Jedro

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju, pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kreme, čiste plenice in oblačila itd. Izbrani način previjanja tudi ni bil primeren glede na s strani toženke zatrjevane značilnosti oziroma običajno reakcijo otroka, ki je bil med previjanjem navadno nemiren, sunkovitih gibov in za svojo starost izjemno močan. V danih okoliščinah tako otrokov odriv in padec s previjalne mize ni mogel biti nepričakovan in nepreprečljiv. Še posebej ne za toženko, ki ima večletne izkušnje z varstvom in nego majhnih otrok, poznane pa so ji bile tudi značilnosti konkretnega otroka. Do padca je prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost. Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca. Ker tega ni storila, je subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi ugotovljene neskrbnosti njenega ravnanja (malomarnost) se krivde ne more razbremeniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o podlagi tožbenega zahtevka tako spremeni, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.699,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov pravdnega postopka (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.172,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Mladoletni tožnik (v nadaljevanju tudi: otrok oziroma pritožnik) je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve več ustavnih pravic (iz 14., 15. in 22. člena Ustave (URS)).

Kot ključno izpostavlja, da je toženka subjektivno odgovorna za nastalo škodo, saj pri previjanju ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Previjanje je izvedla na višini, brez pomoči druge osebe, otroka je posedla, v določenem trenutku ga je spustila in ga ni opazovala, ni bila tesno ob njem, svežo plenico bi si lahko pripravila bližje. V konkretnih okoliščinah je bil padec s previjalne mize pričakovan in preprečljiv (če bi otrok ležal, do padca ne bi prišlo; toženka bi ga lahko zadržala ali padec vsaj prestregla). Toženka je vedela za posebne okoliščine na strani otroka, pa jih ni želela upoštevati in tega tožnikovi materi ni sporočila (da tožnika ne bo previjala na tleh). Z izpodbijano odločitvijo se vzpostavlja nevarna sodna praksa, da enoletniki v vrtcu odgovarjajo sami zase.

Zaključki sodišča (npr. da je toženka otroka med previjanjem posedla) so v nasprotju s trditveno podlago toženke, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni opravilo skrbne dokazne ocene po 8. členu ZPP, temveč je nekritično sledilo nedosledni izpovedbi toženke. Neobrazloženo je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega očeta. Razlogi sodišča so protispisni, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (npr. da je otrok v času škodnega dogodka že sprejel previjanje).

Sodišče je prezrlo več pomembnih okoliščin oziroma se do njih ni opredelilo. Rokovanje z otrokom je tudi kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost, in sicer iz več razlogov: 1) otrok se do tedaj še ni navadil na previjanje, 2) zaradi daljše odsotnosti je bil spet razdražen, jokav in nemiren, 3) toženka je vedela, da je tožnik na previjalni mizi težko obvladljiv in kako ga previjajo doma. Tožnik je razvojno čisto običajen deček, za enoletnika ni bil "prevelik". Zatrjevano dejstvo, da je bila toženka v tistem obdobju raztresena, ker je imel njen mož epileptične napade, je ostalo neprerekano. Sodišče ni presojalo navodil tožnikove matere glede previjanja na tleh in ni utemeljilo, zakaj takšno previjanje ni sprejemljivo s higienskega vidika. Poleg tega se ni opredelilo do SMS komunikacije med toženko in materjo otroka v času uvajanja.

Tožnik kritično vrednoti ravnanje toženke po škodnem dogodku, pri čemer ji zlasti očita, da je šele naknadno zavarovala svojo odškodninsko odgovornost za varstvo.

Izpodbija tudi stroškovno odločitev zaradi kršitve določbe tretjega odstavka 163. člena ZPP. Toženka je prepozno priglasila stroške, saj jih ni priglasila do konca glavne obravnave, sodišče pa ji je dalo dodaten rok za priglasitev stroškov mimo določb URS in ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo kot bistveno poudarja, da je ravnala z zadostno profesionalno skrbnostjo. Še posebej je bila pazljiva in odgovorna v odnosu do tožnika, ki je odstopal od povprečnega enoletnika. Poudarja, da ni prejela izrecnega navodila, naj otroka previja na tleh, in tudi sicer je izkazala, zakaj to ne bi bilo ustrezno. Opozarja na kontradiktornost tožnikovih navedb in izpovedbe tožnikove matere glede previjanja ob uvajanju ter glede otrokovih posebnosti. Ponovno opisuje škodni dogodek, pri čemer omenja tudi, da je otroka med kritičnim previjanjem posedla v kot previjalne mize, ga nenehno držala za eno nogo in vsaj s perifernim vidom neprestano gledala ter se od previjalne mize ni fizično umaknila. Izpostavlja, da je oškodovanec s svojimi značilnostmi prispeval k nastanku nesrečnega dogodka. Komentira navedbe tožnika glede osebnih težav ter glede ravnanja po škodnem dogodku. Meni, da bi sodna odločitev, ki bi v danih okoliščinah ugotovila neskrbnost njenega ravnanja, predstavljala nevaren precedens. Trdi, da je stroške postopka priglasila pravočasno. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Mladoletni tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ta mu je nastala, ko je v organiziranem zasebnem varstvu pri toženki med previjanjem padel s previjalne mize in si zlomil desno stegnenico. Tedaj je bil star eno leto.

6. Sodišče ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bilo mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Obrazložilo je tudi, zakaj nekaterim dokaznim predlogom ni sledilo, med drugim tudi, zakaj je zavrnilo predlog za zaslišanje tožnikovega očeta A. A. kot nepotreben (glej 3. točko obrazložitve na 4. strani sodbe).

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju.

8. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - glede uvajanja otroka: v zasebno varstvo pri toženki se je začel uvajati 21. 9. 2021, škodni dogodek pa se je zgodil 2. 11. 2021; uvajanje v varstvo je bilo naporno, otrok je imel težave tudi s previjanjem, - glede škodnega dogodka: na ta dan je otrok ponovno prišel v varstvo po odsotnosti zaradi bolezni, _tedaj je bil na previjanje že_ _navajen,_ ni bil posebno razburjen, temveč le malo nergav; umiril se je s tem, ko ga je toženka posedla v kot med stene previjalne mize; ko se je toženka sklonila po svežo pleničko, se je močno odrinil in padel s previjalne mize.

9. Z izjemo ugotovitve, da je bil otrok na dan škodnega dogodka na previjanje že navajen, pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi. Zaključek, da je otrok v času škodnega dogodka že sprejel previjanje, sicer ne predstavlja protispisno ugotovljenega dejstva, kot trdi pritožnik (saj izhaja iz izpovedbe toženke), temveč glede na izvedene dokaze (npr. izpovedbo toženkine matere1) in do tedaj pretekli čas uvajanja (mesec in pol) nepravilno oceno sodišča prve stopnje.

10. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče ni opravilo dovolj skrbne dokazne ocene po 8. členu ZPP. Ključna pravno pomembna dejstva je ugotovilo na podlagi več izvedenih dokazov, ne le na podlagi izpovedbe toženke. Ravno iz te izpovedbe (natančnega opisa škodnega dogodka) pa je razvidno, da toženka med previjanjem otroka ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Ne drži, da sodišče ni presojalo navodil tožnikove matere glede previjanja na tleh2 in da ni utemeljilo, zakaj takšno previjanje ni sprejemljivo s higienskega vidika3 (glej 6. točko obrazložitve na 5. strani sodbe). Poleg tega se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo tudi do SMS komunikacije med toženko in tožnikovo materjo v času uvajanja v varstvo (glej drugi odstavek 6. točke obrazložitve na 5. strani sodbe).4

11. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo za sunkovit in nepričakovan gib otroka, ki ga toženka ni mogla preprečiti, zato je bil njegov padec nepredvidljiv in nenaden. Ocenilo je, da toženka ni naredila strokovne napake, ker otroka ni pustila ležati ali ker si ni predhodno pripravila plenice. Ravnala je po pravilih stroke in ni zanemarila dolžnosti ustreznega nadzora nad tožnikom. Izbrani način previjanja je bil primeren otrokovi starosti in trenutnemu obnašanju. Tem materialnopravnim zaključkom o ustrezni skrbnosti toženke pritožbeno sodišče ne more slediti.

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju,5 pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kreme, čiste plenice in oblačila itd.6 Izbrani način previjanja tudi ni bil primeren glede na s strani toženke zatrjevane značilnosti oziroma običajno reakcijo otroka, ki je bil med previjanjem navadno nemiren, sunkovitih gibov in za svojo starost izjemno močan. V danih okoliščinah tako otrokov odriv in padec s previjalne mize ni mogel biti nepričakovan in nepreprečljiv. Še posebej ne za toženko, ki ima večletne izkušnje z varstvom in nego majhnih otrok, poznane pa so ji bile tudi značilnosti konkretnega otroka. Do padca je prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost.7 Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca.8 Ker tega ni storila, je subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi ugotovljene neskrbnosti njenega ravnanja (malomarnost) se krivde ne more razbremeniti.9

13. Pritožbeni očitek glede prekoračitve toženkine trditvene podlage ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ravno zato, ker je bilo z izpovedbo toženke ugotovljeno dodatno dejstvo, ki ji ni v prid (da je otroka posedla, medtem ko je segla po svežo plenico10), se je med drugim potrdil očitek, da ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Posledično ne gre za postopkovno kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.11 Prav tako prekoračitev toženkine trditvene podlage ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru namreč tožniku s to kršitvijo ni bila odvzeta možnost učinkovite obrambe.

14. Toženkino podredno zavzemanje za delno razbremenitev odgovornosti zaradi soprispevka s strani otroka ni utemeljeno. V zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca je v odškodninskem pravu uveljavljeno stališče, da mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je.12

15. Pri tako majhnem otroku tudi ni mogoče govoriti o soprispevku zaradi njegovega ravnanja (premika in odriva). Za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe mora namreč ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, imeti znake _neskrbnega ravnanja._ Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti _povprečen razumen odrasel človek,_ pri ravnanju otrok pa je abstraktno merilo skrbnosti _razumno previden otrok iste starosti, izkušenj in razuma_.13 Ob tem je jasno, da od enoletnika ni mogoče pričakovati, da se bo zavedal vseh nevarnosti in ravnal racionalno. Splošno znano je, da so reakcije majhnih otrok velikokrat nepredvidljive ter da je odrasla oseba tista, ki mora računati na to nepredvidljivost. V ta namen mora biti pozorna in prilagoditi svoje ravnanje tako, da poskrbi za varnost otroka, sebe in okolice.

16. Glede na navedeno tudi ni utemeljeno sklicevanje toženke na dva primera iz sodne prakse,14 v katerih je bil ugotovljen soprispevek otrok kot oškodovancev. Citirana primera nista primerljiva z obravnavanim. Šlo je za otroka v starosti skoraj 4 oziroma 6 let. V nobenem od primerov ni šlo za presojo odškodninske odgovornosti vrtca oziroma varuške, katere(ga) dolžnost je bila izvrševati varstvo in nadzor nad otrokom kot oškodovancem (kot je to v konkretnem primeru), temveč za situacijo, ko je otrok utrpel škodo s strani tretje osebe (naročnika in izvajalca gradbenih del oziroma voznice avtomobila). V nobenem od citiranih primerov tudi ni bilo ugotovljeno, da bi osebne lastnosti otroka kot oškodovanca pripomogle k nastanku škodnega dogodka (pripomoglo je otrokovo ravnanje oziroma neustrezna skrb odrasle osebe, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo).

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembne,15 zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker je sodišče prve stopnje glede temelja toženkine odškodninske odgovornosti zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo z vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (četrti odstavek 315. člena ZPP).

19. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ter tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ta je izpovedala, da je bilo previjanje tožnika vedno težavno; da ne ve, če se je nanj kdaj navadil; da je bila sama po njegovem previjanju vedno prepotena (list. št. 67). 2 Zaključilo je, da ni bilo natančnih navodil tožnikove matere, naj se otroka previja na tleh. Ta zaključek je napravilo na podlagi kritične ocene izpovedb tožnikove matere, toženke in toženkine matere, ki je toženki občasno pomagala v zasebnem varstvu. 3 Sledilo je oceni toženke, zakaj takšen način previjanja ne bi bil ustrezen, in povzelo navedbo njenih razlogov. 4 Vsebina te komunikacije sama po sebi v konkretnem primeru niti ni pomembna za presojo toženkine odškodninske odgovornosti. 5 Splošno znano dejstvo je, da je ležeči položaj stabilnejši od sedečega položaja. 6 Glej publikacijo NIJZ z naslovom: Poškodbe otrok v vrtcu in zagotavljanje varnosti, dostopno na spletni strani NIJZ, objavljeno v letu 2022, str. 33. 7 V ta namen bi lahko otroka (sploh ob zatrjevani prisotnosti druge varuške - svoje matere, ki se je tedaj ukvarjala z drugimi otroki) previla tudi na ustrezni podlagi na tleh, s čimer bi se izognila možnosti padca otroka z višine, ko lahko pride do hujše poškodbe. Upoštevanje varnostnega vidika bi moralo biti pred higienskim vidikom previjanja. 8 V tem je razlika med konkretnim primerom in drugimi primeri iz sodne prakse, ko so bile vzgojiteljice v vrtcu v času škodnih dogodkov zadolžene za varstvo več otrok hkrati in s tem dolžne preprečevati, da bi tudi med njimi samimi prišlo do poškodb, pri čemer je vselej šlo za starejše otroke od tožnika (glej npr. VSL sodbo II Cp 2367/2013 z dne 11. 12. 2013, VSL sodbo II Cp 326/2022 z dne 8. 4. 2022 in VSL sodbo III Cp 2654/2014 z dne 19. 11. 2014, v katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ter VSC sodbo Cp 380/2018 z dne 18. 10. 2018, sodbo VSRS II Ips 882/2008 z dne 8. 3. 2012 in sodbo VSRS II Ips 224/2006 z dne 20. 3. 2008, v katerih je bila ugotovljena odškodninska odgovornost tožene stranke). 9 Primerjaj VSL sodbo II Cp 206/2017 z dne 31. 5. 2017 v 5. točki obrazložitve. 10 To dejstvo toženka tudi priznava v opisu škodnega dogodka na 6. strani odgovora na pritožbo. 11 Drugače bi bilo v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo nezatrjevano dejstvo, ki bi bilo v toženkino korist in bi svojo materialnopravno presojo (na škodo tožnika!) oprlo na takšno dejstvo. 12 Glej Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Ljubljana, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 965. 13 Glej Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Ljubljana, GV Založba, 2003, 1. knjiga, str. 964. 14 Sodba VSRS II Ips 289/2008 z dne 11. 4. 2012 in VSL sodba II Cp 2156/2018 z dne 6. 2. 2019. 15 Npr. glede kršitve več ustavnih pravic, ker je sodišče nekritično sledilo navedbam toženke; glede neprerekanega dejstva o zasebnih težavah toženke v obdobju, ko se je zgodil škodni dogodek; glede ravnanja toženke po škodnem dogodku ter glede nepravilnosti stroškovne odločitve iz več razlogov.