Jedro

Če revident spornega pravnega vprašanja ne opredeli konkretno in določno, upoštevaje vsebino obravnavane zadeve, temveč le na načelni ravni predlaga določitev vsebine pravnega standarda, pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 17. 7. 2009 vložil revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka. Dovoljenost revizije utemeljuje s tem, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice in da gre za njegovo pravico, ki presega denarno vrednost 20.000,00 EUR.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2006, in zoper obvestilo tožene stranke z dne 6. 11. 2008 (1. točka izreka), ter zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka za generalno direktorico Javnega zavoda ... imenovala A.A. Z izpodbijanim obvestilom pa je tožena stranka tožnika obvestila, da na razpisano mesto ni izbran, ga obvestila o izbranem kandidatu, o pravici do pregleda razpisnega gradiva in o pravici do sodnega varstva.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident najprej uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede tega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, pa mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Navedenega standarda pa revident z navedbami, s katerimi utemeljuje dovoljenost revizije, ni izpolnil. Revident namreč navaja, da gre za pomembna pravna vprašanja, in sicer: „da je treba razlikovati pravne posledice razveljavitvene odločbe od pravnih posledic ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS; da je treba razjasniti, da nobena norma ne more podaljšati veljavnosti zakonske norme, ki je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča; da je treba v postopkih imenovanja direktorjev javnih zavodov določiti pravni standard »tekočih poslov« iz 115. člena Ustave RS in za potrebe teh postopkov opredeliti, kdaj gre za diskriminatorni postopek; da je treba opredeliti ter pravno zaščititi strokovno avtonomijo javnih zavodov pred nezakonito samovoljo ustanoviteljev ter razlikovati med pravnim položajem javnega zavoda in položajem državnih uradov, služb, agencij in drugih organov v sestavi ministrstev“. Iz teh revidentovih navedb pa po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja določno in konkretno, kaj naj bi bilo pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Revidentove navedbe so namreč preveč splošne in pavšalne. Revident bi moral, upoštevaje obravnavano zadevo, konkretno in določno, glede na dejanski stan obravnavane zadeve, opredeliti sporno pravno vprašanje. Revident pa s svojimi navedbami le na načelni ravni navaja, kaj bi bilo treba, in še to le na načelni ravni, razlikovati, določiti in opredeliti. Revident bi moral izpostaviti konkretno pravno vprašanje in ne le, kot na primer, predlagati, da se v postopkih imenovanja direktorjev javnih zavodov določi pravni standard „tekočih poslov“. Tak predlog je namreč preveč pavšalen, nedefiniran in nekonkretiziran že iz razloga, ker je postopek imenovanja direktorjev večfazni postopek. Revident sicer v zaključku svojih revizijskih navedb dodatno navaja, da naj bi bila odločitev o spornem stališču upravnega sodišča, odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Ker pa revident v revizijskih razlogih izpodbija vse razloge izpodbijane sodbe oziroma vsa stališča, ki jih je upravno sodišče zavzelo v izpodbijani sodbi, ta pa se nanašajo na različne materialne predpise, je tudi ta opredelitev spornega pravnega vprašanja preveč pavšalna in jo Vrhovno sodišče ne more samo konkretizirati v smislu izbire med, za revidenta spornimi, stališči upravnega sodišča. Ker revident spornega pravnega vprašanja ni opredeli s tako stopnjo jasnosti, kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahteva ustaljena upravnosodna praksa, zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izpolnjen.

8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident ni izkazal z navedbo, da je onemogočena zakonita izvedba razpisnega postopka, zato mu je v razpisnem postopku odvzeta možnost enakopravne obravnave in možnost imenovanja na razpisano mesto. Revident bi namreč moral, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revident tega ni storil, pogojev za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena le, če gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o imenovanju direktorja javnega zavoda. Ta spor pa ni izražen v denarni vrednosti. Tudi navedba revidenta, da vrednost izpodbijanega upravnega akta oziroma pravice stranke izražena v denarni vrednosti presega 20.000,00 EUR, ker bo najmanj za takšen znesek v času petletnega mandata prikrajšana pri plači, glede na zakonsko zahtevo ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega izmed zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

11. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

12. Izdaja začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo. Ena od njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanem primeru je bila revizija kot nedovoljena zavržena iz razlogov drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker procesna predpostavka (dovoljenost revizije) ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K 3. točki izreka:

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.