Jedro

Tožnik je naklepno kršil delovne obveznosti, ko je kot uslužbenec bencinskega servisa zaradi uporabe svoje kartice ugodnosti izdajal račune (namesto na ime kupcev) na svoje ime. Zaradi takšnega ravnanja nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo več mogoče (niti do izteka odpovednega roka) in je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2011 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto prodajalec na BS G. ter jo prijaviti v socialno zavarovanje za obdobje, ko ni delala; da je dolžna tožena stranka tožeči stranki za obdobje od 20. 4. 2011 do pravnomočnosti sodbe obračunati ustrezno mesečno plačo ter ji od tega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede domnevne kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnik storil z igranjem iger na srečo in izdajanjem računov v lastnem imenu, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navedb tožene stranke namreč izhaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz dveh razlogov, ki sta bila kumulativno podana. Tožnik je prepričan, da igranje iger na srečo v času odmora in izdajanje računov v lastnem imenu za opravljene nakupe ni vsebinska kršitev delovnih obveznosti, kaj šele takšna kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč igral igre na srečo v obdobju med 15. 12. 2010 in 6. 2. 2011 v skupnem trajanju 26 minut, ta čas pa ne predstavlja niti odmora, ki mu pripada v enem delovnem dnevu. Sodišče prve stopnje je tudi zavzelo stališče, da so z ravnanjem tožnika izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1, vendar so ti zaključki napačni. To kaznivo dejanje se lahko stori le z naklepom, tožnik pa je ves čas postopka zatrjeval, kar je potrdila tudi priča K.M., da je delovodja odredil, da morajo pri strankah uporabiti lastne P. Club kartice. Tako se tožnik ni zavedal protipravnosti lastnih dejanj, saj je bil prepričan, da je sicer prepovedano dejanje dovoljeno, če je odobreno s strani nadrejenega. Sodišče z ničemer ne obrazloži, zakaj oziroma kako uporaba lastne kartice izpolnjuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, prav tako pa se tudi ni opredelilo do instituta zmote, ki izključuje protipravnost dejanja. Dejstvo je tudi, da tožnik z uporabo svoje kartice ni v nobeno poslovno knjigo vpisal kakršnihkoli, kaj šele lažnih podatkov, saj niti nima dostopa do poslovnih knjig, ki so pomembne za poslovni promet ali namenjene za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo. Iz tega izhaja, da dejanje tožnika nima nobenih znakov, niti objektivnih niti subjektivnih, kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Prav tako je dejanje storil iz malomarnosti, tako da nikakor ni izpolnjen subjektivni znak kaznivega dejanja. Tožnik tudi ni želel z dejanjem zadovoljiti svojih zavržnih ali premoženjskih nagibov ali oškodovati tožene stranke. Tej je želel le dvigniti promet in nerentabilni bencinski servis finančno okrepiti. Zaradi tega bi bila tožena stranka dolžna in upravičena sprožiti izključno disciplinski postopek, ki ga predvideva tudi ZDR, ne pa izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega pa je bila izredna odpoved podana prepozno, saj je tožena stranka že pred 28. 3. 2011 izvedela za nepravilnosti tožnika, zaradi česar je 20. 4. 2011 podana izredna odpoved prepozna. Ker pa ima tožena stranka video nadzor v bencinskem servisu in tudi dnevno preverja izstavljene račune in plačila, je vsekakor za domnevne kršitve izvedela najkasneje naslednji dan po storjeni kršitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je to popolnoma ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusijo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse pravno pomembne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo utemeljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka tožniku dne 22. 4. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je v različnih časovnih obdobjih od 15. 12. 2010 do 30. 12. 2010 in 6. 2. 2011 na BS G., kjer je bil zaposlen na delovnem mestu prodajalca, storil hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ko je dne 15. 12. 2010 v času med 17.45 in 17.54 uro, dne 20. 12. 2010 v času med 20.06 in 20.17 uro ter dne 30. 12. 2010 v času med 12.49 in 12.55 uro igral športne stave ter dne 27. 12. 2010 v času med 16.39 do 16.45 uro stranki, ki je plačala račun št. ..., obračunal popust v višini 105,64 EUR, dne 6. 2. 2011 pa v času med 17.11 uro in 17.15 uro pri plačilu računa št. ... stranki obračunal popust v višini 1,48 EUR, čeprav ti dve stranki do tega popusta nista bili upravičeni, saj nista predložili P. Club kartic z zadostnim številom zlatih točk. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana pravočasno (skladno z 2. odstavkom 110. člena ZDR), saj je tožena stranka šele na podlagi izrednega nadzora, opravljenega dne 28. 3. 2011 ugotovila, da tožnik ni bil kupec v primerih, ko sta bila računa plačana z njegovo P. Club kartico, ugotovljeno pa je bilo tudi tožnikovo igranje iger na srečo. Tožnik je prejel pisno obdolžitev in vabilo na zagovor (A2), ki se ga je tudi udeležil (A3), kar je skladno z 2. in 3. odstavkom 83. člena ZDR. Odpoved je bila pisna, razlog odpovedi je bil obrazložen, vsebovala pa je tudi pouk o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz utemeljenega razloga, saj je tožnik s svojim ravnanjem kršil navodila tožene stranke N. pod točko 3.2.1 (B14) in Okrožnico 14D (B13), kjer je določeno, da mora prodajalec kupcu za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in izročiti račun, ki mora biti izdan v skladu z navodili, neupoštevanje navodil pa je hujša kršitev delovnih obveznosti, kar je kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega pa ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS 55/2008 in nadaljnji), kar je odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. S tem, ko je lastno P. Club kartico uporabil za drugega, je izpolnil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ki ga stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitev v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo ali listino z lažno vsebino.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo glede domnevnih kršitev pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. V izpodbijani sodbi takih nasprotij ni, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje pa tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja, da je tožnik storil očitane kršitve in ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Tako odpade tudi morebiten očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ne glede na skupno trajanje igranja iger na srečo, je tožnik kršil delovne obveznosti vsakič, ko je igral športne stave, prav tako pa je kršil delovne obveznosti obakrat, ko je zaradi uporabe svoje P. Club kartice izdal račun v lastnem imenu. Kršil je navodila tožene stranke, kjer je določeno pravilno ravnanje zaposlenih v primeru lastnih nakupov in kjer je izrecno prepovedano tudi vplačevanje iger na srečo zaposlenim za njihove potrebe. Tako je tožnik s svojim ravnanjem vsakokrat kršil 1. odstavek 31. člena ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu in 32. člen ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik pa je kršil tudi določbo 8. člena pogodbe o zaposlitvi. To njegovo ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Ker je tožnik navodila tožene stranke poznal, ker poslovodja zaposlenim ni naročil, da naj dvigujejo promet v bencinskem servisu s koriščenjem lastnih kartic, kar je izrecno povedala priča M.K., nikakor ni ravnal v zmoti in tudi ne malomarno, ampak z direktnim naklepom. Tožnik je na ta način pridobil premoženjsko korist kupcema, ki sta neupravičeno dobila popust pri nakupu, on pa je na svojo kartico s tem dobil nove zlate točke in si na ta način pridobil pravico do popusta pri nakupu s P. Club kartico. Med poslovne listine, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, so tudi računi, ki jih je tožnik izdal na svoje ime, namesto, kot je pravilno, na ime dejanskega kupca. Glede na tako tožnikovo ravnanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tako je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je tožena stranka podala pravočasno, saj so se nepravilnosti ugotovile s pregledom poslovanja 28. 3. 2011. Direktor je obrazec pregledal 5. 4. 2011, tožnik je obdolžitev in vabilo na zagovor za 18. 4. 2011 prejel 12. 4. 2011, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2011, ki jo je tožnik prejel 22. 4. 2011 podana v roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, kjer delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).