Jedro

Odlok, ki ga je toženka uporabila pri odmeri komunalnega prispevka, je bil sprejet 14. 7. 2009 (sprememba 10. 9. 2013), torej pred uveljavitvijo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Vrhnika (3. 5. 2014; 125. člen tega odloka). To pomeni, da je bila odmera komunalnega prispevka na podlagi Odloka v nasprotju z enajstim odstavkom 79. člena ZPNačrt.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Vrhnika št. 354-233/2014(6-07)-9 z dne 8. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici za novogradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parcela št. 177/13 in 177/14, obe k.o. ..., odmeril komunalni prispevek v višini 14.439,70 EUR (1. točka izreka). Odmerjeni komunalni prispevek je dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti te odločbe na navedeni TRR (2. točka izreka); v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je še navedel, da stroški priključkov na komunalno napravo in dovozno pot niso predmet te odločbe, investitorica pa mora za priključitev pridobiti soglasje upravljalca komunalne naprave oz. infrastrukture (4. točka) in ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali (5. točka).

2. Ugotavlja, da navedeno zemljišče leži v zazidljivem območju urejanja S, ki je z Občinskim prostorskim načrtom Občine Vrhnika (Ur. l. RS št. 27/14 in 50/14 – v nadaljevanju OPN), opredeljeno kot stavbno zemljišče. Pri obračunu se sklicuje na Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Vrhnika (Naš časopis št. 362/09 in 407/2013, v nadaljevanju Odlok).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bil v obravnavani zadevi komunalni prispevek obračunan na podlagi Odloka, ki na podlagi enajstega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt) ne more biti več zakonita podlaga za odmero. Poleg tega navaja, da je toženka napačno ugotovila površino stavbnega zemljišča in sicer bi morala v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka upoštevati neto tlorisno površino objekta, ki znaša 153,68 m2, pomnoženo s faktorjem 1,5. Meni tudi, da bi morala toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti vse vrednosti posameznih spremenljivk enačbe, ki so bili opravljeni pri izračunu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt ureja situacijo, ko občina po uveljavitvi ZPNačrt sploh še ni sprejela programa, opremljenega s podlagami za odmero komunalnega prispevka. V obravnavanem primeru pa je že v letu 2009 sprejela Odlok, s katerim je sprejela program opremljanja, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na svojem območju, na podlagi ZPNačrt in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi. Zato meni, da je Odlok v času izpodbijane odločbe veljal. Zavrača tudi tožbene navedbe, da naj bi napačno ugotovila površino stavbnega zemljišča. Navaja, da je tožnica v dopolnitvi vloge za odmero komunalnega prispevka sama navedla, da znaša velikost gradbene parcele 873 m2, kar izhaja tudi iz priloženega PGD. Gradbeno parcelo s površino 873 m2 sestavljajo stavbišče s površino 97,60 m2, dovoz/dvorišče s površino 233 m2 in zelenica s površino 542,40 m2. V obravnavanem primeru je tako prvostopenjski organ lahko ugotovil velikost parcele na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala tožnica, zato ni bilo podlage, da bi površino stavbnega zemljišča izračunal tako, da bi stavbišče pomnožil s faktorjem 1,5. Navaja pa še, da je toženka v odločbi navedla vse spremenljivke, ki jih je uporabila pri izračunu komunalnega prispevka po enačbi iz 16. člena Odloka. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2015 prereka navedbe iz odgovora na tožbo ter prilaga še dopis Ministrstva za okolje in prostor z dne 26. 5. 2015, iz katerega izhaja, da toženka z izdajanjem odmernih odločb na podlagi Odloka iz leta 2009 krši veljavno zakonodajo.

7. Tožba je utemeljena.

8. Enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt določa, da občina, ki v šestih mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister, pristojen za prostor.

9. ZPNačrt torej po preteku šestih mesecev od uveljavitve OPN ne dovoljuje več uporabe programa opremljanja, ki je bil sprejet pred uveljavitvijo OPN. Pri tem jasno in nedvoumno zakonsko besedilo ne pušča prostora za interpretacijo, da se to pravilo nanaša le na primere, ko občina po uveljavitvi ZPNačrt sploh še ni sprejela programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka, kar zmotno zatrjuje toženka. Sploh pa je podlaga za določitev vsebine programa opremljanja prostorski akt občine, kar izhaja iz prvega odstavka 4. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavnih zemljišč, ki med drugim določa, da se s programom opremljanja določi komunalno opremo in drugo gospodarsko javno infrastrukturo, ki jo je treba zgraditi in rekonstruirati skladno s prostorskim aktom občine ter druge alineje prvega odstavka 5. člena iste uredbe, ki določa, da se komunalna oprema, ki jo je treba zgraditi, določi tako, da se iz prostorskega akta in drugih razvojnih aktov občine ugotovi komunalno opremo, ki jo je treba zgraditi vključno z njeno zmogljivostjo in ravnijo oskrbe glede na pričakovane potrebe.

10. Odlok, ki ga je toženka uporabila pri odmeri komunalnega prispevka, je bil sprejet 14. 7. 2009 (sprememba 10. 9. 2013), torej pred uveljavitvijo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Vrhnika (3. 5. 2014; 125. člen tega odloka). To pomeni, da je bila odmera komunalnega prispevka na podlagi Odloka v nasprotju z enajstim odstavkom 79. člena ZPNačrt. 11. Navedena kršitev že sama zase narekuje odpravo izpodbijane odločbe, vendar se sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega upravnega postopka opredeljuje tudi do nekaterih nadaljnjih vprašanj, ki jih odpira tožba in bi se utegnila pojaviti tudi v tem postopku.

12. To sodišče je že večkrat odločalo o vprašanju, katero površino je treba šteti za površino „parcele“ oziroma „gradbene parcele“, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka. Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnikom podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (v nadaljevanju Pravilnik, prim. npr. sodbe I U 190/2013, I U 1731/2011, U 1607/2008 in U 2853/2005).

13. Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oziroma se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Ta določba torej govori o tako imenovani parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt, in določena površina ob njem.

14. Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi „stavbno zemljišče“ (ZPNačrt) oziroma „parcela“ (Pravilnik) in „gradbena parcela“ (ZGO-1) v kontekstu Pravilnika med seboj primerljivi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

15. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo tem objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih.

16. V obravnavanem primeru je že na prvi pogled jasno, da stavbno zemljišče v smislu ZPNačrt ne more predstavljati zemljišče v obsegu 873 m2, pri čemer stavbišče obsega 97,60 m2, dovoz/dvorišče 233 m2, ostalo površino (542,40 m2) pa predstavlja zelenica. Navedeno kaže na to, da parcela objekta ni določena, kar pomeni, da je po citiranem drugem odstavku 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka treba upoštevati površino stavbišča x 1,5, kar pravilno navaja tožnica. Parcela objekta, določena v PGD, na katero se sklicuje toženka, pa ne predstavlja stavbnega zemljišča v smislu citiranih določb ZPNačrt oz. Pravilnika.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

18. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

19. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška pisarna, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetniška pisarna zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).