Jedro

Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta v zemljiški knjigi pri tožeči stranki lastnih nepremičninah: - ID znak parcela 0000 757/2, - ID znak parcela 0000 753, - ID znak parcela 0000 757/1, - ID znak parcela 0000 766/6, - ID znak parcela 0000 768/2, - ID znak parcela 0000 760, - ID znak parcela 0000 765, - ID znak parcela 0000 769/2 in - ID znak parcela 0000 766/5 izbrisali hipoteka (ID pravice/zaznambe 001) in prepoved odtujitve in obremenitve (ID pravice/zaznambe 002), ker jo bo sicer nadomestila ta sodba.«

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.229,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke in prepovedi odtujitve ter obremenitve, ki sta vpisani pri tožničinih nepremičninah. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bila terjatev, ki je bila zavarovana s hipoteko, poplačana v letu 2005. Ugovor zastaranja je zavrnilo z obrazložitvijo, da je zahtevek stvarnopravne narave.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da je sodišče napak presodilo ugovor zastaranja. Napačna je tudi ugotovitev, da je terjatev v celoti plačana, saj tožnica dolguje še del glavnice. S hipoteko zavarovana terjatev, vknjižena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika,1 ne zastara.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena graja materialnopravne presoje vprašanja (ne)zastarljivosti tožnikovega zahtevka. Tožnik od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, torej neko aktivno dejanje.2 S tako postavljenim zahtevkom se zahteva izpolnitev neke obveznosti. Taka obveznost praviloma izvira iz pogodbe (v tem primeru kupoprodajne pogodbe z obročnim plačilom) ter (drugače kot čisti stvarnopravni zahtevki) ustreza pojmu zastarljive pravice iz 335. člena Obligacijskega zakonika.3 Zastaranje take terjatve je celo izrecno določeno, posebej pa je določen tudi (daljši, desetletni) zastaralni rok (350. člen OZ).4 Zastaranje začne teči takrat, ko upnik pridobi pravico terjati izpolnitev (336. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev glede (ne)zastaranja sprejelo na podlagi pravne interpretacije dejstev, ki med strankama niti niso sporna. Ta dejstva so: terjatev izvira iz pogodbe, sklenjene v letu 2000; tožnik zatrjuje, da je terjatev (predčasno) plačal leta 2005 in da mu je takratni direktor toženke leta 2006 izdal potrdilo (priloga A7), da je obveznost v celoti poravnana.

7. Tožba je bila vložena leta 2019, torej je od dne, ko naj bi bila terjatev po navedbah tožnika poplačana, minilo že več kot 10 let. Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ. Tudi, če bi šteli, da je zastaralni rok začel teči šele, ko je direktor izdal potrdilo o poplačilu (2006), bi do vložitve tožbe terjatev vseeno že zastarala.

8. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku5 pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Ker je zahtevek zavrnilo že zaradi zastaranja, se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila terjatev res poravnana.

9. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh (154. člen ZPP) je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka, ki obsegajo nagrade za odgovor na tožbo, prvo vlogo in prvi narok (3 x 300 točk) ter za pritožbo 375 točk, skupaj torej 1275 točk ali 765 EUR, nadalje pa še 2 % materialnih stroškov (15,30 EUR), potne stroške za narok (50 km x 0,37 EUR = 18,50 EUR), 22 % DDV (175,74 EUR) in takso za pritožbo (255 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da bi se zahtevek, če ga toženka ne bi prostovoljno izpolnila, »izvršil« (izjava bi se štela za podano) že s samo pravnomočnostjo sodbe. 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 4 Sodba in sklep VSRS II Ips 269/2015. Enako sodba VSL II Cp 2614/2012, ki še pojasni, da da je stvarnopravno naravo in posledično nezastarljivost zahtevkov na izstavitev zemljiškoknjižne listine sodna praksa priznala le pri vknjižbi lastninske pravice, ki je bila pridobljena na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, saj se je v teh primerih lastninska pravica pridobila ex lege (npr. sodba VSRS II Ips 102/2007). 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.