Jedro

Če prostorsko ureditveni pogoji prepovedujejo gradnjo stanovanjskih hiš, upravni organ ni imel materialne podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 195/99-14 z dne 19.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.1998. Z njo je bila v zvezi z reševanjem pritožbe F.O. (tožnikovega mejaša), na podlagi 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odpravljena odločba Upravne enote K. z dne 7.11.1996 (1. točka izreka) in odločeno, da se tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 733/7 k.o. H. zavrne.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se zemljišče parc. št. 733/7 k.o. H. nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni Vestnik G., št. 15/88, Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 69/95 in 27/96 v nadaljevanju odlok). Razvrščeno je v območje urejanja S 13-4 N.H. II, za katerega po določbi 107. člena prostorsko ureditvenih pogojev gradnja objektov ni dovoljena, posegi, ki bi spremenili celotno sliko območja pa niso dopustni. Prvostopenjski upravni organ je v nasprotju s prostorsko ureditvenimi pogoji tožniku izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na navedenem zemljišču, zato je bilo materialno pravo v obravnavanem primeru napačno uporabljeno. Tožena stranka je zato pravilno odločila, ko je na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP/86 s svojo odločbo odpravila prvostopenjsko odločbo in sama rešila stvar, tako da je tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnila.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna, saj niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka pri svojih odločitvah nista upoštevala Odloka o spremembah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za K. (Uradni list RS, št. 28/98), ki v ureditvenem območju, v katerem se nahaja njegovo zemljišče, dovoljuje individualno stanovanjsko gradnjo s prostostoječo zazidavo ter gradnjo in ureditev objektov za obrt, ki ne motijo stanovanjskega okolja. Meni, da se z navedenim predpisom pojasnjuje določba 107. člena odloka. To je že vseskozi potrebno razlagati tako, da so v območju v katerem se nahaja njegovo zemljišče gradnje objektov dopustne, ob pogoju, da se z njimi ne spreminja celotna slika območja. Ker so bila lastnicam sosedanjih zemljišč v ureditvenem območju S 13/4 izdana lokacijska in gradbena dovoljenja za gradnjo objektov (T.Š. in B.A.), sta bili z odločbo tožene stranke v njegovo škodo kršeni pravici iz 14. in 15. člena Ustave RS.

Njegovemu mejašu F.O., je Upravna enota K. z odločbo z dne 15.5.1996 naložila, da si mora za že zgrajen objekt, ki leži v območju urejanja S 13/4 pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Če se izkaže za pravilno presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem ureditvenem območju gradnja objektov ni dovoljena, potem je z odločbo tožene stranke poseženo tudi v pravice in koristi F.O. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se namreč lokacijsko dovoljenje lahko izda le v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93 v nadaljevanju ZUN). Lokacijska dokumentacija pa se pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN). V obravnavani zadevi med strankama niti ni sporno, da se tožnikovo zemljišče parc. št. 733/7 k.o. H., nahaja v območju, ki se ureja z odlokom in se razvršča v območje urejanja S 13/4 - N.H. II., za katero po določbi 107. člena odloka, veljavnega v času odločanja na prvi stopnji, gradnja objektov ni bila dovoljena, posegi, ki bi spremenili celotno sliko območja pa niso bili dopustni. Ker sta sodišče prve stopnje ter tožena stranka navedeno določbo pravilno razlagali, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 733/7 k.o. H., ni bilo materialnopravne podlage.

Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori.

Odlok o spremembah odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za K. je pričel veljati dne 3.11.1998, torej po izdaji prvostopenjske odločbe ter se zato pri odločanju v obravnavani zadevi ne more upoštevati. Pravilnost in zakonitost v upravnem sporu izpodbijanih odločb se namreč presoja po pravnem in dejanskem stanju v času izdaje prvostopenjske odločbe. Odločanje na spremenjeni pravni podlagi je zato vezano na vložitev novega zahtevka.

Tožnik ni navajal, da bi bili lastnicama zemljišč v ureditveni enoti 2a1 na območju k.o. H. izdani lokacijski in gradbeni dovoljenji pred uveljavitvijo Odloka o spremembah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za K., zato ni izkazal, da bi bili v njegovo škodo kršeni pravici iz 14. in 15. člena Ustave RS.

Predmet presoje v tem upravnem sporu ni odločba, s katero je bila F.O. naložena pridobitev dovoljenj za legalizacijo njegove gradnje na zemljišču v ureditvenem območju S 13/4. Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.