Jedro

Tožeča stranka je na podlagi izplačila odškodnine in po podani cesijski izjavi vstopila v pravni položaj posojilodajalca in je za presojo poteka zastaralnega roka treba uporabiti določbo 6. odstavka 357. člena OZ.

Da obročna odplačila lahko štejemo kot anuitete, morajo biti podani trije pogoji. Anuitete morajo biti vnaprej določene, zneskovno enake in zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuiteto in zato tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila, za katera 2. odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja krajši triletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 6.3.2008 pod opr. št. I 1828/2007 v veljavi. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Upnik iz posojilnega razmerja je namreč tožeči stranki škodni dogodek prijavil v aprilu 2004, predlog za izvršbo pa je tožeča stranka vložila šele 3.12.2007, torej po več kot treh letih. Navaja še, da na naroku ni zatrjeval, da je sam dejansko vzel obravnavana posojila. Samo dopustil je možnost, da se je to zgodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Da je bil toženec tisti, ki je najel posojilo pri N. k. b., izhaja iz kreditnih pogodb v spisu. Da bi posojilo v skladu z določbo iz posojilne pogodbe povrnil, pa toženec niti v pritožbi ne zatrjuje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa terjatev tožeče stranke tudi ni zastarala. Toženec, ki je uveljavljal ugovor zastaranja, bi moral navesti vsa tista dejstva, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je terjatev zastarala ali ne. Iz trditev tožeče stranke, pa tudi toženca, ne izhaja, da bi bil toženec zavarovanec tožeče stranke. Tožeča stranka je vstopila v pravni položaj posojilodajalca N. k. b. na podlagi izplačila odškodnine le-tej in po njej podane cesijske izjave. Vstopila je torej v pravni položaj posojilodajalca in je za presojo poteka zastaralnega roka treba uporabiti določbo 6. odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Pomembno je torej, ali je terjatev posojilodajalca N. k. b. do toženca v času vložitve predmetne tožbe že zastarala. Za odgovor na to vprašanje je treba ugotoviti, kakšen zastaralni rok velja za terjatev banke. Terjatev iz posojilne pogodbe praviloma zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Le v primeru, da se vtožujejo anuitete, znaša zastaralni rok na podlagi 2. odstavka 347. člena OZ tri leta. V skladu z navedeno določbo pa je za anuitete šteti le tista obročna odplačila, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnice in obresti. Da obročna odplačila lahko štejemo kot anuitete, morajo biti torej podani trije pogoji. Anuitete morajo biti vnaprej določene, zneskovno enake in zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuiteto in zato tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila, za katera 2. odstavek 347. člena OZ posebej določa, da glede njih ne velja krajši triletni zastaralni rok (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 573/2003). V 3. členu kreditnih pogodb, ki jih je toženec sklepal z N. k. b. je sicer navedeno, da znesek anuitete na dan sklenitve pogodbe znaša določen znesek (ker gre za več pogodb so navedeni različni zneski). Vendar pa iz same pogodbe ni razvidno, da bi bila višina anuitete, razen prve na dan sklenitve pogodbe, zneskovno določena vnaprej za vse anuitete, da bi bila višina vseh anuitet enaka, kot tudi ne, da anuitete zajemajo tako glavnico, kot obresti. Da bi bilo tako, pa tudi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ni zatrjeval. Ker tako ne gre za vtoževanje povrnitve vplačanih anuitet, temveč zavarovalnine, s katero je tožeča stranka namesto toženca banki plačala odškodnino v višini zneska neodplačanega posojila, je treba uporabiti petletni zastaralni rok, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno.

Glede na spredaj navedeno torej pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.