Jedro

Dejstva, ki jih stranka ne zanika oziroma jih ne prereka, se štejejo za priznana, zato jih nasprotni stranki ni treba dokazovati. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati v pritožbi prvič zatrjevanih dejstev, saj toženka takšnih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala, v pritožbi pa ni zatrjevala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti tekom prvostopenjskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvi točki izpodbijane sodbe toženi stranki odpovedalo najemno razmerje po najemni pogodbi z dne 18. 1. 1993, za stanovanje št. ... v pritličju stanovanjske hiše na naslovu O. c. ..., C., v skupni izmeri 58,82 m2. V drugi točki izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni izprazniti zgoraj navedeno stanovanje in ga prostega oseb in stvari prepustiti v posest tožeče stranke, v tretji točki, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.467,83 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.388,70 € od 18. 10. 2010 dalje do plačila in od zneska 79,13 € od 20. 10. 2010 dalje do plačila in v četrti točki sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 435,00 €, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Zoper sodbo se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Podaja ugovor aktivne legitimacije in navaja, da tožeča stranka ni lastnik stanovanja, v katerem res prebiva toženka. Tudi najemne pogodbe toženka ni sklenila s tožečo stranko, ampak z občino C., kot izhaja iz najemne pogodbe z dne 18. 1. 1993. Pravdni stranki tako sploh nista v dolžniško-upniškem razmerju, zato je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je toženka prejela opomine, ki naj bi predstavljali pogoj za odpoved najemne pogodbe s tožbo. Tožeča stranka namreč ni predložila potrdil, iz katerih bi izhajal prejem opominov s strani tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni sodbo prve stopnje, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je toženka s pravno prednico tožnice 18. 1. 1993 sklenila najemno pogodbo za stanovanje št. ... v pritličju stanovanjske hiše, na naslovu O. c. ..., C., v skupni izmeri 58,82 m2, ki ga je najemnica koristila od sklenitve pogodbe dalje. Tožnica je zatrjevala tudi, da toženka ne izpolnjuje svojih obveznosti plačevanja najemnine in ostalih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine. Po trditvah tožnice je bila toženka večkrat pozvana k plačilu najemnine, na zadnji opomin z dne 3. 3. 2010 pa toženka ni odgovorila, čeprav je bila opozorjena na posledice neplačevanja obveznosti, in sicer tako glede odpovedi najemnega razmerja, izpraznitve stanovanja in plačila neplačanih najemnin. Iz spisovnega gradiva izhaja, da teh tožničinih trditev toženka tekom prvostopenjskega ni prerekala, temveč je v odgovoru na tožbo priznala, da položnice neredno plačuje zaradi finančne stiske, na prvem in edinem naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2010 pa je izpovedala, da je s strani tožeče stranke prejela opomina na plačilo pod pretnjo vložitve tožbe na izselitev, a zaradi slabega premoženjskega stanja ni mogla pravočasno in v celoti poravnati svojih obveznosti. Dejstva, ki jih stranka ne zanika oziroma jih ne prereka, se štejejo za priznana, zato jih nasprotni stranki, v obravnavanem primeru tožnici, niti ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato na podlagi s strani tožnice zatrjevanih dejstev, ki jih toženka ni prerekala, pravilno materialnopravno zaključilo, da je zaradi nerednega plačevanja najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, podan krivdni razlog po 103. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ), zaradi katerega lastnik lahko odpove najemno pogodbo s tožbo, saj je toženko skladno s tretjim odstavkom 103. člena SZ ustrezno predhodno pisno opomnil na kršitev najemne pogodbe z dne 18. 1. 1993. Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi 112. člena SZ utemeljeno razsodilo, da se toženki odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi za navedeno stanovanje ter toženki določilo rok za izselitev (četrti odstavek 112. člena SZ).

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati v pritožbi prvič zatrjevanih dejstev, da tožeča stranka ni lastnik stanovanja, v katerem prebiva toženka in da tožeča stranka ni izkazala, da je toženka prejela opomine, ki naj bi predstavljali pogoj za odpoved najemne pogodbe s tožbo. Toženka takšnih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala, pri čemer je dodati, da je toženka v svoji izpovedbi potrdila prejem tožničinih opominov, tudi sicer pa v pritožbi ni zatrjevala, da teh, šele pritožbeno uveljavljanih dejstev, brez svoje krivde ni mogla navesti tekom prvostopenjskega postopka , zato gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne more presojati.

Ker niso podani razlogi, iz katerih je toženka sodbo izpodbijala, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).