Jedro

Sodišče sodi, da tožnik v tožbi uveljavlja tožbeno novoto, ki je nedopustna. Tožnik namreč ni obrazložil, zakaj dejstva naknadnega novega izračuna neto tlorisne površine objekta ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (torej v postopku izdaje akta drugostopnega organa z dne 31. 7. 2018), in o tem predložil oziroma ponudil ustrezen dokaz, še zlasti glede na tožbeno navedbo, da je do spremembe teh podatkov prišlo v začetku leta 2018, torej ko drugostopni organ odločbe še ni izdal in bi tožnik lahko to dejstvo še uveljavljal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 35103-9/2017-19 z dne 3. 7. 2017, ugodi (1. točka izreka), da se s to odločbo nadomesti odločba, št. 35103-9/2017-19 z dne 3. 7. 2017, in se (pri)tožniku kot zavezancu za plačilo komunalnega prispevka stanovanjski objekt na zemljiščih s parc. št. 241/4 in del 241/5, obe k.o. ..., ta odmeri v višini 2.812,35 EUR (2. točka izreka), določil način in rok plačila (3. točka), da se v primeru, da zavezanec ne bo plačal odmerjenega komunalnega prispevka, ta odločba pošlje v izvršitev organom pristojnim za davčno izvršbo (4. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku po uradni dolžnosti z odločbo z dne 3. 7. 2017 odmerjen komunalni prispevek za priključitev stanovanjskega stavbe na delu zemljišča s parc. št. 241/1, k.o. ..., na kanalizacijsko omrežje ... Po vloženi pritožbi, v kateri je tožnik zaradi razdelitve parc. št. 241/1 na parc. št. 241/4 in 241/5 ugovarjal površini, za katero je bil komunalni prispevek odmerjen (Ap), je drugostopenjski organ ugotovil, da je ta utemeljena in odmeril komunalni prispevek, pri čemer je upošteval površino parcele v izmeri 720,0 m2 in (med drugim) neto tlorisno površino objekta v izmeri 394,8 m2. V nadaljevanju je predstavil izračun, povzel določbe Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja Kanalizacija .... ter še, da je odločbo organ izdal po uradni dolžnosti po sedmem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s kanalizacijskim omrežjem.

3. Prvostopenjski organ je s svojo odločbo z dne 3. 7. 2017 odmeril tožniku komunalni prispevek v višini 3.513,51 EUR, pri čemer je (med drugim) upošteval površino parcele (Ap) v izmeri 1.529,0 m2 in neto tlorisno površino objekta v izmeri 394,8 m2. 4. Tožnik je v tožbi navedel, da je bila opravljena nova razdelitev zemljišča s parc. št. 241/1 iz razloga različne namembnosti obravnavanega zemljišča. Z izpodbijano odločbo je bil v višino komunalnega prispevka upoštevan stanovanjski objekt, ki na dan 31. 7. 2018 stoji na parc. št. 241/4. Uradnica, ki je pripravila prvostopenjski in drugostopenjski akt, je po oddaji pritožbe tožniku priporočila, da Geodetski upravi RS sporoči dejansko stanje neto tlorisne površine stanovanjskih površin objekta na tej parceli. GURS je nato odštel prostore dograjene drvarnice in terase od neto površine objekta na parc. št. 241/4 in dejansko vrednost vnesel v informacijski sistem GURS v začetku leta 2018. Ta vrednost ni bila upoštevana v izpodbijani odločbi. Dejansko stanje na dan 31. 7. 2018 namreč kaže, da je neto tlorisna površina objekta (At) 249,3 m2 in ne 394,8 m2, kot je to upoštevano v izpodbijani odločbi. Razlika je 145,5 m2, kar znese 806,49 EUR. Župan občine je 9. 9. 2018 podal izjavo tožniku, v kateri je zapisal, da se vsi stroški tožnika v upravnem sporu, v primeru negativne razrešitve tožbe, v celoti povrnejo tožniku. Župan je v tej izjavi izpostavil, da je bila storjena napaka z izdanim upravnim aktom, saj ni bilo upoštevano dejansko stanje. Glede na povedano je tožnik predlagal, da sodišče odpravi odločbo z dne 31. 7. 2018 in izda nov upravni akt z upoštevanjem pravilnega dejanskega stanja, podrejeno, da odločbo odpravi in vrne organu v nov upravni postopek, v katerem naj organ izda nov upravni akt z upoštevanjem pravilnega dejanskega stanja.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo poudarila, da v tožbi imenovana uradnica nima pooblastil za svetovanje strankam in jim ne svetuje. Tožniku je le pojasnila, da je odločba izdana na podlagi uradnih podatkov o neto tlorisni površini stavbe s prizidkom in da naknadne spremembe ne morejo vplivati za nazaj, možno pa je podati vlogo za spremembo teh podatkov. Drugostopenjski organ je odločal znotraj pritožbenega razloga in v delu, ki se nanaša na velikost zemljišča v obračunu prispevka. Župan v priloženi izjavi o strinjanju ničesar ne navaja o storjeni napaki, temveč, da če bi župan kot organ druge stopnje po njeni vročitvi stranki ugotovil, da je bila v izdani odločbi storjena napaka, bi bila njegova zakonska dolžnost predlagati sodišču odpravo odločbe. Izjava se nanaša zgolj na plačilo stroškov upravnega spora. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa, s katero je ta ugodil pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega organa, jo nadomestil s svojo odločbo in tožniku odmeril komunalni prispevek za stanovanjski objekt na zemljiščih s parc. št. 241/4 in del 241/5, obe k.o. ..., v višini 2.812,35 EUR in opredelil način ter rok plačila.

8. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je prvostopni organ odmeril komunalni prispevek po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja komunalne opreme (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). Pri tem je upošteval med drugim za izračun naslednje podatke, povzete po uradnih podatkih Geodetske uprave RS, Prostor, Prostorski portal RS: površino parcele (Ap) 1.529,00 m2 in neto tlorisno površino objekta (At) 394,8 m2. Tožnik je v pritožbi ugovarjal izračunu za celotno površino parcele (Ap) glede na predvideno parcelacijo parc. št. 241/1 na dve parceli zaradi različne dejanske rabe, ki jo je naknadno dopolnil z novo razdelitvijo površin (iz 241/1 sta nastali parc. št. 241/4 in 241/5). Drugostopni organ je navedeno upošteval in upošteval kot površino parcele (Ap) 720,00 m2, na tej podlagi izračunal komunalni prispevek in izdal novo odločbo.

9. Tožnik v tožbi sedaj ugovarja, da bi drugostopni organ moral upoštevati tudi manjšo neto tlorisno površino objekta, saj je GURS od neto tlorisne površine objekta odštel prostore dograjene drvarnice in terase in vnesel dejansko površino objekta (249,3 m2 namesto 394,8 m2) v informacijski sistem GURS v začetku leta 2018, da pa ta vrednost ni bila upoštevana v izpodbijani odločbi.

10. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1).

11. Sodišče sodi, da tožnik v tožbi uveljavlja tožbeno novoto, ki je nedopustna. Tožnik namreč ni obrazložil, zakaj dejstva naknadnega novega izračuna neto tlorisne površine objekta ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta (torej v postopku izdaje akta drugostopnega organa z dne 31. 7. 2018), in o tem predložil oziroma ponudil ustrezen dokaz, še zlasti glede na tožbeno navedbo, da je do spremembe teh podatkov prišlo v začetku leta 2018, torej ko drugostopni organ odločbe še ni izdal in bi tožnik lahko to dejstvo še uveljavljal. 12. Drugostopnemu organu zato tudi ni mogoče očitati nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to meni tožnik. V pritožbenem postopku je drugostopni organ namreč vezan na preizkus odločbe v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, po uradni dolžnosti organ preizkusi le, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). V tem primeru je sporno ostalo dejstvo, ne pa uporaba materialnega zakona oziroma postopanje organa.

13. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je na zakonu utemeljena.

14. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (druga alineja drugi odstavek 59. člena ZUS-1), ker glavna obravnava ni bila predlagana, predlagani dokazi pa so del upravnega spisa, v katerega je sodišče vpogledalo pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta oziroma gre za nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).