Jedro

Pritožnik tudi ni oporekal trditvi predlagatelja izdaje izpodbijanega sklepa, da je bil s plačilom 17. zapadlega obroka iz pogodbe o dodelitvi sredstev za razvoj seznanjen, predno je sam ponovno izvedel izplačilo navedenega obroka. Čim pa je tako in dolžnik ve, da poplačuje neobstoječ dolg, mu je v bodoče to potrebno preprečiti z večjim nadzorom nad izplačili z njegovega računa. Prvostopenjsko sodišče se je zato utemeljeno poslužilo ukrepa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in ima podlago v 1. odst. 32. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče Agenciji za plačilni promet naložilo, da sme z dolžnikovega računa izplačevati le obveznosti, ki izvirajo iz tekočega poslovanja ali za stroške prisilne poravnave po nalogu zastopnika dolžnika, za vsako izplačilo nad zneskom 1,000.000,00 SIT pa še ob soglasju upraviteljice prisilne poravnave. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik, smiselno pa je uveljavljal pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljana. Pritožnik ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je dolžnik Ljubljanski banki d.d. plačal 17. zapadli obrok potem, ko ga je že plačal IRP Alpinum, kot sam navaja v pritožbi, na podlagi pogodbe o prevzemu izpolnitve. Tako je prišlo do dvakratnega plačila istega dolga, dolžnik pa je plačal neobstoječ dolg, saj je ta s plačilom IRP Alpinuma že ugasnil. Pritožnik tudi ni oporekal trditvi predlagatelja izdaje izpodbijanega sklepa, da je bil s plačilom 17. zapadlega obroka iz pogodbe o dodelitvi sredstev za razvoj seznanjen, predno je sam ponovno izvedel izplačilo navedenega obroka. Čim pa je tako in dolžnik ve, da poplačuje neobstoječ dolg, mu je v bodoče to potrebno preprečiti z večjim nadzorom nad izplačili z njegovega računa. Onemogočanje poplačila neobstoječega dolga in omejitev poplačil zgolj na tekoče posle v teku postopka prisilne poravnave in na poplačilo stroškov postopka prisilne poravnave vsekakor ustreza vodenju postopka prisilne poravnave, katere namen je sanacija ekonomsko-finančnega stanja dolžnika z zmanjšanjem in - ali prolongiranjem poplačila terjatev, nastalih do začetka postopka prisilne poravnave v breme upnikov. S poplačilom neobstoječih terjatev pa se nedvomno zmanjšuje možnost ugodnejšega poplačila upnikov. Prvostopenjsko sodišče se je zato utemeljeno poslužilo ukrepa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in ima podlago v 1. odst. 32. čl. ZPPSL. Nerelevantna je pri tem pritožbena trditev o razlogih, zaradi katerih je dolžnik želel sam poplačati upnika. Če je dolžnik s plačilom obroka iz pogodbe o dodelitvi sredstev za razvoj želel preprečiti posledice iz 3. in 4. čl. Pogodbe o prevzemu izpolnitve (izguba večinskega deleže v družbi Alpinum hoteli d.o.o.), bi moral glede na pritožbeno zatrjevanje o škodljivosti pogodbe o prevzemu izpolnitve le-to izpodbiti, sicer ga zavezuje. Tako se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Ker prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).