Jedro

Korporacijsko pravni položaj tožnika kot direktorja tožene stranke tožniku ni onemogočal samostojnega vodenja poslov tožene stranke. Če je pri tem sledil neformalnim navodilom predsednika nadzornega sveta in večinskega lastnika, je to storil le iz njemu znanih razlogov, ki pa ga ne morejo razbremeniti odgovornosti za skrbno in gospodarno vodenje poslov družbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati neto znesek odpravnine od bruto zneska šestih povprečnih mesečnih plač v višini 56.310,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 01. 2006 ter od bruto zneska obračunati in odvesti vse obvezne dajatve, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.562,35 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti še 1.896,61 EUR pritožbenih stroškov v 15-ih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom toženi stranki naložilo, da v 15-ih dneh plača tožeči stranki neto znesek odpravnine od bruto zneska šestih povprečnih mesečnih plač v višini 56.310,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 01. 2006 ter od bruto zneska obračunati in odvesti vse obvezne dajatve (1. točka izreka), višji obrestni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.250,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 29. 01. 2003 o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja iz krivdnega razloga razveljavi in na ugotovitev, da je bil tožnik kot direktor odpoklican brez utemeljenih razlogov, zavrglo (4. točka izreka).

Zoper 1. in posledično 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik kot odpoklicani direktor tožene stranke vtožuje pogodbeno dogovorjeno odpravnino zaradi neutemeljenega odpoklica z mesta direktorja iz krivdnih razlogov.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika na seji dne 29. 01. 2003 predčasno odpoklical s funkcije direktorja iz krivdnih razlogov in sicer zaradi preteče potencialne izgube ob koncu poslovnega leta 2002, ki naj bi znašala 233.000.000,00 SIT. Po tožeči stranki neprerekana je bila tudi trditev tožene stranke, da je tožena stranka leto 2002 končala z izgubo 224.000.000,00 SIT.

Med pravdnima strankama sporno pa je, ali je do tako visoke izgube prišlo iz krivdnih razlogov na strani tožeče stranke, kar ji očita tožena stranka, ali iz objektivnih razlogov, kar zatrjuje tožeča stranka.

Objektivni razlogi, zaradi katerih je prišlo do tako visoke izgube v letu 2002, so bili po stališču tožeče stranke:

1. izguba izrednega poslovanja zaradi okvar na strojih ter zastarelega in iztrošenega strojnega parka v višini približno 45.000.000,00 SIT,

2. odpravnin delavcem tožene stranke v višini 58,5 mio SIT,

3. odškodnin delavcem tožene stranke zaradi postopka prisilne poravnave v višini 42,8 mio SIT,

4. tožb delavcev tožene stranke in drugih tožb v višini 20.000.000,00 SIT,

5. dodatno obračunane amortizacije zaradi manjvrednih osnovnih sredstev v višini 7,3 mio SIT,

6. izgube zaradi prodaje osnovnih sredstev (strojev lastniku V. M. d.d. v višini 41,5 mio SIT) in

7. odpisov zalog v višini 28,3 mio SIT ter onemogočanje večinskega lastnika tožene stranke pri izvajanju poslovnega načrta oziroma predvidenih ukrepov za sanacijo ekonomsko finančnega stanja tožene stranke, ki jih je pripravil oziroma predvidel tožnik. Pri tem zlasti izpostavlja zahtevo novega nadzornega sveta za odprodajo premičnih osnovnih sredstev novemu večinskemu lastniku V. M. d.d. po ceni, ki je bila 41,5 mio SIT nižja od knjigovodske vrednosti, čemur je tožnik nasprotoval (trditve na list. št. 4 in list. št. 21), zahtevo gospoda P. (lastnika V. M. d.d.) po zvišanju ponudbene cene del za 50 mio SIT pri udeležbi na javnem razpisu za izgradnjo podhoda pod K. c., kar je omogočilo, da je bilo kot najugodnejši ponudnik izbrano podjetje S. (trditve na list. št. 4 in list. št. 31), in nepotrditev predloga tožnika za odprodajo neustreznih nepremičnin ter dezinvestiranja, kar bi omogočilo dokončno poravnavo obveznosti tožene stranke iz naslova potrjene prisilne poravnave, ti ukrepi pa so bili s strani novega lastnika (V. M.) blokirani (trditve na list. št. 29).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča, da so recesija v gradbeništvu v letu 2002, izpad predvidene realizacije zaradi nepodpisanih pogodb, odpravnine in odškodnine delavcem, sodni stroški, zamudne obresti od prepozno izplačanih osebnih dohodkov, zastoji na deloviščih zaradi okvar strojev, stroški rezervnih delov, tisti objektivni razlogi, ki so botrovali nastanku izgube ob koncu leta 2002. Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da je celotno izgubo pripisati objektivnim razlogom, ki niso bili v sferi dolžnega ravnanja tožnika kot direktorja tožene stranke, ker ga je pri izvedbi predvidenih ukrepov za izvedbo poslovnega načrta oviral nov večinski lastnik.

Po trditvah tožnika je še pred zaključkom prisilne poravnave prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je novi lastnik s 54 % kapitalskim deležem postalo podjetje V. M. d.d.. Tožnik nadalje v prvostopenjskem postopku (list. št. 32) navaja, da „je bil dolžan družbo voditi na lastno odgovornost in da mu nadzorni svet pooblastil formalno ni omejil. Dejansko pa je tožeča stranka morala izvajati formalna in tudi neformalna navodila nadzornega sveta in lastnika tožene stranke, čeprav se z njimi ni strinjal in jim je celo nasprotoval. Tožniku je bilo tudi onemogočeno izvajanje poslovnega načrta zaradi neposrednega poseganja v vodenje tožene stranke“. Kakšna formalna navodila nadzornega sveta je tožnik prejel in v kakšni neformalni obliki se je izkazovalo onemogočanje izvajanja poslovnega načrta oziroma neposredno poseganje v vodenje tožene stranke, tožnik ne pojasni. Zgolj morebitna neformalna navodila predsednika nadzornega sveta ali večinskega lastnika tožene stranke glede zgoraj omenjenih poslov (prodaja osnovnih sredstev, prijava na javni razpis za višjo ponudbeno ceno, nesoglasje s prodajo nepremičnin) namreč tožeče stranke niso zavezovala k izpolnjevanju teh navodil. Nobenih formalnih navodil nadzornega sveta pa tožnik niti ni konkretiziral, niti izkazal. Prvostopenjsko sodišče je glede na časovno komponento obravnavanega dejanskega stanja pravilno uporabilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka določbe ZGD. Po 1. odstavku 246. člena ZGD pa delniško družbo vodi uprava v dobro družbe samostojno in na lastno odgovornost. Nadzorni svet pa po 4. odstavku 274. člena ZGD-F ne more nase prenesti vodenja poslov, statut ali nadzorni svet pa lahko določita, da se smejo določene vrste poslov opravljati le z njegovim soglasjem. Če nadzorni svet zavrne soglasje, lahko uprava zahteva, da o soglasju odloči skupščina, vendar je za sklep, s katerim skupščina da soglasje, potrebna večina najmanj ¾ oddanih glasov.

Kot je bilo zgoraj omenjeno, tožnik sam navaja, da mu pooblastil nadzorni svet ni omejil, torej ni pogojeval sklepanja poslov s svojim soglasjem. Tožnik je bil torej pri vodenju poslov povsem samostojen, na kar pravilno opozarja pritožnik.

Tožnik v tožbi sicer izpostavlja vplivanje večinskega lastnika tožene stranke na vodenje poslov, ki so sicer v pristojnosti tožnika. S tem smiselno navaja, da gre za razmerje med odvisno družbo (toženo stranko) in obvladujočo družbo (družbo V. M. d.d. kot večinskega lastnika). V taki situaciji bi bilo morebitno vplivanje obvladujoče družbe na odvisno družbo po 480. členu ZGD lahko ekskulpacijski razlog za upravo odvisne družbe, če slednja zase opravi škodljiv pravni posel ali v svojo škodo nekaj stori ali opusti. Vendar zgolj iz 54 % lastniškega deleža družbe V. M. d.d. v osnovnem kapitalu tožene stranke še ni mogoče sklepati, da gre za obvladujočo družbo. Za tako bi šlo, če bi imela ta družba tudi ustrezno višino glasovalnih pravic na skupščini odvisne družbe. Drugače povedano: tudi če bi nadzorni svet tožene stranke formalno pogojeval sklepanje določenih poslov s svojim soglasjem, pa do takega soglasja ne bi prišlo, bi imel tožnik kot uprava tožene stranke možnost, da o soglasju odloči skupščina družbe, na kateri pa bi bilo soglasje doseženo le, če bi zanj glasovala večina najmanj ¾ zastopanega osnovnega kapitala družbe. Take kvalificirane večine lastništva pa družba M. V. d.d. kot večinski lastnik v osnovnem kapitalu tožene stranke ni imela.

Tako se pokaže, da korporacijskopravni položaj tožnika kot direktorja tožene stranke tožniku ni onemogočal samostojnega vodenja poslov tožene stranke. Če je pri tem sledil neformalnim navodilom predsednika nadzornega sveta in večinskega lastnika, je to storil le iz njemu znanih razlogov, ki pa ga ne morejo razbremeniti odgovornosti za skrbno in gospodarno vodenje poslov družbe. Tožnik namreč sam navaja, da je kljub njegovemu (prvotnemu) nestrinjanju s prodajo premičnih osnovnih sredstev tožene stranke in zavedanju o škodljivosti pogodbe, prišlo do sklenitve take pogodbe, da je sledil navodilom večinskega lastnika po zvišanju ponudbene cene na javnem razpisu za oddajo del v podhodu K., zaradi katere ni bil izbran za najugodnejšega ponudnika in da ni pridobil soglasja večinskega lastnika za prodajo poslovno nepotrebnih nepremičnin, za katere, kot je bilo zgoraj obrazloženo, takega soglasja niti ni potreboval. Tožnik sam navaja, da je sklenjena pogodba o prodaji osnovnih sredstev botrovala izgubi cca 41,5 mio SIT in da bi bila izguba ob realizaciji v poslovnem načrtu predvidenih ukrepov ob koncu leta 2002 manjša. Iz povedanega izhaja, da je del izgube, izkazane ob koncu leta 2002, posledica subjektivnih razlogov na strani tožnika, ker za sledenje navodilom predsednika nadzornega sveta ali večinskega lastnika ni bilo nobenih opravičljivih razlogov. Zgoraj opisani položaj v toženi stranki mu je omogočal, da se neustreznim navodilom ali željam večinskega lastnika in predsednika nadzornega sveta upre, pa tega kljub zavedanju o škodljivosti poslov (prodajna pogodba za osnovna sredstva), in dejanj (zvišanje ponudbene cene na javnem razpisu) ni storil. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila po 2. odstavku II. točke individualne pogodbe o zaposlitvi direktorja, sklenjene dne 09. 03. 2000 (priloga A2), njegova dolžnost svoje delo opravljati odgovorno, vestno in strokovno, v skladu s pravili stroke, predpisi in navodili, po 4. odstavku iste točke pa je bil odgovoren za zakonito poslovanje družbe, za izvrševanje in realizacijo nalog za doseganje ciljev, opredeljenih z letnim planom, razvojnimi načrti in poslovno politiko družbe. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da je utemeljen razlog za odpoklic direktorja podan v primeru ravnanja direktorja v nasprotju z 2. in 4. odstavkom II. točke individualne pogodbe. Po 2. odstavku XII. točke pogodbe namreč lahko nadzorni svet prekine pogodbo, med drugim v primeru hujših kršitev te pogodbe. Že zgoraj opisano ravnanje tožnika (sklepanje prodajne pogodbe za osnovna sredstva), ki je po navedbah samega tožnika rezultiralo v izgubi 41,5 mio SIT, je nedvomno opredeliti kot nevestno in neodgovorno in torej v nasprotju z določbo 2. odstavka II. točke pogodbe. Tako se pokaže, da je del v letu 2002 nastale izgube pripisati tudi ravnanju tožnika. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika utemeljeno odpoklical z mesta direktorja iz krivdnih razlogov, zato mu pogodbeno dogovorjena odpravnina, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne gre.

Ker je prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je nov večinski lastnik pri izvedbi predvidenih ukrepov iz poslovnega načrta oviral tožnika, zaradi česar tožniku ni mogoče pripisati odgovornosti za nerealizacijo poslovnega načrta, s tem pa tudi za nastalo izgubo v letu 2002, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 4. in 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Sprememba sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo sledeče stroške prvostopenjskega postopka: nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na tožbo 1100 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1100 točk, za zastopanje na naroku 21. 04. 2009 1100 točk, za trajanje 100 točk, za zastopanje na naroku 01. 10. 2009 550 točk, za trajanje 100 točk, za obvestilo stranki 40 točk ter 50,9 točk za materialne stroške, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 2.280,80 EUR. Toženi stranki pa gre tudi povračilo sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 221,55 EUR (ne pa tudi opominska taksa, ker je ta strošek zakrivila sama). Skupno je torej tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.562,35 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Ker pa je tožena stranka s pritožbo uspela, ji gredo tudi pritožbeni stroški in sicer nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 1375 točk, materialni stroški 23,7 točk, z 20 % DDV torej 770,40 EUR ter sodna taksa za pritožbo v znesku 1.126,21 EUR. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in ZST. Od priznanih stroškov pa mora tožeča stranka po preteku paricijskega roka v primeru zamude s plačilom toženi stranki povrniti po 1. odstavku 378. člena OZ tudi zakonske zamudne obresti.