Jedro

Ni mogoče šteti, da so v izvršilnem naslovu določeni stiki očeta z ml. hčerko realizirani, če mati 11-letne hčerke ni psihično pripravila na stike niti toliko, da bi hčerka ostala z očetom vsaj krajši čas, če ne že ves čas, določen v izvršilnem naslovu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo D.P. odpravila sklep Sekretariata za občo upravo občine z dne 15.2.1994, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izrek denarne kazni tožnici, zaradi nerealiziranih osebnih stikov z mld. hčerko dne 16.9., 18.9., 14.10., 21.10., 28.10., 22.11., 4.11., 25.11., 30.12.1993 in 6.1. ter 13.1.1994. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi odločbe o dovolitvi stikov očeta z mld. hčerko bila dovoljena izvršba s sklepom z dne 27.12.1988. V izvršilnem naslovu določeni stiki se ne izvajajo dosledno in v podatkih spisov ni opore za sprejeto stališče, da se tožnici ne more dokazati, da je ravnala v nasprotju z naloženo obveznostjo. S tem ko je tožnica nekajkrat pripeljala mld. hčerko na določeno mesto, hčerka pa je odklonila osebni stik z očetom, ni izpolnila naložene obveznosti, saj bi morala hčerko tudi psihično pripraviti na osebni stik z očetom tako, da bi trajal toliko časa, kot je to določeno v izvršilnem naslovu.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da kot mati omogoča osebne stike mld. hčerke z očetom, saj jo vsakokrat pripelje ob določeni uri na določeni kraj. Stori vse, kar je v njeni moči, da bi hčerko psihično pripravila na srečanje. Tožena stranka ni strokovno usposobljena za presojo, ali je tožnica hčerko v zadostni meri psihično pripravila na srečanje z očetom, sicer pa tega niti ni ugotavljala. Nevzdržno je stališče tožene stranke, če stik ni v celoti realiziran, da to pomeni, da hčerke ni psihično pripravila na osebni stik. Mld. hčerka je občutljivo bitje v 11 letu starosti in ji ni mogoče nekaj preprosto ukazati ali zapovedati. Tožnica svoje obveznosti po odločbi o stikih izpolnjuje, kar lahko potrdita Center za socialno delo in Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Nasprotno pa oče zavrača vsako pomoč, čeprav je izvedenka v mnenju o stikih izrecno navedla, da strokovno pomoč potrebuje tudi oče. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mu tožnica že več kot 7 let onemogoča stike z mld. hčerko. Dve leti hčerke sploh ni videl, ker jo je mati skrivala. Šele ko je hčerka začela obiskovati malo šolo je izvedel zanjo. Zadnja tri leta so bili stiki omejeni na kratke obiske v šoli, kjer je za vse otroke organiziral oglede Ljubljane in pogovore o zgodovini mesta, da je hčerko lahko videl. S težavo si je tako pridobil zaupanje hčerke, ki pa je po poletnih počitnicah znova usahnilo. Zaradi onemogočanja stikov je od leta 1988 dalje vložil 209 prijav za denarno kaznovanje tožnice, ki je kazni sproti poravnala, saj je kazen znašala le 0,50 SIT. Ko je bila denarna kazen valorizirana, pa je tožnica pritisnila na hčerko in tako dosegla, da je začela odklanjati stike, zato da bi ustregla materi. Za nerealizirane stike tako tožnica neupravičeno vali krivdo na hčerko. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z odločbo o dovolitvi stikov D. P. z mld. hčerko z dne 29.3.1988, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba 27.12.1988, so določeni stiki in njihov obseg. Tožnica, pri kateri živi hčerka je dolžna omogočiti stike (2. odstavek 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, p.b., Uradni list SRS, št. 14/89). To pomeni, da ne zadostuje zgolj zagotovitev fizične prisotnosti hčerke ob času in kraju določenem v izvršilnem naslovu, ampak je tožnica dolžna hčerko tudi psihično pripraviti tako, da je sposobna vzpostaviti stik z očetom. Zato ni mogoče šteti, da so v izvršilnem naslovu določeni stiki realizirani, če tožnica 11-letne hčerke ni psihično pripravila niti toliko, da bi ostala z očetom vsaj krajši čas, če ne že ves čas, določen v izvršilnem naslovu. Sodišče sicer verjame tožnici, da hčerki, ki je stara 11 let stikov ni mogoče preprosto ukazati. Toda tožnica se mora zavedati, da je določene stike dolžna omogočati že od leta 1988 dalje. Ob doslednem izvrševanju tako določenih stikov in pravilni pripravi hčerke na stike od vsega začetka, do zatrjevanih težav ne bi moglo priti. Zato bo sedaj tožnica morala pač vložiti več truda za dejansko realizacijo določenih stikov, če se bo hotela izogniti posredni prisilitvi izpolnitvi naložene obveznosti (3. odstavek 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku). V ponovnem postopku pa bo tožnica imela tudi možnost, da za vsak zatrjevani nerealizirani stik konkretno dokaže, da je naloženo obveznost izpolnila.

Po presoji sodišča tako uveljavljena tožbena razloga nista podana, zato je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.