Jedro

Upnik sploh ni navedel, kje vse je neuspešno poskušal pridobiti podatke o dolžnikovem naslovu. Izvršilni postopek se vodi v upnikovem interesu, zato ni dolžnost sodišča, da išče dolžnikov naslov, v kolikor upnik niti ne izkaže, da ga je sam neuspešno poskusil pridobiti (prim. 2. odst. 140. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, ker upnik v 15 dneh ni sporočil novega naslova dolžnika, vsled česar ni bilo mogoče opraviti izvršbe.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da dolžnikovega naslova ni uspel pridobiti, o čemer je tudi obvestil sodišče in predlagal, naj ga pridobi sodišče. Dolžnik je v sodnem registru še vedno vpisan z istim sedežem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v obravnavani zadevi kot sredstvo izvršbe predlagal rubež in prodajo dolžnikovih premičnin v smislu členov 77 do 99 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Iz poročila sodnega izvršitelja z dne 17.11.1998 na list. št. 10 izhaja, da je bil navedenega dne rubež neuspešno poskušen, ker se je dolžnik odselil neznano kam. Dejstvo, da ni mogoče najti ne dolžnika ne njegovih predmetov, ki bi jih bilo mogoče zarubiti, pomeni dejansko oviro, ki preprečuje opravo izvršbe na premičnine.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je upnika pozvalo, naj sporoči dolžnikov naslov, na katerem bi bilo mogoče opraviti izvršbo.

Na poziv sodišča je upnik odgovoril, da naslova ni uspel pridobiti in predlagal, naj ga pridobi sodišče. ZIZ nalaga upniku, da je v postopku aktiven (prim. 3. odst. 82. čl., 88. in 95. člen ZIZ), zakon pa mu daje tudi možnost, da pridobi določene podatke o svojem dolžniku (3. odst. 40. čl. ZIZ in 148. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik sploh ni navedel, kje vse je neuspešno poskušal pridobiti podatke o dolžnikovem naslovu. Izvršilni postopek se vodi v upnikovem interesu, zato ni dolžnost sodišča, da išče dolžnikov naslov, v kolikor upnik niti ne izkaže, da ga je sam neuspešno poskusil pridobiti (prim. 2. odst. 140. čl. ZIZ). Zgolj pavšalna trditev, da ni uspel pridobiti dolžnikovega naslova, po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje, da je upnik ukrenil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dolžnikov naslov.

Upnik tudi v pritožbi ne izkazuje, kje vse naj bi neuspešno poizvedoval za dolžnikovim naslovom, niti ne ponuja nobenih konkretnih dokazil v zvezi s trditvijo, da se dolžnik ni preselil. Glede na neizpodbito dejansko ugotovitev sodnega izvršitelja, da se na edinem sodišču in upniku znanem naslovu ne nahaja niti dolžnik niti njegove stvari, so za ta postopek brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi z v sodni register vpisanim sedežem dolžnika. Zgolj dejstvo, da je kot sedež dolžnika v sodnem registru še vedno vpisan naslov, na katerem pa dolžnika ni, ne more vplivati na pravilnost odločitve o ustavitvi izvršbe, katere zaradi dejanskih ovir objektivno ni bilo mogoče opraviti.

Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.