zato ni vplivala na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (2. točka izreka).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).