Jedro

Tožeča stranka ima sicer prav, ko trdi, da bi delodajalec moral preprečiti delo delavcev na način, da imajo pokrov nad nožnim stikalom ves čas odprt, nogo pa nad njim v stalni pripravljenosti. Vendar pa to velja zgolj ob predpostavki, da je delo pri toženi stranki resnično potekalo na opisani način. Šele ob takem dejanskem stanju bi bil na mestu očitek delodajalcu, da ni izvedel ustreznih ukrepov za onemogočenje takšnega dela niti ni izvajal ustreznega nadzora, da bi tako delo ugotovil in preprečil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 18.514,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2009 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo v roku 15 dni plačati 141,00 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagala je, da višje sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku. Zahtevala je tudi povrnitev priglašenih stroškov, ki pa jih ni opredeljeno navedla.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Določene zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov nista podali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za zahtevek tožeče stranke, da ji toženi stranki (solidarno) povrneta škodo v skladu z določbo 1. odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ocenilo je, da poškodba zavarovane osebe ni bila posledica tega, da delodajalec ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.

6. V obravnavanem primeru se je zavarovanca tožeče stranke poškodoval pri delu na stroju za krivljenje cevi, ko je z nogo pritisnil na sprožilni gumb v trenutku, ko je imel roko še med kvotami, ki stisnejo cev. Delovanje stroja se pri opravilu krivljenja cevi, po nastavitvi cevi v stroj, sproži s pritiskom noge na gumb. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi v konkretnem primeru glede na način dela s strojem za krivljenje cevi delodajalec lahko preprečil nesrečo le v primeru, če bi organiziral delo na stroju še z dodatnim delavcem, ki bi pazil na delavca, ki dela na stroju. Takšnega nadzora pa od delodajalca ni moč zahtevati, niti pričakovati. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi razlago tožene stranke, zakaj ni izvedljiv predlog izvedenca, da bi se lahko fizično preprečilo poseganje v nevarno območje stroja z ustreznim odmikom od stroja in s pritrditvijo nožnega stikala v tla. Mnenja izvedenca ni sprejelo z argumentacijo, da bi se s pritrditvijo nožnega stikala na tla onemogočilo delo z različno dolgimi cevmi, takšne rešitve pa ne predpisuje niti proizvajalec.

7. Tožeča stranka se v pritožbi opira predvsem na stališča iz sodb I Cpg 887/2007, I Cpg 141/2010, VIII Pg 64/2006 in I Cpg 337/2010, da mora delodajalec delavce, ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati, predvsem pa mora s vsem svojim ravnanjem na tem področju pri delavcih vzpodbujati in utrjevati zavest o njihovi pomembnosti. To stališče prenaša tožeča stranka na konkretni primer in zatrjuje, da je tožena stranka izvajala pomanjkljiv nadzor nad delom, saj je dopuščala delo v tako imenovanem »stand-by« položaju. Trdi, da je s tem opustila izvajanje ukrepov, ki jo od nje zahtevajo normativni predpisi, česar naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo v zadostni meri.

8. Tožeča stranka ima po prepričanju pritožbenega sodišča sicer prav, ko trdi, da bi delodajalec moral preprečiti delo delavcev na način, da imajo pokrov nad nožnim stikalom ves čas odprt, nogo pa nad njim v stalni pripravljenosti. Vendar pa to velja zgolj ob predpostavki, da je delo pri toženi stranki resnično potekalo na opisani način. Šele ob takem dejanskem stanju bi bil na mestu očitek delodajalcu, da ni izvedel ustreznih ukrepov za onemogočenje takšnega dela, niti ni izvajal ustreznega nadzora, da bi tako delo ugotovil in preprečil. Tožeča stranka bi morala tekom postopka podati ustrezne vsebinske trditve, podkrepljene z dokaznimi predlogi, ki bi zgoraj opisna dejstva izkazovala. Po določilu 212. člena ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje trditve oziroma zahtevek. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Tega pa tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni storila. Sodna praksa resnično približujejo krivdno odgovornost tistega delodajalca, ki izvaja nevarno dejavnost, objektivni odgovornosti, vendar pa to še ne odvezuje tožeče stranke od obveznosti podaje pravno relevantnih trditev in dokazov v podporo relevantnemu dejanskemu stanju za utemeljitev tožbenega zahtevka. V vseh sodbah, na katere se sklicuje tožeča stranka, je bilo preko ustreznih podanih trditev in dokaznega postopka jasno izkazano, kako je do nesreče prišlo, na kakšen način je potekal delovni proces in kakšen nadzor je nad delom izvajal delodajalec. Na podlagi trditev, podanih s strani tožeče stranke in predlaganih dokazov, tega v konkretnem postopku ni mogoče ugotoviti. Tožeča stranka pomanjkanje nadzora tožene stranke utemeljuje zgolj z dejstvom, da je prišlo do nesreče, in z zapisano izjavo neimenovanega sodelavca oškodovanca v zapisniku o raziskavi nezgode z dne 28.9.2007, da naj bi delo potekalo po načinu “stand-by”. To pa po presoji pritožbenega sodišča ni zadoščalo sodišču prve stopnje, da ugodi tožbenemu zahtevku. Iz podane trditvene in dokazne podlage ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja ugotoviti, da je do nesreče prišlo iz razloga, ker je tožena stranka dopuščala delo na stroju z nogo v “stand-by” položaju, ki predstavlja nevarnost nenamerne sprožitve delovanja stroja. Prav lahko bi oškodovanec pred nesrečo ponesreči stopil na odkrito stikalo tudi iz drugih razlogov, kot je to navajala tudi tožena stranka. Tožeča stranka bi morala za uspeh v predmetni pravdi zato podati ustrezne trditve o poteku delovnega procesa ter o načinu in stopnji izvrševanega nadzora s strani tožene stranke, predvsem pa predlagati v potrditev trditev dokaze, npr. zaslišanje oškodovanca in delovodje, česar pa ni storila.

9. Zgolj dejstvo, da je prišlo do delovne nesreče, samo po sebi še ne pomeni, da je vzrok za nesrečo nezadosten nadzor delodajalca nad delom svojih zaposlenih. Dokazne ocene, da mnenje izvedenca varstva pri delu v strojništvu za konkreten primer ni sprejemljivo, tožeča stranka s pritožbo ni uspela ovreči, saj ji ni nasprotovala z nobenim nasprotnim argumentom, ki bi terjal drugačno oceno dokaza od ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritrditev sprožilnega gumba v večji razdalji od stroja ne bi v večji meri doprinesla k varnosti dela na zadevnem stroju. Bistveno je, da je stikalo v času pred sprožitvijo stroja pokrito s pokrovom, ki preprečuje nekontrolirano sprožitev stroja. Pokrov nad samim stikalom pa je obvezen tudi pri sedanji rešitvi, poseganje v delovno območje stroja pa je po sprožitvi stroja onemogočeno z zapovedano uporabo distančnega trna.

10. S tem se izkaže, da pritožnica ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko kot delodajalca, posledično pa tudi zoper drugo toženo stranko, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano odgovornost. 11. V sodbi navedeni pravni pouk je napačen, na kar pravilno opozarja tožeča stranka. Naveden je krajši - osem dnevni pritožbeni rok in vsebuje opozorila o omejenih pritožbenih razlogih, ki veljajo v sporu majhne vrednosti. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem (primerjaj sklep VS RS II Ips 488/2002), vendar pa se v konkretnem primeru tožeča stranka kot pritožnica ni ravnala po njem in je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Njena pritožba je bila tudi sprejeta v obravnavo, zato tožeča stranka ni utrpela nikakršne škode zaradi napačnega pravnega pouka. Napačen pravni pouk tako ni pomanjkljivost, ki bi lahko v konkretnem primeru vplivala na samo pravilnost sodbe. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ni odločalo, ker toženi stranki nista podali določne zahteve za povrnitev stroškov (1. odstavek 163. člena ZPP).