Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj ni predložila cenika, v skladu s katerim naj bi zaračunala višino dolgovanega pavšalnega nadomestila in obratovalnih stroškov. Stališče sodišča prve stopnje, da mora tožnica dokazati, da je vtoževane zneske po računih obračunala ob upoštevanju pavšalnih cen iz cenika, kar je bilo med pravdnima strankama sporno, je pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106872/2010 z dne 25.8.2010 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je tožbeni zahtevek na plačilo pavšalnega nadomestila za souporabo komunalnih naprav in infrastrukture območja B. ter obratovalnih stroškov po temelju utemeljen - toženka, ki je lastnica poslovnega prostora v stavbi št. 630, k.o. x, jih tožnici dolguje na podlagi pogodbene zaveze in vknjiženega stvarnega bremena plačevanja stroškov in pavšalnega nadomestila po vsakokrat veljavnem ceniku tožnice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa izhaja tudi, da tožnica ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj ni predložila cenika, v skladu s katerim naj bi zaračunala višino dolgovanega pavšalnega nadomestila in obratovalnih stroškov. Stališče sodišča prve stopnje, da mora tožnica dokazati, da je vtoževane zneske po računih obračunala ob upoštevanju pavšalnih cen iz cenika, kar je bilo med pravdnima strankama sporno, je pravilno. Z navedbami, da višino vtoževane terjatve dokazujejo že računi, pritožba graja dokazno oceno in dejanske zaključke sodišča prve stopnje, na katere pa je po povedanem pritožbeno sodišče vezano.

7. Ker tožnica ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

8. Glede na navedeno in ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

10. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.