Jedro

Ni zakonito lokacijsko dovoljenje, če v izreku ne vsebuje podatkov iz lokacijske dokumentacije in pogojev iz soglasij, ki jih mora investitor pri gradnji izpolniti (57. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor) in če upravni organ v postopku ni dal prizadetim strankam možnosti, da se tega udeležijo in se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 6.9.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper lokacijsko dovoljenje investitorici, za ureditev okrepčevalnice v pritličju stanovanjskega bloka, ki ga je izdal Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 21.4.1994 z obrazložitvijo, da je lokacija v skladu s pogoji odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (Uradno glasilo št. 2/89 in 4/92), po katerem so na tem območju dopustne adaptacije. V postopku so bila zbrana tudi vsa, v posameznih zakonih predpisana soglasja, investitorica pa je tudi izkazala, da je upravičena razpolagati z delom objekta, ki je predmet posega. Naselje predstavlja pomembno lokalno središče, zato je tovrstna dejavnost tu dopustna. Sicer pa gostinska dejavnost po svoji naravi ni hrupna, investitor pa je pri poslovanju dolžan upoštevati delovni čas, ki je določen s posebnimi občinskimi predpisi, kar pa je stvar dovoljenja za obratovanje. Spornost prodaje prostora, ki je predmet posega, ni stvar tega postopka. Tudi parcelacija ni stvar tega postopka in zato tovrstnega ugovora v tem postopku tožena stranka ni upoštevala.

Tožniki v tožbi oporekajo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju, zaradi česar naj bi bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Navajajo, da jim v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Investitor je brez lokacijskega dovoljenja opravil gradbene posege v pasaži pritličja stanovanjskega objekta, kjer stanujejo tožniki in navedeni obseg opravljenih del presega okvir del iz lokacijskega dovoljenja. Kletni del, ki ga je investitorica tudi preuredila, v lokacijskem dovoljenju ni zajet. Vendar tožniki menijo, da je tožnica s preureditvijo kletnih prostorov pridobila možnost usposodobitve tudi preostalih nujno potrebnih prostorov, o katerih je govora v lokacijski dokumentaciji in jih po mnenju tožnikov ni mogoče vključiti v prostor namenjen za okrepčevalnico, v skupni bruto površini 32,60 m2 (prostor za cca 10 - 15 gostov z vsemi pripadajočimi prostori, kot so sanitarije, skladišče, garderoba s sanitarijami za zaposlene). V prostoru s površino 32,60 m2 vsega navedenega ni mogoče zagotoviti. V lokacijskem dovoljenju ni navedeno, na kakšni površini se odobri lokacija za ureditev okrepčevalnice v pritličju stanovanjskega bloka. Tožniki k navedenemu lokacijskemu dovoljenju niso dali soglasja. Z navedeno ureditvijo pa so interesi tožnikov prizadeti, saj mejni zid v pasaži pritličja meji neposredno na spalnico tožnice, nad pasažo pa je spalnica in dnevna soba tožnika. V tehnični dokumentaciji za celotni objekt so bili sicer v pasaži predvideni poslovni prostori, vendar ne za gostinski lokal, saj za to ni niti najosnovnejših pogojev. Po mnenju tožnikov je okrepčevalnica ena od oblik gostinskega lokala, v katerem prihaja tudi do prometa, hrambe in obdelave živil živalskega izvora, zaradi česar bi bilo potrebno tudi poprejšnje soglasje veterinarskega inšpektorja. Ker v lokacijskem postopku ni bilo pridobljeno niti soglasje veterinarskega inšpektorja, niti soglasje stanovalcev je odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe nezakonita. Predlagajo, da sodišče po opravljani obravnavi, odpravi oziroma spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi tožbi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo smiselno navaja, da je že v tehnični dokumentaciji za izgradnjo bloka, v pritličju predviden prostor za poslovno dejavnost (gostinstvo). Tožniki so to kot najemniki stanovanj vedeli že ob vselitvi v ta stanovanja, zato meni, da tožniki v tem postopku nimajo položaja stranke, saj investitorka ne posega v njihove pravne koristi.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 57. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) mora lokacijsko dovoljenje vsebovati podatke iz prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije in urbanistične, arhitektonske, ureditvene, spomeniško varstvene in druge pogoje, ki jih je treba izpolniti pri nameravani gradnji ali drugem posegu v prostor. Iz navedenega torej izhaja, da bi moralo izpodbijano lokacijsko dovoljenje v izreku vsebovati tako podatke iz lokacijske dokumentacije kot tudi pogoje iz soglasij, ki naj bi jih investitor izpolnil pri nameravani ureditvi, vendar navedenega odločba ne vsebuje. Drži tudi tožbena navedba, da iz lokacijskega dovoljenja sploh ni razvidna površina, na kateri se odobri lokacija za ureditev okrepčevalnice z vsemi pripadajočimi prostori v pritličju stanovanjskega objekta, kar je po mnenju sodišča pomembna oziroma bistvena okoliščina pri izdaji lokacije za ureditev okrepčevalnice. Sploh pa sodišče ugotavlja, da je tudi lokacijska dokumentacija pomanjkljiva in ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon določa (55. člen). Iz nje ni razvidna zmogljivost prostora, ki je predmet lokacije in sicer z vidika njegove funkcije, prav tako pa iz dokumentacije tudi niso razvidne rešitve v zvezi z vplivi, ki jih bo imel obravnavani poseg na bivalne pogoje stanovalcev, ki živijo v stanovanjih na katere prostor za okrepčevalnico meji in s tem v zvezi ustrezne rešitve in pogoji za odstranitev predvidenih vplivov (pogoji iz sanitarnega soglasja). Tudi ni dovolj, da upravni organ v lokacijskem dovoljenju le ugotavlja, da se navedena lokacija nahaja na območju, ki je urejeno s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in da je ta v skladu s prostorskimi ureditvenimi pogoji, ne da bi pri tem navedel, s katerimi konkretnimi pogoji je v skladu. Po presoji sodišča je utemeljena tudi tožbena navedba, da prizadetim strankam v postopku ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev. Upravni organ, ki vodi lokacijski postopek mora v teku postopka dati investitorju in drugim strankam možnost udeležbe v postopku, navajanje za odločitev pomembnih dejstev, okoliščin in dokazov, sodelovanje pri izvajanju dokazov ter varovanje njihovih pravic in z zakonom varovanih koristi (143. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi prizadete stranke kakorkoli sodelovale v lokacijskem postopku. Soglasje veterinarske inšpekcije k lokacijski dokumentaciji, pa je po mnenju sodišča potrebno takrat, ko gre za objekte, ki so našteti v 63. člena zakona o zdravstvenem varstvu živali (Uradni list SRS, št. 37/85), med drugim tudi objekte za obdelavo, predelavo, proizvodnjo, zbiranje, skladiščenje in promet surovin in proizvodov živalskega izvora. Iz spisnih podatkov izhaja, da je pristojni veterinarski inšpektor ocenil, da pri okrepčevalnici ne gre za dejavnost iz navedene zakonske določbe, zato zanjo predhodno soglasje ni potrebno. K navedeni ugotovitvi sodišče nima pomislekov, zato tovrstni tožbeni ugovor zavrača. V tem primeru pa je neutemeljena tudi tožbena navedba, ki se nanaša na soglasje stanovalcev. Soglasje bi bilo potrebno, če bi investitor z gradnjo oziroma preureditvijo posegal v skupne prostore etažnih lastnikov oziroma bi z gradnjo posegal v stanovanja prizadetih strank. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi v tem primeru šlo za tako gradnjo, kolikor pa bo upravni organ v ponovnem postopku ugotovil, da se z adaptacijo kakorkoli posega v skupne prostore ali posamezna stanovanja v navedenem objektu, pa bo od investitorja dolžan zahtevati soglasje lastnikov oziroma vseh solastnikov teh skupnih prostorov (31. člen stanovanjskega zakona).

Ker so bile v lokacijskem postopku kršene določbe ZUP, je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) izpodbijano odločbo odpravilo.