Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentove zahteve po vsebini očitno ne sodijo med pravice, ki jih ureja ZPKri. To pa hkrati pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi (ki je enaka višini enega izmed zahtevkov, ki so bili zavrženi, in presega 20.000 EUR).

Revident pomembnih pravnih vprašanj ni izpostavil na zahtevan način. Če pa morda meri na vprašanje, ali njegovi zahtevki predstavljajo pravice, ki jih ureja ZPKri in o katerih je pristojna odločati Komisija, pa je odgovor jasen že z branjem določbe 1. člena ZPKri.

Revident zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni konkretiziral, zlasti pa zatrjevanih posledic ni z ničemer izkazal. Glede sklicevanja na okoliščine, ki naj bi jih zatrjeval že v tožbi, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, katerega predmet je sodba sodišča prve stopnje. Zato se revident (tudi pri utemeljevanju dovoljenosti revizije) ne more sklicevati na navedbe, argumente in razloge, ki jih je navedel v upravnem sporu na prvi stopnji.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.